Izvajalec: Montoya, Coco
Založba: Ruf Records
Izid: year
Trajanje: 53.39
Ocena: 2.5/5
Za razliko od prenekaterih varovancev blues maestra Johna Mayalla si Coco Montoya kot samostojna glasbena figura nikoli ni uspel resneje razviti konkretnejšega glasbenega zaledja, še manj pa statusa, s katerim bi se lahko postavil v bran največjim tegobam ustvarjalne krize. Ta je tokrat resnično pokazala zobe! “I Want It All Basck” je naslov, ki skriva nemalo pomenov, vsaj toliko kot interpretacij pa tudi pokazateljev, v kateri smeri bomo Mayallovega gojenca v prihodnje videli vohljati. Dvomov zdaj ni več. Coco Montoya je po predhodnem omahovanju zdaj dokončno zapadel v predvidljive, nadležno suhoparne soul vode.
Skupni imenovalec albuma z redkimi izjemami ostaja poslušljiv soul. Povedano drugače, slab ducat izbranih skladb sestavlja prežvečljiv kolaž soula in bluesa. Precej standardna kombinacija se takoj pokaže kot nenavdahnjeno sestavljen glasbeni nagovor manj zahtevnega poslušalstva, torej tistega dela publike, ki si dlje od fabriciranega soula, sfriziranega po meri rednega pitanja mas apatičnih radijskih odjemalcev, ne drzne pogledati. Pomeni to, da je Montoya ostal prazen, popolnoma brez idej? Zelo verjetno. Idejno izžetost stric zdaj kamuflira z mutiranjem v prej omenjenega krmarja barke soula in bluesa. Na tej točki se tudi srečamo z osnovnim problemom albuma. Neprijetna resnica je ta, da Montoyinem vokalu manjka otipljive kredibilnosti, torej prav tiste za soul prepotrebne topline v vokalu, ki goji intenzivno valovanje čustev. Poleg dejstva, da Montoya nikoli ni spadal v kategorijo prvovrstnih vokalistov (težko bi ga stlačili tudi v ligo vokalnih povprečnežev), toliko bolj preseneča odločitev, s katero je v korist nespametne slogovne levitve na hladno spravil svoje najmočnejše orožje, torej kleni zvok kitare!! Montoya se vsekakor trudi, o tem ni nikakršnega dvoma, vseeno pa tule izzveni kot nepotešeni belček, ki si obupano želi, da bi se rodil črn!
Manjko prepričljivega karakterja v glasu, spremljan z nepričakovano mlačnostjo kitarske igre, ki bivakira globoko v kleti standardne lestvice šeststrunske umetnosti, hitro pripelje do neprijetne monotonosti, ki se brez obžalovanja ali slabe vesti grmadi v ozadju skladb “I Want It All Back”, “The One Who Really Loves You” ali “As Close As I Have Come”. Prav naslov slednje je še kako na mestu, vsaj kar se pomenskosti tiče, Montoya na omenjenem motivu namreč potrpljenje poslušalca preizkuša z mošnjičkom močneje začinjenih receptur iz glasbene kuhinje Roberta Craya. Več sreče v kakem drugem življenju, Coco! Ob prevladujočem koketiranju s soulom na albumu ostaja bore malo prostora za blues. Po svoje smo lahko tega dejstva še veseli, če vzamemo za primer mladenko “Fannie Mae”, ki se brez vsebine naveličano vrti okoli standardne blues forme. Kaj več od gole rutine Montoya tule ne uspe sestaviti.
Montoya se na srečo in splošno olajšanje loti še enega precej nepričakovanega manevra, tokrat dokaj suverenega spusta v funk vode, ki ga spodobno zaokroži z “Don’t Go Makin’ Plans”. Približek stari formi je vsaj toliko bežen kot tudi nenaden, vseeno pa ga boste rade volje sprejeli z odprtimi rokami. Izkušenost očitno še ostaja Montoyina vrlina, stricu tako na srečo še ni zmanjkalo idej pri umeščanju konkretno razvitih spremljevalnih vokalov, kot tudi ne pri narekovanju odzivanja sicer precej sramežljivo postrojenih pihalnih aranžmajev. Upajmo, da bo Montoya tole imel v mislih že ob sestavljanju koščkov naslednjega albuma. Vsekakor bi jo ob vrnitvi k bistvu odnesel veliko bolje!
Zasedba
Coco Montoya: kitara, vokal
Keb’ Mo’: ritem kitara
Jeff Paris: klaviature
Honey Alexander: klavir
Reggie McBride: bas
Rod Piazza: ustna harmonika
Stephen Ferrone: bobni
Courtney Branch: tolkala
Produkcija
Keb’ Mo’ & Jeff Paris
Seznam skladb
1. Hey Senorita
2. I want It All Baclk
3. Forever
4. Cry Lonely
5. As Close As I Have Come
6. Life Of My Broken Heart
7. One Who Really Loves You
8. Fannie Mae
9. Don’t Go Makin’ Plans
10. She’s Gonna Need Somebody
11. Somebody’s Baby
