In the Absence Of Truth

 Četrti celovečerec skupine Isis je nekaj, kar ste vsi oboževalci post rocka nestrpno pričakovali in po čemer si niste drznili na glas prositi. LA – Bostonska naveza glasbenih šamanov je po precej plodnem sodelovanju s številnimi manj znanimi založbami odšla zavetje iskat v varen objem Ipecac Recordingsa in za zdaj se je Pattonovo patronstvo izkazalo za uspešno formulo promocije ne ravno najvsakdanjih ritmov in melodij.

Ni krivda skupine Isis, da so v teh dolgih letih glasbenega ustvarjanja, z večnim ponovnim konstituiranjem lastnega zvoka, postali precej nerazpoznavni za vse ljubitelje zgodnjega Isis obdobja. Poplava skupin, ki so se navduševale nad izumiteljskim pejzažem celote z albuma Oceanic ter predlani izdanega Panopticona navduševali do te mere, da so morali tudi sami skreirati nekaj podobnega, je iz dneva v dan večja. Matrica oziroma maksima nadaljnjega razvoja zvoka skupine Isis se je zastavila ravno s tema ključnima albumoma, s katerimi lahko merimo kvaliteto sedanjega dela. Dolge, na razvoj inertnih stanj zamaknjenosti potrpežljivo čakajočih skladbe so postale stalnica. Ritmi so organski. Turnerjevi vokali so fluidni in zasanjani, tematika pa je fiktivna. “Nothing is True, Everything Is Permited” je osnovna misel, podton albuma.

Postapokaliptična verzija meditativnega gibanja kakšnih TOOL ali pa, za dušebrižne nežne “skulirance” bolj ustrezni Massive Attack so dobili metalski ekvivalent. Basist Jeff Caxide, kitarista Michael Gallagher in Aaron Turner, drugi Aaron (Harris, bobnar zasedbe Isis) ter ambientalni elektro kitarski guru Bryant Clifford Meyer vas tudi na novem ploščku ne pustijo čakati v neizvestnosti, temveč postrežejo z najčistejšo formo glasbene dovršinosti per excellance. Isis še vedno zvenijo sebi lastno. Edini dodatek je še bolj poglobljena dinamika, Turnerjevi vokali pa so celo jasnejši, bolj umirjeni ter še bolj melodični na značilni melanholični način.

Album se razpre s skladbo ‘Wrist Of Kings’. Nežen intro. Piščali orgel, ki parajo razbeljeno nebo nad požganim poljem poslednjega boja. Kitare barvajo pejzaž na način, ki smo ga nedavno slišali tudi na koncertu skupine Red Sparowes, njihovega stranskega, izvenzakonskega otroka. Stopnjevanje tempa in glasnosti je nastavljeno tako, da so mu lahko kos le tisti najbolj potrpežljivi. Sosledje treh tonov in ponavljanje postane osnovna mantra miselne osvoboditve. Po kakšnih dveh minutah se v shemo prikrade skoraj jazzovski beat, ki vam lažje prikaže podobe iz Turnerjevih sanj. Briljantnost muzikaličnega veleuma, kjer se v eno zgrinjajo vplivi skupine kot celote!

Sledi ‘Not In Rivers, But In Drops’, kjer si pričarate pred očmi tekoči ritem uvoda skupine TOOL še dosti jasnejše. Prikradejo se Deftones ambientalij in mrmrajoči vokali, ki kradejo trdna tla realnosti izpod nog še toliko doslednejše. Stanje zadetosti pri popolnoma lucidni zavesti je že vgravirano v osnovno intenco meditacije z imenom Isis. Caxide barva fluidno, dialog treh kitar in jazzovskih bobnov pa postane že nujnost, brez katere ne bi zmogli naslednjega diha. Isis se zgrinjajo nad vas kot odmaknjeni, a vedno navzoči bogovi, ki sleherni dvom odplaknejo s krvo blasfemikov, ki trdijo, da to, kar prihaja iz zvočnikov, ni popolno občutje, glasba in matematizirana strast.

‘Dulcinea’ nadaljuje dramolet senc in svetlobe, ki jo namenoma zastirajo, da ne bi prekmalu uzrli bistva popolne praznine in izpraznjenosti. Gre za sofisticiranje forme, ki opravičuje lažnost vsebine. Poslušalec se znajde na hrbtu zasanjane jare kače in ta ga nosi proč od definicijskega okvirja prostora in časa. Vse je utvara. Vse je postulat čistega uma. Vse je igra misli s samo sabo. Čas in prostor ne obstajata. Je le multipli orgazem, ki traja neskončno dolgo. Erupcija besa je le odjek iz zadnjih kotičkov uporniškega duha.

