Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Primus
Založba: ATO Records
Izid: year
Trajanje: 50:31
Ocena: 4.5/5
Ste že slišali za skupino Primus in njihovo glasbeno filozofijo, da je fino in domala nujno s popoidnimi vzorci rušiti vse tisto, kar pop v sami srži predstavlja? V kolikor ne, vam tega ne morem šteti v prevelik minus, saj sem v teh treh desetletjih svojega življenja spoznal le malo takih ljudi, ki bi ta čudaški in manični glasbeni trip poznali do obisti, še tistih nekaj pa je iz basističnih krogov. Imam nedvomno veliko srečo, da me je z opusom skupine Primus, hote ali nehote, okužil mlajši brat, ki se je kot basist le stežka uprl kužnim vplivom Lesa Claypoola – možica s smešnim glasom, norimi idejami in res zajetnim talentom. Malce pred prelomom tisočletja, natančneje – le leto pred potopom 20. Stoletja – je stene moje majhne sobe, ki sem si jo delil z bratom, pretresalo kolektivno brnenje skladb z albuma Antipop, nakar so vsi znaki življenja tega precej neobičajnega tria, popolnoma potihnili in izginili z obličja tega planeta. Vse do letos, ko sem zgolj po naključju zasledil, da se je v navezo karizmatičnega ideologa antipopovske ikonoklastije in minimalističnega kitarista Larryja LaLondea vrnil dolgo pogrešani in odsotni bobnar Jay Lane ter da se obeta nov, tokrat že sedmi izlet v neznano – in kakšen ta izlet je!
Ne samo zato, ker so Primus, vsaj v mojih očeh, eden res legendarnih bendov in monumentalnih stebrov devetdesetih, ampak tudi zaradi tega, ker se vsem tem letom navkljub nisem mogel popolnoma otresti okusa po trpkem in obenem brutalno prodornem okusu, s katerim so se mi ritmika, zajebantsko resna melodika in psihotična besedila o siru, ribičih, psihedeličnih vplivih govedine in novega odmerka sira ter blata (ali tudi prepovedanih substanc) zagrizla v male možgane ter dodobra prevrela nekoč grungerske možgane s povsem svojo definicijo alternative. Primus so bili skozi tedaj še oči najstnika anarhisti in nihilisti, zanimalo pa me je, kako jih dojemam sedaj – dobrih 20 let po prvem izpostavljanju njihovim “kvarnim” vplivom. Tedaj jih enostavno nisem maral, prav tako pa se nisem mogel popolnoma upreti njihovemu res abrasivnem magnetizmu svojevrstne prisrčnosti.
In v letu 2011 se ni nič spremenilo. Skupina, ki je bila sposobna s ploščami Pork Soda, Sailing On The Seas Of Cheese, Brown Album, prej omenjenim Antipopom in, ja, Tales From The Punchbowl, povsem naravno minirati vse, kar mi je bilo v glasbi nekdaj svetega in nedotakljivega ter obenem prestati test časa in se vedno vnovič vračati, jue spisala trinajst zgodb, ki delujejo prvinsko, krhko, a vsemu navkljub – delujejo! Green Naughyde je zabaven in kontradiktoren niz povsem razpoznavne Primus estetike. Kitare so celo slišne, ni pa LaLonde v tem času postal novi bog kitare. Claypool ostaja zvest svojemu iritantnemu, a učinkovitemu basističnemu masturbiranju, prav tako pa ni popravil niti svoje komične vokale, ki me, ne vem, vedno spomijo ne Kermita iz Muppet Showa. Jay Lane še vedno drobi ritem na način, kjer so vse opne ter činele popolnoma uporabljene in zlorabljene in skupina zveni, kot da ne bi nikdar prekinila svojega dela, ki mu oboževalci fanatično sledijo, ostala srenja pa … Album odpre duri v vašo pokvarjeno podzavest z maničnim in kolabirajočim, a obsedeno ponavljajočim piskanjem skladbe Hennepin Crawler in takoj postane jasno, da Claypool ostaja trmasto zvest svojim vzorcem pisanja, ko pa v črevih ali pa nekje blizu danke zasluti, da je med precej bizarno naracijo napočil čas za soliranje, vam vsuje v ušesa debel in kot sumo borec masten niz tekoče letečih tonov. Manični izlet nadaljuje skladba Last Salmon Man, ki nadaljuje tam, kjer je skladba John The Fisherman zaključila.
Všeč mi je bila primerjava, da je že izvirnik zvenel kot bi ga igrali hudo okajeni in z LSD-jem prepojeni Rush, a so Primus s funkadeličnim razkurjenim improviziranjem še za deset jardov bolj drzni. Gre za eksperiment v živo in nič ni ujeto v neke trdne okvire, precej svobodni dekonstruktivizem različnih mehaničnih form pa je vseeno kompakten in ima rep in glavo. Med bolj udarnimi trenutki plošče je pacientski komad Tragedy’s a’ Comin, ki v misli prikliče odmeve skladb s plošče Frizzle Fry, ki ga v parih taktih prekosi res bolna kombinacija izjemnih, med seboj navidezno nezdružljivih elementov skladbe Eyes of the Squirrel, ki pa delujejo efektivno in prekleto živo. In ta nezdružljiva igra čudnih kosov, ki na koncu sestavijo kot trdnjava trdni in enoviti zvok zasedbe, odraža celotno ploščo Green Naugahyde. Primus so še vedno čudaki na n-to potenco, a svoj posel dobro obvladajo!
Album Green Naughahyde je začuda zelo poslušljiv in nalezljiv, morebiti ga pa kaj kmalu v kakem filmu za eskapizem popolne forme zlorabita, ne vem, sama brata Cohen. Primus so vsem 27 letom eksistence navkljub sveži in modni kot v času prvega pojavljanja na sceni, le da je novo tisočletje že bolj vajeno nekonvencionalnih prijemov, katerih imajo Primus še vedno dovolj v rokavih. Vsekakor so možje kralji na področju čudaštva, sedmi krožni let po orbiti sesirjenega planeta pa je bolj užiten, kot bi sklepali v prvem trenutku in brez poslušanja plošče. Absurd je nova zapoved, katero Primus kot novodobni evangelisti zelo prepričljivo in kvalitetno izpovedujejo svojim letom in konkurenci navkljub!
Zasedba
Les Claypool – vokal, bas
Larry “Ler” LaLonde – kitara, spremljevalni vokal
Jay Lane – bobni, spremljevalni vokali
Produkcija
Les Claypool
Seznam skladb
1. Prelude to a Crawl
2. Hennepin Crawler
3. Last Salmon Man (Fisherman’s Chronicles, Part IV)
4. Eternal Consumption Engine
5. Tragedy’s a’ Comin
6. Eyes of the Squirrel
7. Jilly’s on Smack
8. Lee Van Cleef
9. Moron TV
10. Green Ranger
11. HOINFODAMAN
12. Extinction Burst
13. Salmon Men
