Helloween in ljubljansko potovanje po učbeniku evro power metala, a z ročno zavoro (2011)

0 9

Lokacija: Ljubljana / CUK Kino Šiška / Slovenija
Datum: 26.01.2011


Trinajsti studijski album z naslovom “7 Sinners” (2010), je hamburške buče naposled le pripeljal v slovensko prestolnico! Skupno drugič. Skoraj natanko po petih letih. Petih letih in štirih dneh. Prvikrat so Helloween nastopili v Ljubljani, dne 23.01.2006, ko so predstavljali album “Keeper Of The Seven Keys pt. III: The Legacy”, uradno izdan leta 2005.

“7 Sinners” turneja še zdaleč ni tako visoko proračunsko zasnovana, kot njena predhodnica. Imeti ob sebi Gamma Ray, sproža povsem druga dejstva, kot imeti ob sebi Stratovarius. Na “Gambing With The Devil” turneji so Helloween postregli na odru s precej bogatejšimi kulisami, izdatnejšo zasnovo rabe “lučkarske” opreme, izdatnejšo set listo in posledično daljšimi koncertnimi nastopi, na trenutke prav spektakularnimi. Vsak večer sta se namreč po dolgih 15. letih z ramo ob rami na odru med I Want Out vselej srečala Kai Hansen (Gamma Ray) in Michael Weikath, nekdanja partnerja zlate Helloween postave osemdesetih.

Pa se vrnimo v sedanjost. Helloween novi album “7 Sinners” (RockLine recenzija TUKAJ) je na moč posrečen, zato je misel na to, da mu sledi turneja, samodejno sprožala veselo muzanje in slinjenje. Lepo je, da Helloween pokličejo v kompanijo stare kamerade Stratovarius. Slednji so odigrali namreč silno pomembno vlogo pri revitalizaciji in repopularizaciji melodičnega pristopa v metalu sredi devetdesetih in s takratno popularnostjo pomagali posredno re-integrirati, po brodolomu s “Pink Bubbles Go Ape” albumu tudi “izgubljene in znova najdene” Helloween (eureka in zmaga leta 1994 se je imenovala “Master Of The RIngs” album), na sceni. Da ne zapeljem predaleč in da ne pojemo najslajšega dela torte takoj, se vrnimo raje v dvorano Kina Šiške.

Ura je že davno odbila dvajset. Na odru se srčno potijo Avatar. To je švedska zasedba, ki je kariero pričela, kot melodični death metal band, s tretjim – aktualnim studijskim albumom “Avatar” (2009) pa raztegnila svoja glasbena obzorja “na več”. Novi album ponuja silno zanimivo žanrsko mešanico, znotraj skladb. Avatar so veseljaki, neobremenjeni mladeniči, ki uživajo v svoji koži. Predajajo se okusnemu smislu za humor. Zato so izbrali tudi temu primerni uvod in svoj koncert odprli s tematsko skladbo akcijske nadaljevanke “McGyver”  Lee Davida Zlotoffa. Usta se samodejno razlezejo v nasmeh. Če je skladba Deeper Down mešanica ekstremnih vej metala, ki ga pooseblja zlasti izhodišče melodičnega death metala z moderno šminko “breakov”, pa je Queen Of The Blades poizkus lovljenja sapice rock n’ roll pregrehe. Obe skladbi sta odjeknili tudi v Kinu Šiška ter opozorili na širok ustvarjalni rang, ki se je po novem prijel skupine. Torej nekaj kar je lahko privlačno fanom novih in starih In Flames, kot  tudi The Haunted in ob čemur lahko zastrižejo z ušesi celo ljubitelji power metala in surovega rock n’ roll šusa! Izredna uigranost, sproščena komunikacija vodje Johannesa, dostopna naravnanost, je podžgala radovedne v dvorani in skupina je bila deležna gromovitega pozdrava, potem ko je zaključila s svojo predstavo, ki je trajala dobre pol ure. Še tole. Avatar so na večjem odru Kina Šiške uspeli razobesiti tudi svoj logotip nad bobni, katerega črke so oblikovane iz reflektorskih svetilk, česar publika v zagrebškem Boogalooju, dan pred tem ni bila deležna.

Stratovarius sodijo danes med legende evro power metala pristne finske narave! Po Stratovarius so se v drugi polovici devetdesetih (in kasneje) pojavile power metal skupine, kot Sonata Arctica, ki so le bolj ali manj podobne izpeljanke Stratovarius. To lahko trdimo celo za Children Of Bodom (minus  growl vokal), vpliv pa se celo drži del gothic power metal zasedb tipa Nightwish. Stratovarius ostajajo danes seveda brez Tima Tolkkija, kar je svojevrstni fenomen. Precej nevsakdanje je namreč to, da mož, ki ustvari skupino, iz nje odide. Navadno umre z njegovim odhodom tudi njegova skupina. V primeru Stratovarius, kot, groteskno dovolj – Thin Lizzy, pa to ne drži.