‘Over Roots and Thorn’ je precej demoničen spev tišine ter stopnjevanje napetosti. Čakate na napad, ki ga ni in ni. Nekje na drugi minuti in pol se zver prebuja. Riffi zvenijo kot bi jih pletli iz curkov kristalne vode. Ambientalij se nadaljuje s tem, da ni opazne ločnice med nebom in zemljo. Nebesa so se odprla in v sanjah so na svet svoje dolge hladne prste zgrnili prosojni angeli usode. Prikazni iz dima in brez trdnega telesa. Popolna iluzija. Ljudje so s sešitimi očmi zasanjani v neskončni spanec, Isis pa nadomeščajo Hipnosa, ki vabi v sladko stanje smrti in neskončnega nadaljevanja ničenja realnosti. V segmentih spominjajo Isis na tisto, kar opevamo pri Mastodon, s tem, da so v osnovno vezje vtkali sebi lastno vehamenco kršenja radiju prijazne dolžine komadov.

‘1000 Shards’ lomi oboke univerzuma. Zato, da po dekonstrukciji tusvetja odletite v medzvezdje ter se posipate z zvezdnim prahom. ‘All Out Of Time, All Into Space’ je plastični prikaz razsrediščenja, v katerem človeku vzamejo Isis še tisto, na kar je tako goreče navezan. Ostaja le škripanje raztelesenja ter puhle sanje, ki naj bi bile življenje. Čutiti je hladnost in pritajen gnev, ki pa tokrat po uničenju gradi konstrukte v nekaj novega.

‘Holy Tears’ je verjetno najspevnejši trenutek plošče, v katerem se bogovi z vami pogovarjajo neposredno in kažejo, prek zidu zvočne mogočnosti, svojo brezkompromisno moč. Izstopa dialog glasbil. Analogno se na povsem naraven način spogleduje z digitalnim, izza binarnega koda materije in ničenja pa ostaja sporočilo vnovičnega konstituiranja realnosti le igra. To je le ena izmed opcij, ki jo čakamo kot eksplozijo supernove.

Z umom in ušesi pa se poigrava zlobni miks komada ‘Firdous E Bareen’, v katerem vas tolkala dražijo, kitare pa dajejo pridih usodnosti. Je le par zadržanih tonov. Sintagma popolnega zlitja nelagodja s hladom dotika postapokaliptičnosti je osnovno orodje Isis suspenza. Glasbeniki so v vlogi Hitchkoka, ki vas namerava pretresti takrat, ko to najmanj pričakujete. In igra je zabavna. Ni mogoče tajiti, da vam iz minute v minuto ta spev glamuroznega epa vse bolj in bolj paše, pa čeprav si besedila niste zapomnili.

In že smo pri zadnjem dejanju. ‘Garden Of Light’ kot sklepno dejanje albuma zaključuje tam, kjer je začetek zarezal prvi globoki rez. Ksilofon in lebdeči bobni ter kitare čarajo pejzaž sveta, nad katerim se razstirajo meglice. Spoznanje je na dlani. Bravo! Ujeli ste svoj rep, katerega ste toliko časa neuspešno lovili z zobmi. Deus Sive Natura, ustvarjajoči bog, je le plod vaše utvare, da ste vse dognali, a temu ni tako. Nič ni svetega do te mere, da v to ne bi mogli dvomiti. In po solipsističnem dognanju lahko svet izboljšate tako, da ga mentalno odmislite, nehate z mislimi ustvarjati – šele nato nastopi mir in spokoj.

In the Absence Of Truth ni album, ki bi ga povezovali z napevi in spevnimi refreni. Prav tako ni album, po katerem bi znali samodejno zdrdrati imena skladb ne da bi zrli na ovitek plošče. Je pa album, ki odpira kot človeštvo stare dvome in vprašanja o božanskost. Daje opcijske rešitve, ki vam na dlani ne bi bile nikoli povsem povšeči. In devet skladb, ki prekoračijo dolžine osmih minut vam izdolbe v glavi in mislih črno luknjo, katero si na vsak način želite zapolniti s čemerkoli, a vam to ne bo nikoli povsem uspelo. Kar se tega tiče je album nedotakljiv. In v tem je delo popolno. Karkoli spremenjenega bi uničilo interno ravnovesje. Tu je čar in tu je srž čarovnije skupine Isis. Odmislite posameznike in odmislite bližnjice do spoznanja. Pot je epsko dolga in ravno hoja po poti daje smisel. Fenomenalna plošča, ki si zasluži vašo pozornost kot človeka, ki zmore poslušati celostno in obenem vključiti tako pozabljeni kompas notranje intuicije. In the Absence Of Truth je plošča, ki se zlahka kosa tudi s TOOL in jih morebiti celo prekaša!