Izvajalec: Ten
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 68:55
Ocena: 3.8/5
Znova brcajoči Ten, ki so po povprečnem »The Twilight Chronicles« zapadli v daljše obdobje mirovanja, so se leta 2011 vrnili s fenomenalnim »Stormwarning«, ki je pokazal, da je Gary Hughes s kompanijo našel znova tisto pravo srednjo linijo, ki združuje v pravem odmerku pompozno melodično bombastiko kombinirano z navdahnjenostjo riffa in aranžerske pronicljivosti – v primeru Ten skupine, ki se šteje v kategorijo melodičnega rocka, celo (pre)oblino razvajajoče razgibanega aranžiranja.
»Heresy And Creed« skuša polnokrvno slediti odličnemu predhodniku »Stormwarning«. Po uvodnem preludiju Gates Of Jerusalem, instrumentalu, vzleti album visoko na krilih tipične Ten bombastike in smisla za plasma visokega melodičnega izkoristka z Arabian Knights (logičen arabski »podaljšek« uvoda) s prevzetnim refrenom, visoko atmosferičnostjo, tak dinamični kontrast in razvoj albuma pa vzdržuje tudi naslednja Gunrunning, ki je izšla tudi kot promocijski single in je bil zanjo izdan tudi video.
Odlična produkcija vzdržuje izreden pragmatizem masive ozadja zvočne spremljave na dialogu čvrstega kitarskega riffa podkrepljenga z bogatim harmoniziranjem klaviatur. Tega ni moč preslišati in »Heresy And Creed« je v tem oziru zagotovo izbrušen briljant. N moč posrečena, osvežena, kreativna naveza kitaristov Dana Mitchella in Johna Halliwella, ki prinašata izredno soliranje poleg osnovnih kitarskih figur, kot jih zahteva Ten glasba, ne preneha navduševati na albumu.
Prične pa občasno nekaj drugega motiti. Denimo vodilni napev refrena The Lights Go Down spominja v razvoju melodije, na pospešeno verzijo Whitesnake komada Aint’ No Love In The Heart Of The City, takoj za njo pa je Raven’s Eye, ki bi kot baladna stvaritev, lahko bila eden od vrhuncev plošče z integriranim keltskim napevom v kitici in odličnega prehoda v refrenski krešendo, v kolikor melos kitice ne bi vlekel na napev kultnega Simon And Garfunkel zimzelena Bridge Over Trouble Water. Tudi skladba The Priestess spominja po ogrodju, dotiku bluesa, ki grabi za melodično rock formo skupine, na nekaj kar so nekoč spisali Whitensake.
Po »mašilu« Insatiable, dvigne proti koncu album znova na krila odlični Another Rainy Day, s prepoznavnim sentimentom stare Ten šole. Glede na to da rinejo v zvočni strukturi skladbe tu klaviature v ospredje, deluje ta »pol-baladni rocker« (ob upoštevanju razvoja vodilnih melodij) blizu starem dobrem aranžiranju skupine Asia. Album ponese pospešena Unbelievable, v svoji večji grabežljivosti podanih vodilnih melodij, skoraj na nivo intenzitete začetnega dela, kar je na moč hvaležno, če ne kar zaželeno.
Nastavitev balade na zaključek albuma je lahko dvorezen meč. The Riddle je na srečo odlična balada in eden najboljših trenutkov albuma, ki pripelje album srečno v pristan ter zapusti občutek da gre za še en zelo kvaliteten Ten album. Zadnja izhodna minuta spominja v svojih keltskih ornamentih vtkanih v jedro spremljave kulise ozadja zvočne slike na melos s katerim kupujejo z lahkoto Coldplay svoje mase, vendar pa je reč odigrana in inkorporirana v siju stroge glasbene retorike skupine Ten.
Sicer se album drži tipične forme aranžiranja Gary Hughesa, zato je »Heresy And Creed« tipičen Ten album – bolj tipično »Ten-ovsko« že skoraj ne gre. In kar je glavno. Nosi zaščitno znamko prepoznavnosti glasbenega karakterja skupine. Že same specifike barve glasu in pristopa v interpretaciji Garyja Hughesa, so osnovi element te prepoznavnosti, z nami pa je kot omenjeno, poudarjeni kontrast bombastične »melotragike« Ten teatra. Britanska šola, ni kaj. Melanholično, tragično, obenem pa bombastično in grabežljivo!
Kljub nekaterim opazkam o možnih aranžerskih vzporednicah z drugimi izvajalci, je novi Ten album še vedno izredno kvaliteten in zelo dovršen album, ki priča o tem, da je Gary Hughes ujel v studiu še en pravi trenutek polne inspiriranosti, s čimer je enkrat več mojstrsko kapitaliziral svoje neslutene talente glasbenega genija. Naj omenimo to, da je Gary med drugim, napisal glasbo za kar tri samostojne studijske albuma Magnum pevca Boba Catleya, prav tako pa je dobro poznana in zasidrana v ušesih poznavalcev njegova rock opera »Once and Future King« z »all star« naborom gostujočih glasbenikov. V aranžersko atmosferičnem oziru stoji »Heresy And Creed« na visokem nivoju.
Le tako visoke stopnje pronicljivosti, kot predhodnik »Stormwarning« pač novi album ne dosega. Nemara tudi zato, ker je izšel vsega leto in pol po »Stormwarnig« in je zato novi album zelo podoben predhodniku. Da ne dolgovezim. »Heresy And Creed« je album, ki bo ljubitelje Ten definitivno navdušil, saj z njim skupina dokazuje, da zori, kot staro dobro vino nezadržno dalje.
Zasedba
Gary Hughes – vokal, kitara, programiranje
Dan Mitchell – kitara
John Halliwell – kitara
Steve McKenna – bas kitara
Darrel Treece-Birch – klaviature
Max Yates – bobni, tolkala
Produkcija
Dennis Ward & Gary Hughes
Seznam skladb
1. The Gates Of Jerusalem (Instrumental)
2. Arabian Knights
3. Gunrunning
4. The Lights Go Down
5. Raven’s Eye
6. Right Now
7. Game Of Hearts
8. The Last Time
9. The Priestess
10. Insatiable
11. Another Rainy Day
12. Unbelievable
13. The Riddle