Vseeno so v skupini ostali danes trije pomembni člani. Poleg nemškega bobnarja Joerga Michaela in švedskega klaviaturista Jensa Johansson, ostaja prvo ime gotovo tudi prvo grlo skupine. Timo Kotipelto, katerega barva glasu pooseblja tolikšen del Stratovarius vsebine, da ostaja obstoj skupine brez Tolkkija danes še vedno kredibilen. Če zamenja v skupini navidezno nezamenljivega Tolkkija čudežni deček, ki sliši na ime Matias Kupiainen, je stvar pravzaprav sanirana. Gre za izjemnega virtuoza, ki je klasično treniran, svetlobno hiter in razcepi še tako tanko dlako na dvoje z rezilom laserske ostrine izjemne natančnosti ter kontrole instrumenta. Zasedbi, ki je dva tedna pred obiskom Ljubljane, izdala svoj novi studijski album (drugi brez Tolkkija v postavi) z naslovom “Elysum”, se je tik pred turnejo, znova pridružil rekonvalescent, ki je srečno prestal operacijo tumorja – legendarni nemški bobnar Joerg Michael. Ta je s svojo topovsko močjo in hitrostjo branil nekoč barve v skupinah kot so Rage, Grave Digger, Running Wild, Saxon,… Mojster stopicanja po dvojni bas boben stopalki je uprizoril na bobnih najboljše kar zna! Uživati razvoj energije, ki jo sproža vselej njegova kanonada, je tokrat pomenila posebej veliko čast. V skrajnem desnem kotu je za svojo standardno tastaturo klaviatur stal, kot vselej, eden najboljših klaviaturistov v rocku in metalu na svetu. Enkratni Jens Johansson, mož ki je svoje čase prispeval glasbeni talent za albume zasedb Dio in Yngwie J. Malmsteen’s Rising Force. Torej Stratovarius ostajajo močna entiteta, pa čeprav posebne svežine novi studijski izdelki ne odražajo več. Edina težava je, da izgubili glavnino svoje fan baze in tako so njihovi zlati časi, ki ga zaključuje albumu “Infinite” s turnejo leta 2000, danes žal (zaenkrat) preteklost. Danes se lahko prebijajo skozi odre le še v vlogi predskupine.

Stratovarius so glasbeni mojstri. Navzkrižni ogenj solaž na relaciji Johansson – Kupiainen ostaja posebna draž opazovanja njihovega koncerta, Kotipelto je tako, kot dan pred nastopom v Ljubljani, ko smo si skupino ogledali v Zagrebu, izpuščal najvišje registre skladb, saj je pel z vnetim grlom. Fantje so pripravili skladbe, ki nekako definirajo najbolj znane trenutke njihove bogate diskografske kariere. Že takoj z izjemno Hunting High And Low, pa za njo absolutni klasiki železnega repertoarja Speed Of Light ter skladbo iskrive narave karizmatičnega riffa in melosa Kiss Of Judas. Prostor se je našel tudi za predstavitev albuma “Elysum” z Darkest Hours, pobje pa so dvignili vzdušje v zaključku s svežnjem klasičnega materiala, ki se je vil od Phoenix, pa klasiki Forever ter (“nad-obvezno” kraljico power metal hitrosti) Black Diamond. Prijetno ogrevanje pred Helloween in predvsem prijetno ogrevanje vseh nostalgičnih src, ki spremljajo skupino že dve polni dekadi obstoja.

In Helloween? Helloween so tako prekaljeni, da lahko speljejo na led še tako naivno publiko. Fantje so se odpravili na turnejo z manjšim denarnim budžetom, kot pred dvema letoma. Na odru se je tako znašla krožna žaga, ki pa je namesto zob, nosila sedem različnih rezil. Torej po vzoru naslovnice novega albuma. Te kulise v Zagrebu dan prej niso postavili. Helloween je pod odrom pričakala razprodana dvorana. Pravzaprav so se vsi pobje in dekline “zapakirali” v dvorano že ob Stratovarius, le da niso sproščali posebnega kravala. Ko pa so se po odru raztresli Helloween, se je narodu veselo pričenjalo mešati. Tako vroče publike, tako velikega odra in tako nabite dvorane Zagreb ni imel. Zato so Helloween le delovali nekoliko bolj dostopno in kanček bolj “odpičeno”, kot v Zagrebu, ko so resnično izkazali le golo rutino. Ljubljana je posedovala rutino in kanček več dinamike kvinteta na odru. Zlasti štosiranje ni odpadlo v levjem deležu le na Andija Derisa, pač pa so izdatne “neumnosti” na odru počeli tudi Wikath, Grosskopf in Gerstner.   Zaletavanja drug ob drugega med igranjem harmonij v tercetih, spakljivi obrazi in ostale oblike porogljive norčavosti, sodijo pod ustaljen repertoar koncertne ponudbe zasedbe, kot so Helloween.

