Avtor: Urban Bolta
Izvajalec: Meat Loaf
Založba: Legacy Recordings
Izid: year
Trajanje: 53:05
Ocena: 2.5/5
Po vsega slabih dveh letih se je Metal Loaf vrnil z novim, skupno dvanajstim albumom svoje dolgoletne, zdaj že štiri desetletja trajajoče kariere. Kratek premor od prejšnjega albuma v glasbenem svetu ponavadi pomeni kreativno svežino, ki jo želi izvajalec kar najhitreje unovčiti z izdajo novega dokumenta, žal pa album »Hell in a Handbasket« tega nepisanega pravila ne potrjuje.
Ameriškega vokalista Meat Loafa se večina spominja po znameniti trilogiji albumov »Bat Out of Hell«, ki mu ni prinesla samo svetovne slave in obilo cekinov, pač pa ga njen uspeh (sploh prvi del tilogije iz leta 1977) glede na prodajne številke uvršča celo med najuspešnejše rock izvajalce kdajkoli. A primerjanje današnjega Meat Loafa s polpreteklim časom uspehov Netopirja iz pekla enostavno ni na mestu. Ne samo, da njegov vokal ni več tako mogočen kot nekoč, glavnina razlogov tiči v nekakšnem polsovražnem odnosu z arhitektom njegovih uspehov, skladbopiscem Jimom Steinmanom. Steinman je večinski kreator Meat Loafovega uspeha, žal pa sta možaka zadnja leta utaborjena vsak na svojem bregu reke (v prejšnjem desetletju sta se celo vlačila po sodiščih) in nič ne kaže, da si bosta tekom zemeljskega življenja še kdaj podala roki in ustvarila kakšno novo uspešnico.
Meat Loaf je bil tako primoran v svojo bazo znova privabiti skladbopisce iz vseh vetrov. Obdržal je nekaj sodelavcev iz časa nastanka predhodnjega albuma »Hang Cool Teddy Bear«, sicer pa dodobra premešal karte okoli sebe. Tovrsten nabor skladbopiscev, izbran na »an ban pet podgan«, že v osnovi onemogoča nastanek globljega albuma konceptualne narave, kjer skladbe tvorijo všečen zaokrožen skupek. Še bolj absurdno je bilo Loafovo promocijsko natolcevanje pred njegovim izidom, ko je album »Hell in a Handbasket« opisoval kot »delo, ki ga izmed vseh v njegovi karieri opisuje najbolje«. Glede na to, da je bil kot ponavadi v njegovo nastajanje vključen zgolj kot zunanji opazovalec, aktivno pa se je vključil šele v izvedbeni fazi snemanja, je izjava precej smešna.
Skupek dvanajstih skladb (katerih vrstni red se med evropsko / ameriško in avstralsko verzijo rahlo razlikuje) sledi logičnim korakom predhodnjih dveh albumov, saj v primerjavi s svojim klasičnim zvokom Meat Loaf deluje vse trše. Razlog tiči v okrepljeni vlogi kitar, ki počasi, a vztrajno klavir izrivajo iz vloge osrednjega gradnika kompozicij. Če sta nekoč Meat Loafov vokal in klavirska spremljava tvorila ubijalski tandem in ustvarila nekaj nepozabnih himen rock opere, je danes klavirju dodeljena zgolj še obstranska vloga gradnikov vzdušja, lep primer je skladba 40 Days. Tudi tandem z ženskim vokalom je izgubil vso svojo pompoznost. Patti Russo, ki je Loafova glasbena partnerica že debeli dve desetletji, s čutečim nastopom v skladbi Our Love and Our Souls težko parira kompoziciji Loafovega hita I Would Do Anything For Love (But I Won’t Do That), kjer moški in ženski vokal z dialogom ustvarita napeto ozračje, ki vrhunec doseže z antemičnim refrenom. Prav nobena skladba ne poseduje karizme potencialnega radijskega hita, čeprav se denimo zglednima kompozicijama rockerske narave All of Me ter Live or Die uspe prebiti iz sivega (pod)povprečja. Kot bi se skladopisci ne zavedali, da je Meat Loafov glavni atribut mogočen, pompozen vokal, na albumu »Hell in a Handbasket« s prirojenim občutkom teatralne interpretacije poslušalca vokal niti v eni sami točki ne zna odpeljati v svoj svet.
Višek zasmehovanja svojega klasičnega zvoka Meat Loaf doseže s kar dvema skladbama, Blue Sky/Mad Mad World/The Good God is a Woman and She Don’t Like Ugly ter Stand in the Storm, v katerih gostujejo različne hip hoperske eminence. Njihovo rapanje je skrajno moteče, vkolikor ste zakoreninjeni globoko v zvoku klasičnega rocka. Če nič drugega, so vsaj naslovi nekaterih komadov še vedno dolgi kot čreva, boste rekli! Nekakšno posvetilo svojim glasbenim začetkom, ko je Meat Loaf konec šestdesetih v Kaliforniji preigraval v psihadeličnih bendih, je priredba The Mamas & The Papas hita California Dreamin’ z intenzivnim, všečnim sodelovanjem moškega in ženskega vokala.
Z albumom »Hell in a Handbasket« Meat Loaf nadaljuje s stopicanjem modernejšemu zvoku naproti, tako v slogovnem kot kompozicijskem smislu, vprašanje samo, komu na čast? Tudi če bi si ameriški vokalist po seriji povprečnih albumov zadnjega desetletja zaželel novega nepričakovanega vzpona navzgor, kot se mu je po medlih osemdesetih leta 1993 že posrečilo, mu s spremenjeno formulo spogledovanja s trendovsko popularnim (pop) rockom tega zagotovo ne bo uspelo.
Zasedba
Paul Crook – kitara, klaviature, sintisajzer
Randy Flowers – kitara, back vokal
Danny Miranda – bas kitara
Justin Avery – klavir, klaviature, sintisajzer, back vokal
Dave Luther – saksofon, back vokal
John Miceli – bobni, tolkala
Patti Russo – glavni ženski vokal (10), vokal (7), back vokal
Jamie Muhoberac – klaviature, sintisajzer (1, 8, 10)
Gostje:
Ginny Luke – violina (5)
Caitlin Evanson – gosli (6)
Glen Duncan – mandolina (9)
Bruce Bowden – stopalka (11)
Jerry Flowers – back vokal (4)
Chuck D – rap vokal (4)
Mark McGrath – vokal (10)
John Rich / Trace Adkins – vokal (10)
Lil Jon – rap, programiranje bobnov (10)
Produkcija
Paul Crock, Lil Jon
Seznam skladb
1. All of Me
2. The Giving Tree
4. Blue Sky/Mad Mad World/The Good God is a Woman and She Dont Like Ugly
3. Live or Die
5. California Dreamin’
6. Party of One
7. Another Day
8. 40 Days
9. Our Love and Our Souls
10. Stand in the Storm
11. Blue Sky
12. Fall from Grace
