Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: King Kobra
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 64:24
Ocena: 4.5/5
King Kobra! Četudi je minilo skoraj 25 let od velikih časov osemdesetih in albumov “Ready To Strike” in “Thrill Of A Lifetime”, človek stežka ohranja ravnodušje vselej, ko prikliče lik in delo klasičnih King Kobra iz spomina.
Leta 2011 so se King Kobra vrnili med žive z novim albumom. Naslovili so ga silno preprosto. Kot »King Kobra«. To pomeni za skupino vrsto novega rojstva, vrsto novega začetka. V tem albumu so se pričeli spogledovati z retro oblikami rocka in album nosi občuten pridih blues retorike in se občutno oddaljili od svojega zvoka osemdesetih. Novi album nadaljuje iztočnico o novem rojstvu, saj so ga fantje naslovili kot »II«. Kot bi bil to šele drugi album njihove kariere in osemdesetih let nikdar ne bi bilo. Lahko rečem na tem mestu, da so to naredili s tehtnim vzrokom.
Album »II« namreč poglablja izrazne smernice predhodnika. Na »II« se King Kobra še odločneje pomikajo skozi čas v preteklost kjer brez sramu kolobarijo po dognanjih mnogih rock pionirjev. Uvodoma spomnijo kar na Rainbow v eri z Joe Lynnn Turnerjem na vokalu, ko se album odpre z Hell On Wheels – ta skladba nosi izredno zapomnljiv in markantno urezan kitarski riff, ki mojstrsko poosebljaj sam naziv skladbe. Omenjeni skladbi se močno približa po aranžmaju in energiji skladba Running Wild v nadaljevanju albuma. Paul Shortino se v barvi in interpretaciji srhljivo približa barvi Joe Lynn Turnerja, ta podobnost v prejšnjih produkcijah (različnih albumov Shortinove kariere) na katerih je pel Shortino ni prihajala do takšnega izraza, kot prav na novem King Kobra albumu. Don’t Keep Me Waiting bi lahko pristala na kakšnem od Joe Lynn Turnerjevih starejših solo izdelkov.
Še bolj pomembne opazke srečamo v nadaljevanju. Album je pravi retro rock monument. Po energiji delno spomni na neposredno retrozvočnost lika in dela prezgodaj razpadlih klasičnih rock odličnjakov The Lizards v prejšnji dekadi tega tisočletja, čeprav ne poseduje tako surove produkcije zvoka. Zagotovo je nekaj k temu prispevala ponovna aktivacija legendarnih »ameriških Led Zeppelin« imenovanih Cactus, zasedbe v kateri od pamtiveka vihti bobnarske palčke šef skupine King Kobra in Carmine Appice. Vseeno pa Appice ni edini v ekipi King Kobra, ki ima pravico postavljati pogoje pod katerimi se bo razvijal glasbeni karakter skupine. Kot vemo delujejo ponovno oživljeni King Kobra pravzaprav v identični postavi, kot pred razpadom konec osemdesetih. Le Shortino je zamenjal Marka Freeja na vokalu. Torej je bil potreben konsenz najmanj štirih petin članstva današnjih King Kobra, preden se ekipa poda po izdaji albuma »King Kobra« (2011) v komponiranje glasbe poda še globje v raziskovanje retro zvočne rock kulture!
Spet spomni v nadaljevanju skladba Knock Them Dead na princip komponiranja urezan po vzoru zgodnje šole rock riffa osemdesetih kakšnih Y&T, kar pomeni da je riff dobra prežet z retro zvočno blues in rock n’ roll kulturo. Tu je Have A Good Time, ki nosi vzporednice z energijo Bad Company, medtem, ko bi lahko skladbo The Crunch pripisali križanju Aerosmith s Cactus in kjer so Cactus, so seveda blizu Led Zeppelin. Tu je The Ballad Of Johnny Red, kjer se poda zasedba celo v »boogie blues« vode. Na albumu predstavi podobo novih King Kobra najlepše prav njegova najdaljša skladba z naslovom Deep River. Ta ujame mozaični presek vseh vplivov omenjenih zasedb. Je najbolj kompleksna kompozicija albuma. Lahko rečemo kar mini epska suita, ki pa vseskozi mojstrsko ohranja rdečo nit polnokrvne rock ‘n’ roll koherence, kar dodatno potrjuje, da so King Kobra odlični aranžerji!
Album »II« je odlično urezan žurerski retro zvočni hard rock in rock ‘n’ roll album, ki ima le eno samo »lepotno napako«. Vseskozi spominja na kakšen zgodovinski rock riff. Žal. Pa vseeno opravičljivo. Če povežemo Carmine Appicea z legendarnimi Vanilla Fudge, dobi King Kobra postava neposredno enega izmed tistih glasbenikov, ki so se konec šestdesetih pojavili v pionirski vlogi, da odstirajo Zemljanom nove glasbene dimenzije. King Kobra sicer rešujejo »problem spominjanja na že izumljene zadeve« z veliko srčnostjo. »II« deluje namreč resnično v vživetosti in strasteh, ki jih vnašajo nanj tako Shortino s svojo odlično vokalno ekspresijo barvite mešanice Joe Lynn Turneja, Bryana Adamsa, Jona Bon Jovija, kot tudi preostali člani ekipe, ki dostavljajo živo šelesteče »solizme« kitarskih eskapad in udarnega ritmičnega pulziranja! Album polno diha v resnicoljubju in tega mu ne more nihče odvzeti, ali si pred tem dejstvom slučajno zatiskati oči. Od vsega tega studijskega »groovanja« (v ekipi mora vladati izredna delavna kemija) so tudi skladbe narasle v minutaži, album pa tako nanese v dolžino preko 67. minut, kar ni prav normalno za izročilo povprečnega hard rock albuma. A verjemite. Album »II« vas v svoji rock ‘n’ roll eksplozivnosti in srčnosti ne bo pustil na cedilu. Z albumom »II« se je izluščil tudi glasbeni izraz novo rojenih King Kobra! Zvočno in slogovno redefinirani King Kobra lahko tako vzamejo na nasledniku albuma »II« poln artistični zalet. Vprašanje je le kako ga bodo naslovili, kajti album z naslovom »III« so izdali že v osemdesetih.
Zasedba
Paul Shortino – vokal
David Michael-Philips – kitara
Mick Sweda – kitara
Johnny Rod – bas kitara
Carmine Appice – bobni
Produkcija
David Henzerling, Carmine Appice & Paul Shortino
Seznam skladb
1. Hell On Wheels
2. Knock ‘Em Dead
3. Have A Good Time<
4. The Ballad Of Johnny Rod
5. Take Me Back
6. When The Hammer Comes Down
7. Running Wild
8. The Crunch
9. Got It Comin’
10. Deep River
11. Don’t Keep Me Waiting
12. We Go Round
