Izvajalec: Metamorfosi
Založba: Vinyl Magic
Izid: year
Ocena: 4.5/5
V sedemdesetih letih je bilo v Italij na ducate skupin, ki so izdale le en album (ali le en dober album). Mnoge izmed teh so ustvarile nekatere izmed najboljših albumov v tej državi, potem pa so tako hitro kot so se pojavile tudi izginile. Tudi Metamorfosi spada v to kategorijo. Pred tem albumom so izdali še en album, ki pa se ne more primerjati s tem. Skupina se je v devetdesetih sicer vrnila na glasbeno sceno in izdala nadaljevanja Pekla – Inferno, medtem ko mnogo ostalih skupin tega ni storilo.
Album temelji na Dantejevi Božanski Komediji. Ta epska pesnitev spade med klasike svetovne literature, Pekel (Inferno) pa je ponavadi tretiran kot najboljši izmed treh delov Alighierijeve epske pesnitve. Kar se tiče besedil, je skupina dodala še nekaj svojih idej. Klasičnim zločincem in izprijencem so dodali namreč še nekaj sodobnih hudodelcev (politiki, razpečevalci mamil) in tako je album postal bolj primeren za sodoben čas.
Glasba na albumu čudovito opiše pekel. Prodorni sintetizatorji ter temačne in hitre orgle ustvarijo izjemno temno atmosfero, ki je vedno prisotna in tako napetost nikoli ne popusti. Ko že pričneš misliti, da bo prišlo do kakšnega počitka (na primer ko se oglasi nežen klavir), je to le ukana, s katero nas hudiča skuša omehčati, da bi se sprostili. Kaj kmalu se pokaže hudičev pravi obraz, saj za nežnim klavirjem sledi nora jazzovska improvizacija, ki spretno opiše peklenske muke. Vendarle pride do kratkotrajnega olajšanja od stalnega mletja orgel in sintetizatorja. Čembalo je edini pravi zaveznik popotnika skozi pekel, kasneje pa tudi klavir v navezi s flavto poskrbi za trenutke miline. Ali nas Satan tako skuša primamiti s sirensko pesmijo?
Ritem linija poskrbi za tempo v tem podzemnem svetu. Tempo nikoli ne pojenja, tamkajšnji prebivalci pa ne najdejo nobenega ritma v svojim mukah, saj se takt nenehno spreminja in jih pušča omotične. Kitara se ne uporablja pogosto, a ko pride na vrsto, se iz nje sliši dolge nepretrgane note, da se pokaže kontrast s hitro ritem linijo in tako še bolj zmede vse grešnike. Stil pevca je precej operen in zelo estetski. Nekako ima poslušalec občutek kot da Satan sam pripoveduje to delo in nas s svojim sleparskim glasom skuša zvabiti, da se mu pridružimo. Glavna atrakcija je klaviaturist, ki odlično izrabi orgle, klavir in sintetizatore. Ponavadi so njegovi deli divji in napeti, a tudi zelo organizirani.
Inferno je zame mojstrovina italijanskega simfoničnega progresivnega rocka. Skozi ves album se čuti neka napetost, zaradi katere se ti zdi, da moraš nenehno zbrano poslušati. Potrebno je poslušati vsako noto, saj nikoli ne veš kdaj se bo zgodilo kaj zanimivega ali pretresljivega. Album je drugače precej težko primerjati s katerimkoli drugim. Glede atmosfere še najbolj spominja na mojstrovino zasedbe Il Balletto di Bronzo – Ys, medtem ko so pa stilistično precej dolžni skupini Emerson, Lake and Palmer. Veliko je majestetičnih orgel in sintetizatorjev, nekoliko manj klavirja in čembala, ravno dovolj kitare, ritem linija je zelo sposobna, pevec pa eden najboljših opernih rock tenorjev v Italiji (takoj za Francescom di Giacomom iz Banco del Mutuo Soccorso). Skratka, o tem albumu lahko govorim le v superlativih.
Ocena: 9 od 10. Če je že Pekel tako božanski, kakšna so šele Nebesa?!
Zasedba
– Jimmy Spitaleri: glavni vokal, flavt
– Enrico Olivieri: klaviature, vokal
– Roberto Turbitosi: kitara, bas kitara, vokal
– Gianluca Herygers: bobni, tolkala
Produkcija
Metamorfosi
Seznam skladb
1. Introduzione/Selva Oscura 7:51
2. Porta dell’Inferno 1:20
3. Caronte 1:19
4. Spacciatore di droga/Terremoto/Limbo 6:22
5. Lussuriosi 3:15
6. Avari 1:32
7. Violenti 3:45
8. Malebolge 1:32
9. Sfruttatori 5:42
10. Razzisti/Fosa dei Giganti 3:25
11. Lucifero (Politicanti) 2:32
12. Conclusione 1:37
Trajanje albuma: 40:18
