Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Catley, Bob
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Boba Catleya po več kot tridesetih letih glasbenega staža gotovo ni več potrebno na široko predstavljati. Kot eden izmed najboljših britanskih pevcev v povesti rock glasbe je na široko zaslovel kot član legendarnih melodično rockerskih prvakov Magnum. V zadnjih letih pa postaja vse bolj cenjen tudi kot odličen samostojni izvajalec.
Tisto, kar je najbolj fascinantno pri Bobovem samostojnem opusu, je to, da z vsakim novim albumom že nekako veš, kaj lahko od njega pričakuješ, hkrati pa te vedno preseneti z nekim povsem novim pristopom glede na predhodni izdelek. Tudi “Immortal” v tem ni nobena izjema. Medtem, ko se je predhodnik “Spirit Of Man” (2006) oplajal predvsem na izročilu hard rocka 70-ih in bil zaradi poudarjeno tršega, včasih že skorajda metalskega pristopa, stilistično bližje kakšnim Rainbow ali Dio kot pa Magnum, se je Bob tokrat na več kot prepričljiv način vrnil k epskim koreninam prvih treh solo albumov pa tudi svoje matične skupine.
Bobu se je tokrat nadvse prepričljivo posrečilo združiti epsko melodično rockovsko tradicijo klasičnih Magnum pa tudi svojih solo začetkov ter poudarjeno trši zvok, ki ga je začel uveljavljati od “When Empires Burn” (2003) naprej, s čimer je presegel prav vsa pričakovanja. Rezultat je eden izmed njegovih najmočnejših albumov do zdaj. Še več, “Immortal” je od začetka do konca visoko napeta epska pustolovščina, kakršna ne bi bila Magnum samo v ponos, temveč je album na kakršnega njihovi privrženci še vedno čakajo že tam od konca 80-ih. Seveda niti slučajno ne gre za novega “On A Storyteller’s Night” (1985), vendar od vseh Catleyevih dotedanjih izdelkov po svojem vzdušju najbolj prepričljivo ujame tisti mistično-epski-nostalgični duh, ki je krasil zlate čase Magnum. Nekaj k temu gotovo prispeva tudi že na daleč prepoznavna naslovnica tradicionalnega Magnum ilustratorja Rodneya Matthewsa.
Skoraj za vsak dotedanji samostojni izdelek se je Bob obkrožil z vrhunsko ekipo glasbenikov, katerim se je posrečilo dobro prisluhniti njegovim artističnim vizijam. Glavni “krivec” za zvokovno podobo “Immortal” je bil švedski kitarski odličnik Magnus Karlsson (Starbreaker, Allen/Lande, Primal Fear), ki je napisal celotno glasbo za album ter slednjo prek demo posnetkov posredoval vse bolj cenjenemu producentu in Pink Cream 69 basistu Dennisu Wardu, ki je povrh vsega za album prispeval bas ter nekaj kitarskih in klaviaturskih delnic. Ward je že dolgo znan perfekcionist tako, da res ni nobeno presenečenje, da se “Immortal” ponaša z verjetno najbolj bleščečo produkcijo v dotedanji Catleyevi solo karieri. Poleg tega je Karlsson na albumu odigral tudi vse klaviaturske delnice medtem, ko je svoji kitari, presenetljivo, dovolil zablesteti zgolj na izvrstni “End Of The World”. Glavno kitaro je tako odigral Uwe Reitenauer (Pink Cream 69, Place Vendome, Sunstorm) medtem, ko je za bobne poskrbel Dirk Bruinenberg (Elegy). Zagotovo zasedba, kakršne se ne bi sramovala nobena sodobna hard rockerska ali melodično rockovska skupina. V središču albuma pa je seveda vselej Catleyev odlično ohranjeni, visoko melodični vokal za katerega se zdi kot, da mu leta še dolgo ne bodo mogla do živega. Njegove lirične tematike še vedno ostajajo zapisane mističnim tematikam, ki so ponavadi metafore za bolj resne, družbeno ozaveščene teme medtem, ko v manjšini ne manjka tudi ljubezensko izpovednih kreacij.