Deris je potrdil, da ohranja njegov vokal še vedno širok rang, ki ulovi (ob blago nižji uglasitvi!) tudi zahtevnejše registre težko ulovljivih točk (I’m Alive, Halloween, v dodatku Ride The Sky). Smelo sestavljena set lista je predstavila tudi tri povsem nove skladbe. Po pričakovanju odpre nastop zafrkljiva Are You Metal?, tipična Helloweenska nagajivka, v nadaljevanju se ji na sredi koncerta pridružita odlična, z drama teatrom nalezljivega refrena zabeljena Where The Sinners Go ter za njo World Of Fantasy, ki je pred kratkim v set listi nadomestila skladbo You Stupid Mankind. Med starejšimi klasikami sta pozornost vzbudili predvsem odlična “Better Than Raw” klasika Handful Of Pain ter “Time Of The Oath” balada o neizpeti ljubezni Forever And More, ki sta jo Deris in Gerstner izvedla v nevklopljeni (akustični) različici. Ta poteza se je izkazala za nadvse učinkovito popestritev koncertnega razpoloženja.

Je že tako, da nova doba diktira oklestitev  koncertne ponudbe in višanje cen vstopnic. No nad slednjim se res ne gre pridušati. Vendar pa je ostal po koncertu grenak priokus, glede repertoarja. Ura in tričetrt je lepa časovna enota za headlinerski koncert, če se igra in ne govori, ali govori res le najbolj nujne stvari. Tokrat pa so Helloween le pretiravali z implantacijo vseh skečev in zafrkancije, ki je sicer pričakovana, zaželena in celo zahtevana Helloween vsebina. A to pot so pretiravali. Kilometrsko nagovarjanje publike med skladbami Halloween, še posebej I Want Out, ki je tako v celoti zgubila ves svoj smisel, da sploh obstaja točka repertoarja ter za povrhu še Dr. Stein v dodatku je postreglo z dejstvom varčevanja energije in kraje časa. Če k temu dodamo še bobnarski solo, ki ne postreže s čim, kar bi ostalo omembe vredno in se zabeležilo v spomin obiskovalcu koncerta, potem je jasno, da bi lahko Helloween odigrali v tem času najmanj še štiri dodatne klasike. Če ne drugega, bi lahko ukinila “lojtr’co treh skladb” in odigrala v celoti skladbo Halloween, ali Keeper Of The Seven Keys.

Kino Šiška je znova kazala zobe glede zvoka. Spredaj so se kitare slišale. Dlje od odra manj, ali slabo, bobni pa so v zvoku prevzemali vse večji primat. Ne vem kako je bilo ob mešalni mizi, a povsem pri vhodu v dvorano sta bili kitari premalo slišni. Podobne zvočne  pomanjkljivosti je lahko bil obiskovalec deležen že dan prej v Zagrebu.

Zasedba  se poslovi od publike z Dr. Stein, ki bo ostal v spominu zlasti po dveh korenjakih, ki sta se opravila v njegovo podobo in narisala kvintetu nasmehe na lica. No tudi Helloween niso stali ob tem križem rok in tako poslali na oder svojega Dr. Steina, ki je zmetal med ljudi goro Helloweenskih buč (balonov). Tudi tega ni bilo na koncertu dan prej v Zagrebu. Glede na primerjavo z Zagrebom, jo je ljubljanska publika tokrat le precej bolje odnesla, kar se atmosfere tiče. Sama publika je pač rešila koncert zasedbe. S svojo razigranostjo in odklopom, zagriženim fanovstvom, je v mrzlici pričakovanja ob sleherni uvodni detonaciji posamične skladbe repertoarja, uspešno prikrivala lenobo svojih varčno in rutinirano naravnanih herojev na odru. Torej kapo dol enkratni publiki, ki je dihala vsak delček sekunde nepretrgoma, tudi med Derisovimi neskončnimi “vražami” ter govorancijami. V nekem trenutku, mu je med Dr. Stein namignil celo sam kolega Markus Grosskopf na sila vljuden način: “Tega smo slišali že včeraj!” (Yeah, we’ve heard that one last night!”), a se Andi ni pustil zmesti.

Kakorkoli obračamo. Dober koncert. Prav dober koncert. Z rezervo. A vsega obiska in konzumacije vreden! Sleherni pravi ljubitelj Helloween, bi storil velik greh, ako bi ignorantsko preskočil tokrat ležerni  obisk bučarjev v  Sloveniji. Energije pa je bilo vseeno v izobilju, da smo si sredi trdovratne zime, ob prešerni dozi power metala, tudi vsi ostali korenito pogreli prezeble kosti. Na nemškem delu turneje se Helloween pridružijo rojaki Pink Cream 69, sicer matična skupina pevca Andreasa Derisa. Najbližja datum in lokacija Sloveniji sta, 11.02.2011 in nemški Kaufbeuren. Je kdo za akcijo?

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X