Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Hoffmann, Wolf
Založba: Nuclear Blast
Izid: year
Trajanje: 48:23
Ocena: 4.5/5
Wolf Hoffmann je v svetu metala predobro poznano ime. Mož, ki že vrsto let živi v ZDA in se preživlja, med drugim tudi kot profesionalni fotograf, je leta 1976 so-ustanovil nemško metal zasedbo Accept. Ob vsej izkazani zvestobi do imena Accept, ki ji je zapriseženo Wolfovo srce skozi dekade ustvarjanja, pa vse do groba, je Wolf leta 1997 našel čas, da posname svoj prvi studijski album z naslovom »Classical«. Že tam je predstavil svojevrstno formulo združevanja elementarnosti heavy metal riffa ter klasične glasbe, kar je denimo zadoščalo za razlago aranžiranja Accept klasike, kot je denimo Metal Heart.
Po debelih devetnajstih letih in po ponovni oživitvi velikanov nemške metalske obrti Accpet , ki so med letoma 2009 in 2014 izdali tri nove izvrstne studijske albume (medtem se že poraja novi), se vrača Wolf z drugim samostojnim studijskim albumom, ki mu je nadel ime »Headbangers Symhpony«.
Tudi na njem povzema Wolf izrazno recepturo predhodnika »Classical«. Žanrsko gledano, gre v osnovi za nov neoklasični metal album. Je v celoti instrumentalen seveda. V ta namen je izbral znova ducat znanih klasičnih del iz romantičnega obdobja, ki jih je zanj odigral češki nacionalni simfonični orkester, v opravljeno delo orkestra, pa je Wolf na neverjetno okusen in spravljiv način vpel elemente heavy metala. Pri tem je zelo pomembno sledeče dejstvo. Hoffmannu je namreč uspelo spraviti od sebe izdelek, ki je ekstremno voljan za poslušanje. In to v slehernem dnevno razpoloženjskem stanju v katerega smo vsakodnevno pahnjeni. Bodisi da okopavate vrt, pletete nov pulover, ali preprosto, a bizarno karikirano, memorirate proces tvorbe dvojnih DNA vijačnic iz aminokislin, ki je podobno učenju telefonskega imenika »na pamet«.
Uvodna skladba tega albuma obelodani hipoma vso njegovo poanto. Wolf je tu priredil (adaptiral) Scherzo Beethovnove devete simfonije in vanjo neverjetno lično in okusno vpel vodilni riff ene najboljših skladb, ki so jo Accept ustvarili v novem obdobju, to je v postavi z vokalistom Marcom Tornillom. Govora je seveda o izjemni Teutonic Terror. Že uvodoma je Hoffmannu uspelo doseči bistvo. Klasični aranžma je perfektno križal z elementarnostjo heavy metalskega fraziranja.
Wolf, ki si je v vseh kompozicijah zadal marsikakšen artističen izziv, pristopa pretanjeno, ob vsem tem pa s pridom izkorišča neverjetno izdelani čut za muzikalično dostopnost in kompaktnost vsega, česar se loteva. Bistvene dele, torej tiste motive, ki so jih ustvarili velikani skladanja klasične glasbe, pravzaprav ohranja nedotaknjene, ali pa jim implementira aranžmaje svoje kitarske igre tako, da v celoti zadržujejo, ti dodobra prepoznavni motivi stvaritev klasične glasbe, svoj dominirajoč položaj v aranžmajih. Tako uspešno pristopa Wolf v nadaljevanju albuma, ko se loteva adaptiranja kompozicije Night On Bald Mountain Modesta Mussorgskega, ali takoj za njo Bizetove Je Crois Entendre Encore, kjer je poseganja v integralni motiv, skorajda nično (podobno se je lotil tudi Massenetove Meditation tik pred zaključkom albuma).
