Izvajalec: London Grammar
Založba: Polydor Records
Izid: 09.09.2013
Trajanje: 43:35
Ocena: 4.5/5
Kvalitetno glasbo prepoznate na en mah, po zgolj nekaj trenutkih poslušanja, ko postane jasno, ali ima zasedba v svojem jedru kaj esence ali pa prodaja sposojeni par jajc ter krepko dozo puhle praznine. Sam priznam, da me ambientalna eteričnost klasičnemu zvoku zapriseženega popa, ki poleg dobrih melodij ponuja tudi malce teme, trpkosti, grenčine, navdaja z optimizmom in samovoljno željo po poglabljanju, pa če gre za ustvarjalke kova Lana Del Rey, Nadiah ali pa otoška novotarija, ki je povsem nepričakovano prišla v območje mojega glasbenega radarja – izjemni britanski trojec London Grammar. Emocionalno mogočni naboj prvenca If You Wait je porodil željo po predstavljanju in iskreni poglobitvi v konture precej sanjavega, bolečega sprehoda po blodnjakih medosebnega izgorevanja, čutenja in izgubljanja, obenem pa je bila popotnica o »naslednji veliki stvari« stvar, ki jo je bilo potrebno preiskati ter se prepričati, ali niso hvale preuranjene, breme na plečih mladega tria pa preveliko, da bi lahko po prvem izjemnem koraku pričakovali kaj konkretnejšega v smeri nadgradnje in glasbene evolucije.
Pričakovanja so lahko strupena stvar, ki lahko povzroči popolno implozijo jedra, ki je obetalo preporod ter prehod na višji plato estetskega razcveta, nekdaj ustvarjanja željni glasbeniki pa kar hitro izgubijo tisti čudežni prah magije, zaradi katere so stvari nekdaj strastno funkcionirale ter sejale radiacijo ugodja, nato pa postane vse malce prisiljeno in hudo neposlušljivo. Angleški trojec z emocionalnim krmarjem, naveza izjemno resonantne Hannah Reid, Dot Majorja in Dana Rothmana, se predajanju sladki iluziji slave in uspeha izmika z bolj premišljenim delom ter umikom stran od bliskavic ter pogoltne javnosti, zakar je kljub kvaliteti moč reči, da je London Grammar brez dvoma manj znano ime v glasbenem svetu, obenem pa je tudi ime, ki ga bodo ljubitelji kvalitetne glasbe še ponavljali in omenjali. Tudi zaradi karizme in izjemnega glasu osrednje figure, markantne dive Hannah Reid, ki s svojim močnim, temnim ženstvenim vokalom zaznamuje sleherni kotiček prvenca If You Wait. Poglobljena percepcija razočaranj prve četrtine življenja se pri Hannah izceja eterično, zgoščeno in zlovešče temno. Uvodna skladba Hey Now se začne z dobro začinjenim zvokom klavirja, zadržane kitare ter meditativno mrakobnostjo pevkinih izjemno zvonkih temnih vokalov, ki takoj spomnijo na Lana Del Rey s primesmi Annie Lennox, emocionalna ambientalika dobro uigranih kitar, programiranih ritmičnih minimalij ter klavirja pa se vtira v podkožje jedko in na prvi posluh. Hannah se staplja s celoto in prehaja iz ene pripovedi v drugo galantno in mehko, kot bi šlo za zvočni preliv, privid, duha. In slednji so precej neulovljivi ter izmikajoči. Bolj trip hopersko začinjeni trenutek skladbe Stay Awake staplja vplive rustikalnosti z ritmiko Massive Attack, a na senzualnem, precej emotivnem tripu. London Grammar razorožujejo ugovore in kritike na nežen način, del tega pa so poleg zapeljive muze še sanjave kitare nadarjenega, a zadržanega kitarista Daniela Rothmana ter prefinjeni prijemi izjemnega multiinštrumentalista Dota Majorja. Minimalije poudarjajo po kontemplativnih kiticah močne refrene, ki se vtisnejo v podzavest, sleherni glasbeni moment pa je skrbno načrtovan ter si dovoljuje priti zgolj do točke močnejše resonantnosti bolečine, ne gre pa čez mejo dobrega okusa ter astralne umirjenosti, sprijaznjenosti z izgubo, bolečino, ki definira zvočni izraz zasedbe.
Shyer, plašna pripoved o čustvih, vdaji, čustveni dramatičnosti, sledi isti recepturi domala dosledno in brez bistvenih odmikov. Zadimljene zvočne vizualije ter nezemeleljski vokal šamansko sproščene Reidove vozijo kompozicijo emocij v smeri postopnega dogorevanja in osvoboditve na stihijski način. Ena izmed pomembnejših skladb albuma, izjemna pripoved o izgubljeni ljubezni, ki jo galantno ponudi skladba Wasting My Young Years, se po meditativnih kiticah, kjer Reidova izpeva bolečino s sočnim folk glasom, prek celote pa se lepo vpredajo konture sanjavih, rahlo pregorelih sintetizatorjev, zvokov klavirja ter ravno prav živahne ritmike, ki jo Dot vpihuje s senzualnim občutkom za ravnovesje, ki utrjuje Reidino samozavest in vero v moč svojega zvonkega glasu. »Don’t you know that it’s only fear/I wouldn’t worry, you have all your life/I’ve heard it takes some time to get it right,« poje Hannah ter se poslavlja od preteklosti. Baladni pejzaž emocionalnega slovesa se nadaljuje tudi v skladbi Sights. Popolno estetsko ravnovesje med Reidinimi vilinskimi vokali ter muzikaličnostjo obeh moških se gradi namensko zadržano in v skladu z masivno težo osamljenosti, bolečine in krvavečega srca. Ranljivi ples skrhanosti, krhkosti in metamorfoze minevanja se lepo nadaljuje s skladbo Strong, ki na izjemno teksturno poln, a že poprej nakazan način, izreka popolno priznanje samote, dotolčenosti, depresije ter krvaveče želje po dvigu iz pogorišč razočaranja na raven preživetja, nato življenja ter odpuščanja, pozabe in sedaj očitno nemogočih nasmehov sreče. Strong povzema dejansko pripoved celotneg albuma, ki pridušeno grmi od hipnotičnosti, magnetizma teme in inspirativnosti ranjenosti, bolečine, odhajanja. Nightcall si za materijo izposodi konture skladbe francoskega house umetnika Kavinskega, le da je Kavinsky na London Grammar način bolj življenjski, bolj organski in odrešen sintetike. Melanholični klavir, Reidini sublimni vokali ter Dotovi ravno prav plesni prijemi ritmike dajejo skladbi britanskemu melanholičnemu pop triu lastni izraz, ki se zažira globoko v pore in kapilare srca s svojo strastnostjo in jedkostjo emocij.
