Hard Times

Avtor: Aleš Podbrežnik

Izvajalec: Navarro, Max
Založba: Cherry Lips Records
Izid: 31.05.2012
Trajanje: 32:33
Ocena: 2.2/5

Max Navarro je italijansko kanadski glasbenik. Rojen v Vancouvru, a po spletu okoliščin prebiva že od malih nog stalno v Italiji. »Hard Times« je njegov tretji samostojni studijski album. V dolžino šteje komaj 32 minut in pol. Mož se naslanja na izročilo klasične hard rock izročila. Čeprav ga reklamni tisk označuje za melodičnega rockerja, je vredno pobrskati malo globlje v glasbeno substanco, saj iz nje ni težko izluščiti klasične hard rock forme z občasno bluesy konturo in malo ali nič AOR-a (slednjega povzame še najbolj refren šeste skladbe Winter in Chicago) .

Kitaram naklonjeno glasbeno izrazoslovje Maxa Navarra ni kapitalizirano v produkciji. Navarro ima v službi kar dva kitarista. Distorzijo je uravnotežil ali celo zakril z rabo akustičnega zvoka in čistega zvoka električnih kitar. Navarro je v tem oziru zgradil zavidljivo pregrinjalo instrumentalne spremljave za svoj vokal. Vendar pa je prav površna produkcija osnovni faktor, ki preprečuje temu albumu, da se razmahne in ustvari vtis na poslušalca. Aranžerske rešitve, rešitve v kombiniranju vodilnih motivov, doseganju visoke ravni medsebojne kompatibilnosti, oziroma nivo poslušljivosti, delujejo korektno. Skladba, kot je Beyond The Silence  v naboru skladb albuma v tem atributu nedvomno izstopa, vendar v tej produkciji nikakor ne uspeva iztržiti več. Kitare so v produkciji ugreznjene pop-ovsko. Če se greš rockerja in se igraš s tovrstno staromodno produkcijo namočeno v pop retoriko osemdesetih moraš najmanj konkretno harmonizirati vokale v refrenu in obleči vse skupaj z aranžmaji za klaviature. Tega pa odločno primanjkuje na albumu.

 Naj omenim da sta kitarista kar dva, delo kitar pa je navkljub temu izjemno enostavno, da bi ga lahko z levo roko opravil en sam kitarist. Zanimivo je da v solažah skuša pričarati Navarro tisti občutek popularne blues retorike v popu s clena zvokom Fender kitar, ki je značilen za glasbeni teater veščine starih lisjakov Marka Knopfler-ja ali Chrisa Rea-e.  Tipičen primer je skladba Poison Girl (predvsem sledite solažam).

Še en problem se pojavlja pri stvari. Bobni. »Snare« boben grozljivo izstopa s svojim topotom v narekovanju ritma. Pravzaprav to copotanje »snare« bobna prav boleče izstopa iz slike. Činel ni slišati nikjer. Udrihanje po »snare-u« deluje enodimenzionalno, z vnaprej začrtanim prehodnim »rollingom«. Kot čista avtomatika.  Bobnanje se resnično vrti v bolj, kot ne, ne navdahnjeno monotonem kalupu. Neverjetno je, a malo bolj iznajdljivi producent, bi spravil v studiu v tej situaciji boljši zvok bobnov iz programa Q-Base. Bolj žive, dinamične in razgibane igre, z nedvomno več energetskega sunka in zvočne globine (prožnosti).

Ko se k vsemu temu vključi še Navarrov tanek vokal, ki deluje nekoliko zamolklo, nekoliko črno, izstopa v njem občutek obupa (kar zbližuje vso reč tudi s saharozno patetiko), brez žametosti, topline, brez zadostnega energetskega sunka eksplozivnosti, brez prave dominance, pa izpade vsa reč lahko celo tako bizarno, da prične spominjati energija albuma na »jangle pop« vibracijo stila peto razrednih R.E.M. Produkcija ima še eno pomanjkljivost. Nima bas noge. Bas linij se ne čuti na albumu. Ob vsem tem pa izstopa v zvočni sliki naravnani na visoke tone, raba reverb efekta, ki spremlja Navarrov vokal. Ta učinek postaja tako iz skladbe v skladbo vse bolj moteč, skladbe ugreznjene v monotonost produkcije, pa tako dodatno izgubljajo na razgibanosti in dinamičnem razvoju.

Človek bi pričakoval, da bo Max Navarro s tretjim studijskim albumom naredil odločni zrelostni premik v smislu artističnega zorenja. Vendar pa »Hard Times« tega nikakor ne opraviči. Glede na to, da smo v letu 2012, deluje »Hard Times« zelo okorno, prežvečeno in nedoživeto. Iz Kanade je Navarro prinesel nekaj kanadske sapice v Evropo. Nekoč je bil del skupine AX, ki je preigravala dela Bryana Adamsa. Tretja skladba imenovana The Wrong Side, je pol baladno naravnana in nosi v refrenu nekaj Adamsove špure aranžiranja zlate dobe osemdesetih, vendar pa Navarrov »tanek« vokal učinkuje v povsem drugačni luči.

Album, ki se nikakor nikamor ne premakne. Ne vzbuja zanimivosti, saj prežvekuje že prežvečeno, predvsem pa ga sesuje pod nivo zahtevanih standardov kvalitetnega hard rock albuma slaba produkcija. Kaj, ko bi Navarro prisluhnil skupinam tipa Gotthard ali Treat, zlasti njihovim novejšim izdelkom? Nemara bi našel pravo iztočnico, da pridobi njegova glasba v prihodnje več mednožnega sunka, kot tudi uporabnih otrdlin. V morju vseh novih izdaj, je preveč dobrih albumov drugih hard rock izvajalcev, da bi »Hard Times« preusmeril nase več pozornosti. Preprosto. V svojem skromnem izkupičku postane kaj hitro pozabljen. Kot lanski sneg.

Zasedba

Max Nacarro – vokal
John Paul Bellucci – kitara
Nick Mayer – kitara
Jack Novell – bas kitara
Simone Morettin – bobni

Produkcija

Nick Mayer & Max Navarro

Seznam skladb

1. You Can Rely On
2. Out Of Bounds
3. The Wrong Side
4. Nothing’s Guaranteed
5. Cryin’
6. Winter In Chicago
7. Beyond the Silence
8. Poison Girl
9. End Of The Universe