Grega Habič: Self Destruct Sequence

0 13

Založba: Nostromo Records
Datum izida: 2009
Produkcija: Grega Habič
Dolžina albuma: 40.18 min
Zvrst: Instrumental Rock / Art Rock
Ocena: 9.5/10


Grega Habič je samostojni neodvisni jezdec in nekdo, ki bi v svoji neodvisnosti glasbene pridige, kot tudi popolni imunosti na žvenket kovancev in šelestenje zelenih stotakov, nemara vrnil žanrski glasbeni predponi “indie” celo svojo upravičenost. Grega Habič je kitarski virtuoz, tip kitarskega heroja, ki to noče biti. Kitarski heroj, ki “stopiclja” po odtisih stopinj Joea Satrianija, Jasona Beckerja, Paula Gilberta, itn… Za Slovenijo dokaj redek pojav, a ne čisto nevsakdanji. Naša dežela je v tem oziru premogla v svoji zgodovini kar nekaj simpatiziranj z rallyjem vzdolž kitarskega vratu. Predstavniki prve generacije takšnih kitaristov na slovenskem od Marka Lemerja, Andreja Janežiča, do druge in malo mlajših Andreja Gasarja ter Grege Habiča.

“Self Destruct Sequence” je Gregov tretji studijski album. Žal obeh predhodnikov nisem slišal, zato bo po plati medsebojne primerjave albumov, ta ocena (kritika) albuma nekoliko okrnjena. Po drugi plati pa prinaša to dejstvo breme manj, kar odpira vrata v sami sklenitvi misli k večji osredotočenosti na “Self Destruct Sequence”.

Stvarnik albuma v “umotvornem” smislu je seveda Grega. No v fizično dejavnem, je Grega tisti, ki je odigral večino instrumentov na albumu, nekaj bas linij je prispeval srbski basist Miša Tricković (naslovna skladba, Voodoo Sex Thing) ter Američan Jesse Adams, ki je poleg vokala na Scars, prispeval nekaj delnic za klaviature ter ritem kitaro. Poleg kitare v vseh možnih variacijah, je poprijel Grega tudi za bas kitaro, klaviature, ter se poigral s programiranjem bobnov, ki pa delujejo neverjetno živo in ponujajo stežka prepoznavno razliko od zvoka, ki je skreiran s fleksijo in ekstenzijo pravega mišičevja v studiu. Uspela poteza, od katere se je vredno učiti.

Grega je torej sam svoj studijski mojster. Sposoben je popolnoma sam ustvariti album (in ga tudi izdati). Zvok nosi izreden volumen, širino, dinamiko, poudarjeni so kontrasti med samimi gradniki. Zelo pomembna je skalovita produkcija bobnov, surovi zven činel, ki polnijo sliko, nasploh na “stanjšanih” kitarskih delih enoglasnih Gregovih solističnih eskapad. Tu je seveda dodana tudi aktivna bas linija, ki oddaljuje zvok albuma od nevarnosti, da bi ta zapadel enoplastno dimenzionirani zvočni zadušljivosti. 

Ta kitarski album nosi vsevprek tipični ameriški pristop, vzdušje, ki se spogleduje z ameriškim. Nekatere smernice z Joejem Satrianijem so očitne, vendar absolutno nemoteče, saj hodi Grega v svoji lastni prepoznavni obutvi glasbenega umetnika, ki v tem oziru goji svoje lastno izrazoslovje. Zato “Self Destruct Sequence” ni klon, ki bi nastal kot plod prepisovanja od svetovno renomiranih kitarskih herojev, ki lahko živijo od svojih del ter uživajo velik ugled, na kar bi ga silila potreba potrditvi, da je lahko tako dober kot S. Vai, J. Satriani. J. Petrucci ipd… Ne. Grega se na to ne ozira, pač pa posluša samega sebe. Zato so vodilne ideje, vodilni motivi, kot tudi prehodni triki ter same solaže, ki jih uokvirja v skladbah sveže, navdahnjene, posebne in preprosto povedano vseskozi zabavajo poslušalca, ter ga držijo v koncentraciji visoke preže do materiala.

