Izvajalec: Tumido
Založba: Interstellar Records
Izid: year
Trajanje: 30:47
Ocena: 3.6/5
Kot rečeno: le deset let aktivnega delovanja je povsem dovolj, da se razvije občutek za svojevrstno razpoznavnost, se pridobi fanatično zaledje oboževalcev ter razvije sistem ustaljenega delovanja. To je v primeru dunajskega uničevalnega dueta bizarnih glasbenih tekstur – nekonvencionalnega drum’n’bass derivata Tumido povsem izpostavljeno ter do obisti izdelano, ne pa nujno tudi globalno sprejeto ter preverjeno. Tokrat se, po leta 2008 izdanem albumu Orgy, dvojec, ki ga sestavljata Bernhard Breuer (sam v podtalnih krogih bolje poznan po delovanju v zasedbah Malycee in Elektro Guzzi) ter Gigi Gratt, predstavlja s provokativnim ploščkom Hunde – njihovim tretjim, recimo temu dolgometražnem izdelkom.
Skladbi Hunde lahko prisluhnete TUKAJ.
Navidez kratka plošča, ki jo sestavljata le dva komada se kaj kmalu izkaže za precej naporen poslušalski zalogaj, saj destruktorja skleneta zmasakrirati domala sleherno možgansko celico vaših možganov z mešanico eksperimentalnega noisa, že omenjenega drum’n’bassa ter svinjsko debelimi plastmi artistične prevzetnosti. Kot prvi vas načne naslovni komad Hunde, ki za vzpostavitev res hrupne kulise kakofoničnih ritmov in artikuliranega kričanja mastno distorziranega ter efektov prepolnega basa potrebuje 14 minut. Tumido gradi na strukturni monumentalnosti počasi in z občutkom, ki si ga lahko privošči le smetana neodvisnih glasbenikov, ki jim ni mar število prodanih izvodov. Sami se opisujejo kot children/thrash/tropical, imena pa so povsem nepotrebna, saj je končni rezultat popolno posilstvo vaših ušes, v ejakulatu hrupa pa vam dodobra marinirajo možgane do stopne, po kateri boste komaj zadrževali blato in urin. Recimo, da je glavni del glasbene ponudbe rockovsko podkrepljen, a je tokrat ta komponenta res izrazito dovršeno noiserska. Na balast šundra dodajte ščepec jazza, kot bi ga spisali Vogoni, skoraj vesoljska tektonika ter atmosferičnost pa garantirajo, da si lahko dvojec povsem mirno ovesi okoli vratu tablo “Pozor! Avantgarda!”. Ta avantgarda je tokrat res priporočljiva le za tiste z jekleno močnimi živci ter želodci, močno pa odsvetujem med poslušanjem uživanje psihogenih substanc, saj boste imeli občutek, da vas trga krdelo peklenskih psov, rektalno pa obdeluje sam varuh Hada, troglavi Cerber. Drugo dejanje je skladba Potop, ki, resnici na ljubo, prične svoj ritmični ples klicanja vseh peklenskih muk, z zvokom, ki bi bil najbližje potopu prekooceanske ladje, zvok pa bi dokumentiral drobljene orjaške strukture pod pritiskom na poti do samega dna Marianskega jarka. Groovea vseeno ne manjka. Presunejo trobente s svojim minimalističnim dvotonskim pritiskom na živčne končiče, celoti pa prevlada ritmika dribljenja, debelo obloženega basa ter elektronskih dodatkov. In po 16 minutni masaži je, verjeli ali ne, zgodba sklenjena v cikel, ki vas bo, verjamem, pustil v popolni megli.
Prav zaradi tega je domala neverjetno dejstvo, da boste po plošči verjetno še posegli – vsaj če se imate za pogumnega glasbenega entuziasta, ki navdušeno sprejema sleherni eksperiment ter igranje z zvokom. Če vam je tovrstna dovršena glasbena tortura pri srcu, boste po poslušanju tega ploščka z nasmehom na ustih prižgali čik, si obrisali z lic pot, kot po vsakem dobrem fuku ter mazohistično pritisnili gumb za vnovično ekskurzijo po sferah neznanega.
Zasedba
Gigi Gratt – bas, trobenta
Bernhard Breuer – bobni, noisecymbal
Produkcija
Alexander Jöchtl & Tumido
Seznam skladb
1. Hunde
2. Potop