Podobno, kot je učinkovito in okusno skrižana uvodna Scherzo s Teutonic Terror riffom, je Hoffmann pristopal tudi pri pajdašenju Vivaldijevega koncerta za dvojni čelo v G molu, kjer je klasični del znova obtežil s kremenito prilegajočim se heavy metal riffom. Pri Albionijevem Addagiu v G duru se postavi Hoffmann v centralno pozicijo in priredi celoten aranžma vodilnega motiva za kitaro, ki tako vodi jedro melodije. Nekaj podobnega doživi Beethovnova Pathetique v drugi polovici albuma. Posebno adaptacijo je doživela Mozartova 40. simfonija, kjer je Wolf spremenil sam časovni ključ skladbe, vsa reč deluje tako opazno bolj pospešeno, glede na izvirnik, kar bo pisano na kožo tudi ljubiteljem simfoničnega power metala. Torej, gre za učinkovito implantacijo težkega kitarskega riffa, preko katerega je Wolf položil vodilno melodijo, ki okusno sledi godalni retoriki orkestra. Zlasti posrečena adaptacija je Hoffmannu uspela, ko se je lotil Labodjega jezera Petra Čajkovskega. Puccinijeva Madame Butterfly je podobno, kot Labodje jezero, doživela še eno zanimivejših adaptacij na albumu, v njej pa Wolf Hoffmann enkrat več izkazuje tudi pretanjeno sofisticiranost v pristopanju, do igranja električne kitare v neoklasično izraznem formatu. Kitara nadomesti aranžma, ki je napisan za vokal, znova pa je prilagojen tudi sam ritem. Album »Headbangers Symphony«, pa za Hoffmanna ne bi bil popoln, v kolikor bi zaobšel veličino zapuščine del J.S. Bacha. Tako je Hoffmann na sam rep albuma vpel tudi Bachovo Orkestralno suite št. 3, oziroma variacijo njenega drugega stavka »Air« (s celotnim imenom »Air on the G String«), ki naravnost triumfalno sklene Hoffmanov vizijo igrana električne kitare na neoklasični način, se pravi pod navdahnjenostjo nad deli velikanov klasične glasbe.
»Headbangers Symphony« je izdelek, ki je v celoti ustvarjen povsem nepretenciozno in sledi vseskozi z neverjetno imenitnostjo, zadrževanju visoko poslušljivega učinka, ki mu poveljuje kompaktna muzikaličnost. Hoffmann nikdar ne »cefra« aranžmajev z raztresanjem podivjanih arpeggijev, s kaerimi bi želel parirati godalom. Nekaj takšnega bi kaj hitro storil zelo verjetno Y.J. Malmsteen. Nasprotno. »Headbangers Symphony« podaja namreč briljanten uvid v to, kje nastaja Accept glasba in od kod prihaja. Razgalja poanto navdahnjenosti Hoffmannovega glasbenega skladanja oziroma karakterja. To je album neverjetne poslušljivosti in še enkrat povedano, album pravšnje uravnilovke oziroma idealne sredinske hoje združevanja klasičnih in metalskih glasbenih elementov.
Wolf Hoffmann – Scherzo (Ludwig Van Beethoven):
Zasedba
Wolf Hoffmann – kitara
Jason Bowld – bobni
Pat McDonald – bobni
Peter Baltes – bas kitara
Matthias Rethmann – bas kitara
John Billings – bas kitara
Melo Mafali – klaviature
Češki nacionalni simfonični orkester – godala
Produkcija
Wolf Hoffmann
Seznam skladb
01. Scherzo (L. v. Beethoven)
02. Night On Bald Mountain (M. Mussorgsky)
03. Je Crois Entendre Encore (G. Bizet)
04. Double Cello Concerto In G Minor (A. Vivaldi)
05. Adagio (T. Albinoni)
06. Symphony No. 40 (W. A. Mozart)
07. Swan Lake (P. Tchaikovsky)
08. Madame Butterfly (G. Puccini)
09. Pathétique (L. v. Beethoven)
10. Meditation (J. Massenet)
11. Air On The G String (J. S. Bach)
