Izvajalec: Vindictiv
Založba: Escape Music
Izid: year
Trajanje: 78:18
Ocena: 4.5/5
Vindictiv so švedska formacija. Ko se Švedi spravijo na progresivni metal ni zdravo zobat češenj z njimi. Izmed mnogih skupin, ki prihajajo s severa, so Vindictiv nemara še najbližje tistemu, kar danes okarakteriziramo kot “prosto napenjanje mišic” preko meja. Če načnem tole recenzijo kar pri soliranju, je kitarist Stefan Lindholm nevaren posnetek Y.J.Malmsteena, klaviature, ki kitari, v vračanju žogice, ne ostajajo prav v ničemer dolžne, se v soliranju prav tako niti za ped ne odmaknejo od klasične “Bethoveen sreča leto 2000” šole. Obogatene z mnogimi simfoničnimi pasažami, ki orišejo celo vzvode kakšnih Royal Hunt. Navzkrižno bljuvanje ognja med klaviaturami in kitaro je tako samoumevno in standardni Vindictiv glasbeni gradnik.
A kot vselej, je skandinavski pristop v progresivnem metalu pač tipičen. Naj si bo izstreljenih not na sekundo še toliko, je za melodično kompaktnost vselej poskrbljeno. Verjetno vam ta zgodba že diši po kakšnih Mind’s Eye. Vsekakor bodo Vindictiv všeč absolutno tudi fanom Mind’s Eye, ki so ušesom v skandi prog metalu ena izmed bolj kompleksno rešljivih ugank. Klaviature uporabljajo pomemben, ušesom nadvse prijazen “Kevin Moore era Dream Theater” zvok, jasno ločljiv v produkciji od kitare, tako da sindrom kakšnih zvočnih sterilnežev Stratovarius odpade.
Kar je najpomembneje pri stvari je sposobnost skupine, da vidi vso stvar tako daleč, da postavlja kompaktnost nad fragmentiranje. Torej skladbe so opremljene z kompaktnimi motivi, ki nosijo izdelane pompozno antemične napeve, kakršne smo vajeni v podobnih skupinah kot je recimo Circus Maximus, s to razliko da pri Vindicitv še zdaleč ne zaplujejo v polje melodičnega hard rocka. Vsi “lažji” – kompaktni motivi ležijo v strogih metalskih vodah, s strupeno navitim riffovskim podvozjem, ki suva z visoko jakostno intenziteto preko vse plošče. Zlasti so ti vodilni motivi še kako pomembni v himničnih refrenih, kjer je odličnim izvenserijskim pevcem Goranu Edmanu (ex-Malmsteen), Oliveru Hartmannu (solo, gre za možakarja s šarmom karizme Russella Alena, sicer pevca Symphony X) in Marcu Boalsu (ex-Malmsteen, Royal Hunt) omogočena vrhunska implantacija avotoritativno poveljujočih melodij, ki jih vnašajo v Vindictiv skladbe tega albuma v polnem izkoristku.
Produkcija je ubijalska! Kjer je riff porinjen v ospredje, tako nastali situaciji dodatno dviguje atmosferična krila odličen izkoristek ozadja, ki ga zapolnjuje dramatična uporaba klaviatur. V instrumentalnih delih boste kar naenkrat ugotovili, da se solažam lahko prosto prepustite in uživate, saj je njihova vsebnost kontrolirana, nikdar ne uide z vajeti držanja melodične kompaktnosti. Refreni, ki so vsi po vrsti atmosferični vrhunci, nosijo nek svečano grandiozen, pozitivistično vzvišen predznak, skupina pa uspeva kreirati vrtoglave obrate vzdušij. Prvo presunljivo je ujeto denimo v naslovni skladbi, kjer temačno prebijanje skozi orientalsko, tragično in atmosferično pogubno, zasnovano kitico, nadomesti 100% obrat melodije v refrenu, skozi katerega posije prava luč optimizma (skreirano vzdušje). Posebno vznemirljive in vrtoglave obrate vzdušij, ki rastejo k srcu skozi sleherno poslušanje skladbe vse bolj in bolj, pa zasledimo v eni najbolj temačnih skladb albuma Martha’s Song, kjer si Boals in Edman mojstrsko vživeto podajata verze.
Skladbe merijo v dolžino tam med 6. in 8. minut, med seboj se ne borijo za primat in to pot boste morali na “Ground Zero” sami iskati svoje favorite. Vsekakor so Vindictiv glasbeni velemojstri, ki jim je plutje skozi motivsko raznolikost tako domače, kot je vdihovanje zraka. Torej usta boste imeli vseskozi lahko široko odprta, ko boste uživali v “Ground Zero” progresivno metalski ekstravaganci (tudi progresivno lomljeni ritmi na vsakem koraku, so seveda samoumevni), za to vam ni treba skrbeti. Pri tem pa taisti mojstri pazljivo pristopajo, da egotrip ne ponori v tresenju solaž in ne uniči vse dobro delo, ki je zakoličeno z motivsko kompaktnostjo. Zoltan Csorsz sicer na žalost ni Mike Portnoy, a na srečo Lindholm in Larsson še zdaleč nista Petrucci in Rudess.
Že dolgo nismo bili priče albumu iz žanra progresivnega metala, ki bi v isti sapi ponujal toliko kompleksne kombinatorike, hkrati pa melodično kompaktne dovršenosti. To je oživljanje zlatih časov, ko je bil prog metal žanr precej bolj popularen, torej na prelomu tisočletij, ko so v kvaliteti jemale sapo plošče zasedb, kot so bile Shadow Gallery, Symphony X, Angra, pa Vanden Plas, itn…Zato je v tem oziru “Ground Zero” danes toliko vrednejši dragulj, ki kljubuje neljubemu dejstvu, da prog metal pač trenutno ni v fokusu metal množic. Deluje povsem sproščujoče in povsem neobremenjeno. Z eno besedo: “Zmagovito!”
Zasedba
Goran Edman – vokal
Oliver Hartmann – vokal
Mark Boals – vokal
Stefan Lindholm – kitara, klaviature
Pontus Larsson – klaviature
Nalle Pahlsson – bas kitara
Zoltan Csorsz – bobni
Produkcija
Stefan Lindholm
Seznam skladb
1. Modern World
2. Ground Zero
3. Reach Out
4. Golden Gate
5. Venom
6. Tweedledum & Tweedlede
7. I´m Back Home
8. Marthas Song
9. Overshoot Day
10. No Matter What
11. The Sacrifice