Da Bob ostaja večni sanjač in romantik dokaže že z uvodno “Dreamers Unite”, ki je njegov epsko-dramatični bojni poziv vsem tistim, ki v svojem življenju iščejo še kakšne druge izzive in potrebe od tistih vsakodnevnih osivelih izparin naše pregorele materialistične družbe. Pompoznemu orkestralni uvodu sledi rafal v svojevrstno melodično rockovsko poslastico, kjer navdušujejo mogočne tercetne kitarske harmonije, nadvse okusna podlaga epskih simfoničnih aranžmajev na klaviaturah ter Catleyeva odlična, borbeno razpoložena vokalna predstava, ki ostaja glavni vir mistično-dramatične atmosfere skozi celoten album. Tudi v nadaljevanju ni niti enega padca visoke atmosfere ali zgrešenega eksperimenta, temveč samo dobre do odlične stvaritve kot denimo “We Are Immortal”, odlična fuzija AORa in metala, ki po refrenu celo nekoliko potegne na Asio iz 90-ih, že omenjeni “End Of The World”, kjer Karlsson dokaže, da je že od malih nog rasel ob poslušanju “On A Storyteller’s Night”, saj slednja zveni kot, da bi izvirala od tam, samo, da je preoblečena v moderno produkcijsko srajčko ter “Open Your Eyes”, ki v sebi združuje najboljše prvine, ki so Magnum in Catleya za vse čase zapisale med heroje melodičnega rocka. Karlssonovi simfonični aranžmaji, ki se ponavadi pojavljajo v uvodnih delih ter pred in po refrenih posameznih skladb, odlično in postopoma gradijo atmosfero medtem, ko so večinoma udarne ritmične delnice z renčečimi bas linijami in nabrušeni rifi zanimivi tudi za vse tiste, ki imajo poleg melodičnega rocka posluh tudi za melodični metal.
“Immortal” je nadvse lep dokaz, da stari mački kakršen je Catley še vedno najboljše vejo, kako se streže visoko kvalitetnemu melodičnemu rocku, obdarjenemu z moderno produkcijo. Tako kakovostno uravnoteženega izdelka se tudi od glasbenika njegovega kova ni bilo nadejati, saj tudi predhodnik “Spirit Of Man” nikakor ni bil od muh. Vendar je aktualna inštrumentalna ekipa na čelu s Karlssonom poskrbela, da je ponovno nadgradil samega sebe v svojem nenehnem iskanju artistične perfekcije. Zato ni prav nič pretirano, če se “Immortal” razglasi za melodično rockovsko mojstrovino in enega izmed najboljših albumov leta 2008. Prav nobeno presenečenje ne bi bilo, če bo ta album po pretoku let obveljal za njegovega najboljšega, saj mu ni moč očitati prav ničesar. Catley je v očeh svojih zvestih privržencev kot član Magnum že dolgo nesmrten, tale izdelek pa bo kot vse kaže poskrbel, da si bo tudi njegova samostojna pot sčasoma prislužila ta status. Upajmo, da bo izjemno ambicioznost, kvaliteto in atmosfero s katero se ponaša fantastični “Immortal”, prelil tudi na naslednji izdelek svoje matične skupine, katero je s svojimi zadnjimi albumi že skorajda popolnoma zasenčil, pa njihovi nedavni studijski dosežki še zdaleč niso slabi.
Zasedba
Bob Catley – vokal
Uwe Reitenauer – kitara
Dennis Ward – kitara, bas kitara, klaviature
Magnus Karlsson – kitara, klaviature
Dirk Bruinenberg – bobni
Produkcija
Dennis Ward
Seznam skladb
1. Dreamers Unite
2. We Are Immortal
3. End Of The World
4. Open Your Eyes
5. The Searcher
6. One More Night
7. Light Up My Way
8. You Are My Star
9. War In Heaven
10. Win The Throne
11. Haunted
12. Heat Of Passion
Trajanje albuma: 61:41
