Izvajalec: Dury, Baxter
Založba: EMI Records
Izid: year
Trajanje: 35:57
Ocena: 1.2/5
Britanski otok postreže na vsake toliko z nečim, kar bi le stežka imenovali običajni razplet mentalnih tokov, razen psihedelične zadetkarske atmosfere s tripi prepojenih šestdesetih in sedemdesetih pa je tu tudi punk, s heroinom našopan novi val in tabletkarsko navdihnjeni pop v vsem tem vmesnem obdobju. Iz razpok klubske utesnjenosti na vsake toliko brizgne nekaj dobrega, v misli pa se mi prikličejo tako pop imena kot so Blur, Pulp, Ash, Elastica, pa kakšni švedski priskledniki, kot so Whale in, seveda, glasbena iluzija, antimaterialni Gorillaz, ki nekako ne sodijo v ves ta šmorn. Del te soldateske lahkotnih in zajebantskih ritmov je tudi edinec nekdaj razvpitega novovalovskega kralja obskure, pevca skupine The Blockheads, Iana Duryja Baxter. Z razliko od prevelikih šolnov svojega slavnega fotra je Baxter ubral pot v bolj sanjave pop vode, v tem času pa nanizal že tri plošče. Leta 2002 se je zgodila plošča Len Parrot’s Memorial Lift, ki je prejela kar solidne kritike, 2005 je Baxter zakrivil še ploščo Floor Show, višek obskurnega pa je lani dopolnil še album smešnega imena – Happy Soup.
OK, očitno ni imel želje po poglabljanju čustev, ki jih je med mračnjaki spodbujal njegov oče, vseeno pa je potrebno priznati, da je bilo težko igrati upornika v sicer razpuščeni družini. Baxter Dury je človek, ki je v preteklosti k sodelovanju in kovanju lastnih zamisli doslej pritegnil Geoffa Barrowa in Adriana Utleya, sicer člana skupine Portishead, pa Pulpovca Richarda Hawleya, od prvega dne dalje pa si ideje izmenjuje s sinom fotrovega kamerada Mickeya Gallagherja, Benom Gallagherjem. Kolektivni zagon je pripeljal do kritične mase in od tod se je začela tkati koprena obalne otoške psihedelije in glasbenega pop arta. Happy Soup je prav takšen izdelek – pompozen, poln nastavkov za nekja veličastnega in prepoln lastnega, sicer ne vedno najuspešnejšega mojota. Pa pustimo predsodke ob strani. Cockney je govorica, ki jo šteka ozek krog ljudi in iz mestnega obrobja britanske metropole se je začel valiti čudni ikonoklastični konglomerat zloveščega avtobiografskega pripovedovanja zgodb o neželenih otrocih, bizarnih počitnicah, postmodernistični pejzaži pa so preliti z obilico omlednega popa, disko zvoki in suhimi ter marsikdaj površnimi aranžmaji. Gre za pozo ali za namerno dejanje? Vsekakor je potrebno priznati, da je Baxter vešč igranja s formo in da mu kdaj uspe tudi huronski medmet popolne humornosti, zaradi katere je mlačni niz desetih skladb z nizko energetsko ravnijo celo zabaven za poslušanje. Zgodba o deklici Isabel, ki se je znašla na tapeti in v scenografiji zloveščega disko mesteca, je uvod v divjanje v prvi prestavi. Punco je dal dol že kolega, sledil je narator in sedaj si jo lahko deli še poslušalstvo … Razdevičenje je potekalo rutinsko in brez potrebnega zagna ter žara. Baxter se ne pretegne preveč, zadetkarsko megleni vokal spremljevalne vokalistke Madelaine Hart pa se zlijejo z Baxterjevo imitacijo Blurovskih standardov, ki so Grahamu Coxonu nekako celo popolnoma ustrezali, ker pa se stavri v zgodovini vedno zgodijo le dvakrat – prvič kot tragedija in drugič kot farsa – je vnovični spust po tem bednem in zjahanem toboganu glasbene obscenosti podoben sadomazohističnem igranju s samim seboj.
Surrealistična mačkavost se nadaljuje tudi v nadaljnem nizu povprečnosti, blodnje pa so podobne občutku po prekrokani noči, ko ni jasno kje vse je veliki žurer blodil, s kom bil in kaj se je dogajalo, nikakor pa mu ni jasno, zakaj ima na riti čipkaste gate ene precej obilne domine. Pod vsem tem sicer neobremenjenim in lahkotnim popom se skriva ocean žalosti in izpraznjenega obupa, kar preveva celotno ploščo. Že tretji moment plošče, skladba Leak At The Disco, označuje prvo tretjino tega precej melanholičnega maratona kratkih skladbic, sanjavi pop, globoki Duryjevi vokali in trpki slad spremljevalnih vokalov pa v pripoved vplete poslušalstvo, Baxterjeve prigode pa so zaznamovane z nepogrešljivim vonjem ženske. Meditacija ali naporno postajanje na istem mestu? Dury si v iskanju luči na hodnikih mladostne izgubljenosti drzne izlivati še več srčne krvi na počasen način. Umiranje na obroke se nadaljuej s skladbo Afternoon, malce več življenja prinese Picnic On The Edge, ki si prizadeva (zaman) prekositi fotrovo pankoidno ustvarjanje, celota pa je podobna na koncu bolj prešiti odeji, ki je prepolna zaplat in všitkov, prešitkov in našitkov, kot pa neki homogeni celoti. Iz albuma rata čorba, juha in enolončnica, to pa je Baxter napovedal že s samim imenom plošče.
Deseterec skladb, ki pojejo o življenju, dosežkih, upih in propadlih sanjah majhnega človeka, je izgovor za to, zakaj bi človek segel po pijači in se utopil v brezupu. The Sun je pri tem bridek in poln občutja, da je vsak v življenju le sam in prepuščen samemu sebi ter lastni mizernosti. »No one ever told us that we’re gonna be left alone« je trpka resnica, ki jo z nasmehom na ustnicah prepeva Dury. Sarkazem je dosegel maksimum, ravnovesje med lučjo in temo pa je s krhkostjo preperelega pergamenta padlo tokrat na neprava tla. Tokratnemu ciničnemu veselju z Otoka bom namreč v bodoče z veseljem odrekel gostoljublje …
Zasedba
Baxter Dury – vokal, klaviature, kitara
Ben Gallagher – ritem kitara (skladba #1)
Mike Moore – solo kitara, glockenspiel, klaviature (skladba #1, 3, 5, 6, 7, 10)
Madelaine Hart – vokali in spremljevalni vokali (#1 – 10)
Adam Gammage – bobni (#1, 3, 6, 7)
Damon Reece – bobni (#2, 8,9)
Mark Neary – bas (#2, 4, 5, 8, 9, 10)
Billy Fuller – bas (#1, 3, 6, 7)
Adrian Utley – ritem kitara (#2, 9)
Jamie Morrison – bobni, tolkala, glockenspiel, ksilofon (#5, 10)
Produkcija
Craig Silvey
Seznam skladb
- Isabel
- Claire
- Leak At The Disco
- Afternoon
- Happy Soup
- Trellic
- Picnic On The Edge
- Hotel In Brixton
- The Sun
- Trophies