Bolj sonično razgrajeni Metal & Dust si z orkestralnimi dodatki v ozadju dovoli malce plesne sprostitve, da bi z v živo odigranim Interludom London Grammar dokazali lepoto organsko izvedenih akustičnih podtonov krasnega lavirja ter pevkine markantne eteričnosti brez slehernih dodatkov. Hannah je svečenica bolečine, sanjavosti, emocij, na trenutke celo sladkega brezupa, ki si drzne peti o neskončnosti ljubezni, napačno izbranimi potmi, napakah, fazah evolucije ter o tem, da smo v iskanju samih sebe v pogledih drugih na koncu vedno prepuščeni zgolj sami sebi, v tolažbo pa nam je lahko upanje ter narkotično občutje, da bomo morda nekoč v očeh tistega izmikajočega drugega morda uzrli celotno sliko resničnosti in nas samih. Iluzije se nato diametralno razpenijo ob prav provokativno optimističnim komadu Flickers, ki ga polnijo zvoki mrmrajočega šumenja, zvokov ročno udarjenih ritmov ter zamirajočih reverbov, prek katerih se Reidova vrhunsko pne v višave luči ter optimizma v prav pozitivno brnečem plesu, ki pa ob izpostavljanju kratkim radiativnim dotikom luči na način Stinga in kompanije v celoto zvabi malce sentimentalnega pridiha Orienta, Reidova pa v maniri puščavske svečenice osame prelije svojo esenco v malce lahkotnejšo mavrico pozitive, da ne ostane v ustih zgolj občutek svinčene sivine osamljenosti in okovanosti v stanje pasivnega zastajanja. Kljub temu optimizmu je sklepno dejanje albuma z naslovno skladbo bolj boleče, kontemplativno, baladno in namensko brzdano. Naslovni If You Wait strne vse pripovedi v poslednjo biserno solzo grenkobe in odrešitve, s katero si Reidova dovoljuje odpirati v bodoče nova poglavja in daje preteklosti piko na i, poslednji zven epiloga, ki ga, upam, ne namerava vnovič odpirati ter se z njim vnovič raztapljati do stanja popolne samoizgube.
London Grammar so z izjemno potentnim prvencem dokazali, da je lahko mladim letom navkljub kmalu odkriti svoj lastni samonikli izraz, ki si morebiti konture res sposoja pri bolj prominentnih in že uveljavljenih stanovskih kolegih, je pa esenca pripovedi vedno zgolj in samo njihova sama. If You Wait je krasni primerek temačnega emocionalno nabitega popa, ki ponuja veliko več kot zgolj plehko ponavljanje revialnih napotkov za samoozdravitev. Da bi se lahko odrešili, moramo kdaj občasno doseči popolno temo bridkega dna, prav s spustom v globine globoko čutenega in ubesedenega stanja osame, bolečine, izgubljenosti ter sle po odrešitvi pa se lahko rodi nekaj ozdravljujoče krasnega. Tudi s pomočjo glasbe, ki požene ščemeče tokove naelektrenosti po zatilju do samega centra za vživljanje, kjer začnemo lahko vseh 11 briljantov plošče iskreno ceniti, spoštovati, mlademu triu pa iskreno zaželimo kvaliteten razcvet idej tudi v bodoče. Upajmo torej, da je album If You Wait pokazatelj potenciala, ki se bo na nadaljnjih albumih lahko le razvijal in nadgrajeval, kratkometražnim meditacijam pa bo vnaprej lahko vpihnil še več dinamike, eksplozivnosti in emocionalne ekspoziture, zavoljo katere bo moč naracijo čutenja in bivanja še bolj zbrano poslušati, ji slediti ter se v sladki tinkturi hipnotičnosti še popolneje topiti do stanja popolnega Zena in osvoboditve vseh spon življenjske gravitativnosti.
Zasedba
Hannah Reid – vokal
Daniel Rothman – kitara
Dot Major – klaviature, programiranje, bobni, ritem mašina
Gostujoči glasbeniki:
Praški filharmonični orkester – spremljevalne orkestracije
Produkcija
Tim Bran, Roy Kerr & London Grammar
Seznam skladb
1. Hey Now
2. Stay Awake
3. Shyer
4. Wasting My Young Years
5. Sights
6. Strong
7. Nightcall
8. Metal & Dust
9. Interlude (live)
10. Flickers
11. If You Wait