Naj hitro preletimo material. Album odpre sunkovita Razor’s Edge z dinamično adventivnem vah-vahanjem, ki ga objame čez nekaj trenutkov razbeljeno metalsko riffanje in album kaj hitro uspešno vzvalovi v visoki riffovski udarnosti. Flashback, kot zaključna skladba albuma, je tipičen klasično kitarsko konfiguriran epitaf, med omenjenima dvema skladbama, pa je zajet visok delež izrazno motivske zabeljenosti, ki odseva izredno glasbeno širino, vizijo ter ekspresivno moč Grege Habiča, kot umetnika. Album nosi tudi trenutke višjega eksperimentalnega spogledovanja. Takšen je zlasti izhodni del skladbe Voodoo Sex Thing, ali npr. A Little Love Song, medtem ko bi prehod na klaviaturah, tik za jazzovsko solistično eskapado, sredi komada Beyond Redemption lahko pospremili z oznako tendence po progresivnem. Wonderin’ ne skriva jazzovske ježe, ki uspešno koketira s “sanjavo” akustično atmosfero (zlasti uvod) ter zavije nekje na sredini že v bluesovske smernice. Izredno godijo v tej skladbi kontrasti med bas kitaro, voluminoznimi bobni in čistim, naravnim zvenom kitare, kakršni ne izostanejo niti v lenobno funky zagledani Scars, kjer se izkaže rapanje Jesse Adamsa za odlično in nadvse okusno (na moč dobrodošlo) izbiro. Morda so ravno blues vode kitaristom klasične šole največji trn v peti, kar dokazuje precej sterilno zveneč uvod (Hendrixov šepet kitarskih fraz naravnost iz nebes) v skladbi Vicious Circle, katerega pa hitro razblini nadaljevanje, ki postreže seveda z vsem drugim. Odlični razvoj in razplet dogodkov, ki niza raznolike, a duhovite motive, ki jih poba stresa večplastno iz svojega rokava. Zadnji stavek okarakterizira seveda večinski delež te plošče, ki na slehernem koraku nosi kvaliteto, kakršno najdemo danes vse redkeje na albumih. Atributa šokantne nepredvidljivosti razvoja dogodkov in navdušujoče ustvarjalne duhovitosti. Grega Habič pa je hkrati mož, ki zna ohranjati skladbam absolutno rdečo nit, da te ne trpijo za sindromom fragmentacije, kakršno bi z lahkoto dosegel, v kolikor bi dajal na albumu absolutno prednost streljanju ultrasonično hitrih solaž z vseh mogočih položajev! Zato je album “Self Destruct Sequence” silno dovzeten za sleherna ušesa in ne le za tista gurmanska – najbolj razvajena.

Grega Habič nima nobenega motiva, po tem, da bi požel kakršenkoli komercialni uspeh. To delo je plod popolne iskrenosti do samega sebe, zato ste lahko prepričani, da je to kar je zapisano na albumu “Self Destruct Sequence”, največ kar ti glasbeni umetnik sploh lahko ponudi. Če ob tem vsa stvar nosi nek globok izrazni smisel, krepko esenco samega duha tako ustvarjene forme, ki servira edinstven in težko ponovljiv pečat momenta, kakršnega je ujel razvojni korak albuma “Self Destruct Sequence”, potem ste lahko z gotovostjo prepričani, da gre za še en presežek na Slovenskem, ki bo po vsej verjetnosti ostal na naših tleh globoko spregledan, medtem, ko bi se v tujini založbe, kot tudi kritična glasbena masa, steple zanj! Kapo dol Gregi za velik pogum in streljanje s polnimi jajci!

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Razor’s Edge
2. Self Destruct Sequence
3. Voodoo Sex Thing
4. Scars
5. Revolution
6. Vicious Circle
7. Beyond Redemption
8. A Little Love Song
9. Wonderin’
10. Flashback

Zasedba:
Grega Habič – kitara, bas kitara, klaviature, bobnarsko programiranje

GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Jesse Adams – vokal (skladba št. 4.), ritem kitara (skladba št. 2), klaviature (skladbe št. 2, 4, 7, 9, 10)
Miša “Tricko” Tricković – bas kitara (skladbi št. 2 in 3)


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki