Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Cullum, Jamie
Založba: Island Records
Izid: 06.10.2014
Ocena: 4/5
Britanski kantavtor, jazz pianist in komponist Jamie Cullum se vrača z novim uradno izdanim glasbenim dokumentom. Po vsega enem letu od izdaje njegovega šestega studijskega izdelka z naslovom »Momentum« (2013). To pot pa Cullum ni nadaljeval z ustvarjanjem avtorske glasbe, pač pa se ozrl po delih njegovih največjih vzornikov, ki so ga v procesu njegovega umetniškega zorenja navdihovali ter tako vplivali na sam glasbeni slog, ki definira Cullumove studijske dosežke.
Cullum se je pti snovanju albuma »Interlude« obrnil po pomoč k ekipi visoko talentiranih glasbenikov imenovani Nostalgia 77, na čelu s prekaljenima mojstroma jazz aranžmajev Benedicom Lamdinom in Riaanom Vosloom. Cullum je Lamdina spoznal, kot gosta v radijskem šovu (Radio 1 show na BBCju). Ko sta kasneje vrgla debato o možnostih druženja na jamm sessionih v studiu, brez kakršnihkoli namer o ustvarjanju nove glasbe so bili zametki albuma »Interlude« pravzaprav nastavljeni. Izdelek je fascinanten, saj je kar se zvočne produkcije tiče povsem slečen, gol in zategadelj pristen odtis davnih dni, ko je bil jazz še mlad in nedolžen. Nad vokali Franka Sinatre, Binga Crosbyja in Deana Martina večno fascinirani Cullum denimo uporablja prav z namenom optimalnega zbližanja »vintage« zvoku starinski mikrofon preko katerega je poveznjen dušilec.
Album 12. priredb rustikalne vrednosti jazzovskih klasik sodi naravnost v večerne ambiente kabaretnih jazz klubov. Jamie Cullum je s teh klasik pobrisal prah, jim vdahnil z novimi aranžmaji svežino, predvsem pa je njegov fascinantno karizmatični vokal hkrati njegov zmagoviti poker asov, s katerim je album pretiskan na slehernem kotičku in zategadelj jasno »njegov«! Cullum izraža preko albuma takšno predanost v smislu pristopanja k vokalni reinterpretaciji jazzovskih klasik, pri čemer ga v odlični kemični interakcij vseskozi podpira četa briljantnih jazzovskih glasbenikov, da album nit za hip ne izgubi svoje temeljne osredotočenosti. Prirediti dela izvajalcev, ki te fascinirajo tako, da vanje posežeš ravno toliko, da se ve čigavi so izvirniki in kdo je pri spremembi vanje posegal, obenem pa si na tak način, ki ti zagotavlja obilo sproščene zabave v studiu skozi proces ustvarjanja. Cullum je mojster oživljanja emocij in strasti. Njegov sicer občasno deški vokal poseduje toplino, žametost in veliko izrazno barvitost, čemur dodaja Culluim točkovno večjo ali manjšo dozo okajene grlenosti, s čimer mojstrsko kontrastira čustva. V skladbah kot sta Lovesick Bluesa ali Sack O’ Woe zna biti pobalinsko zbadljiv, v baladni My One and Only Love pretanjeno zapeljiv.
Vrhunci albuma so seveda njegovi odkloni. Prvi je skladba The Seer’s Tower avtorja Sulfjana Stevensa, ki je v primerjavi s preostalimi skladbami ploščka mlajšega izvora. Ta se jedro odklanja od večine skladb, ki so tipsko prežete s kabertnim swingom in smooth jazz formami. V tej skladbi vnašajo dodani aranžmaji godal v ozadju skrivnostnost, celo kopreno mračnosti, vokalni pristop Culluma pa vdihuje skladbi koprnečo čutnost. Tu je Good Morning Heartache (izvirnik Dana Fischerja), kjer pristopa Cullum namerno niže intonirano toplino, čemur se pridruži fascinanten soul vokal temnopolte pevke Laura Mvule, duet pa razvija prevzetno vokalno kontrastnost. Tudi pri reinterpretaciji klasike skladbe Don’t Let Me Be Misunderstood, skladbe, ki jo je prva zapela Nina Simone in jo kasneje, leta 1965 popularizirali znova The Animals, je Cullum povabil k sodelovanju posebnega gosta. Priznanega vokalista Gregoryja Porterja, ki gaje prav tako spoznal kot gosta svoje Radio 1 oddaje. Porter nosi izjemno prodoren, dominanten, soul bluesovski vokalni pečat, ki prinaša še en fascinantni kontrast h vokalu Culluma, kar dostavi še en fascinantni vokalni preplet dveh slikovitih pristopov.
Nikakor ne gre zaobiti učinka Nostaliga 77 ekipe! Fantje postrežejo z nekaj vrhunskimi jazzovskimi vragolijami znotraj skladb (klavirska solaža v skladbi My One And Only Love, ali solaža z alt saksofonom v skladbi Out of this World), prav tako so aranžmaji prilagojeni s čutno pretanjenostjo in prefinjenostjo.
»Interlude« je album, ki potrjuje izredne glasbene talente Culluma kot vokalnega interpreta ter jazzovskega pianista in je trenutek glasbenikove kariere, kjer se je Cullum lahko povsem sprostil »spon« avtorskega ustvarjanja ter užival v studiu ob podpori ekipe odličnih jazzovsko šolanih glasbenih mojstrov. Rezultat je učinkovito podana reinterpretacija jazzovskih klasik, skozi katero jasno sije prepoznavni Cullumov glasbeno izpovedni karakter.
Zasedba
Jamie Cullum – vokal, klavir
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Ross Stanley – klavir
Riaan Vosloo – bas kitara
Tim Giles – bobni
James Alisopp – klarinet
Tomas Challenger – sksofon
Fulvio Sigurta – trobenta
Lucy Hamilton – čelo
Aisha Craznajeva – violina
Emma Smith – violina
Produkcija
Benedic Lamdin
Seznam skladb
1. Interlude (3:26)
2. Don’t You Know (2:55)
3. The Seer’s Tower (3:55)
4. Walkin’ (2:42)
5. Good Morning Heartache [feat. Laura Mvula] (3:31)
6. Sack O’ Woe (3:45)
7. Don’t Let Me Be Misunderstood [feat. Gregory Porter] (2:57)
8. My One And Only Love (4:31)
9. Lovesick Blues (3:06 )
10. Losing You (3:23)
11. Out Of This World (5:49)
12. Make Someone Happy (3:28)
