Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Zele
Založba: Croatia Records
Izid: year
Ocena: 4/5
Čeprav je tale album zunaj že dobro leto dni, izšel je namreč dne 09.12.2016, ga je vredno vreči pod hitri drobnogled, saj je avtorsko delo znamenitega vodje, ustanovitelja in famoznega kitarista hardrockovske zasedbe Divlje jagode, Seada Lipovače, vsem znanega pod vzdevkom »Zele«.
Gre za drugi samostojni studijski album tega glasbenika in prvega po triindvajsetih letih od predhodnika »Magic Love« iz leta 1993. Dolgo se je kalil in razvijal ter čakal na izid. Je namreč zvokovno in komponistično zelo dovršen. Kot tak prinaša poslušalcu prelep obči uvod v postopno artistično zorenje tega umetnika, ki pač pride z leti nabiranja izkušenj in kljubovanja v glasbenem poslu. Talent in znanje sta v Lipovačinem primeru Lipovače od vselej nesporna, zrelostno artistična nadgradnja pa je po tem, kar dostavlja »Internal Waves of Love«, več kot očitna.
Zele je od nekdaj veljal za velikega perfekcionista in pretanjeno čutečega umetnika. Tako se je temu albumu posebej posvetil in nobene poteze tako ni želel prepuščati naključjem. Posneti material je tako poslal v končno zvočno obdelavo (miks in mastering) na Švedsko, kjer je zaključno delo na zvoku albuma opravil Andy LaRocque, kitarist samega presvetlega Kinga Diamonda. Prijateljevanje obeh glasbenikov ni več nobena skrivnost, saj je to potrdil tudi obisk LaRocquea kot posebnega gosta na koncertu Divljih jagod, ko so ti maja 2017 odprli koncertni večer v Zagrebu pred Deep Purple. Tu pa zgodbe še ni konec, saj se na Zeletovem novem albumu pojavi še ena zvezda, ki je prav tako nastopila v vlogi posebnega gosta z Divljimi jagodami na omenjenemu koncertu. To je nekdanji vokalist zasedbe Black Sabbath Tony Martin, ki je prispeval vokal za skladbo Missing You.
Če na hitro preletimo material, gre za pretežno instrumentalni izdelek, ki mu poveljuje kitarski jezik edinstvenega Zeleta. Pravzaprav sta obe skladbi, ki sta vokalni (to je Missing You, ki jo odpoje Martin in kasneje na albumu baladna Come With the Rainbow, ki jo odpoje banjaluška pevka Sonya), ko ju tehtaš s preostankom albuma skorajda odvečni, pa čeprav povsem korektni kompoziciji. Martina prepoznaš hipoma, njegov žametni vokalni sij, s katerim se ponašajo tudi kasnejše ere delovanja Black Sabbath, medtem ko omenjena balada, ne zapusti prav nobenega posebej omembe vrednega vtisa. Kar prevzema absolutno pozornost na albumu so absolutno Zeletove instrumentalne kompozicije. V njih se povsem podredi svojim občutkom, katere karseda iskreno prevaja do poslušalca. V oblikovanju sleherne note in tona deluje pretanjeno, pristopa skrbno zavzeto ter z izjemno mero mehkobe in občutka. Vsak udarjen ton njegovega kitarskega jezika deluje kot prepričljiv odtis njegovih emocij in strasti, ki izhajajo iz osnovne sporočilnosti posameznih skladb albuma. Kitara žlahtno ječi in joče, vibrira z neverjetno imenitnostjo in mehkobo ubranih potez. Zele podreja čustva in ideje kreaciji visoko vibrantnih vzdušij. Gre za silno atmosferičen album, kjer uspeva glasbeniku nanj na pronicljiv način in s čutno imenitnostjo priklicati na tudi mistiko. Melanholija, obenem pa nebrzdano vretje kipečih strasti sta na moč prepričljiva manifestacija, pri čemer pa Zeleta ne odnese preko roba. Pri tem ne razsipa z notami, saj tone odmerja koncizno oziroma premišljeno, kar je garant velike poslušljivosti albuma ter visoke kompaktnosti njegovih skladb.
Na albumu si v siju neverjetne spravljivosti in kompaktno ubranega medsebojnega dialoga vseskozi podajajo roke elementi balkanskega melosa (arabesk), neoklasičnih elementov in seveda tistega najbolj pikantnega pri vsej stvari, to je elementov rock’n’rolla oziroma precizneje, hard rocka. Ne glede na to, da je Zele samosvoj kitarist s sebi lastno izdelano art nomenklaturo, ne gre pri vsem tem nikakor prezreti vplivov lika in dela Richie Blackmorea.
Je pa nekaj: Zele zadržuje vseskozi visoko muzikaličnost na tem albumu. Potezam »glasbenega čudaštva« oziroma eksperimentiranja se izogiba v širokem loku, zato vedri v udobnem naslonjalu idejnega arzenala, ki ga najbolje obvladuje in s katerim rokuje najbolj spretno in vešče. Presenečenj torej ni, dobili pa smo pravi starošolski instrumentalni album kitarskega rocka ter jasnih značajskih posebnosti, kjer se na svojevrstni način križajo »arabeske«, neoklasika in goli hard rock drive. »Internal Waves of Love« je izredno lep album, ki nagovarja s hitro osvojljivo ter posebno muzikaličnostjo, saj goji samorasli karakter. To je tista glasbena mičnost, ki smo jo od Zeleta nekako potihoma tudi pričakovali.
Zasedba
Zele – kitara, spremljevalni vokal
Tony Martin & Sonya – vokal
Damjan Durić – klaviature
Krešimir Kaštelan – bas kitara
Nenad Borić – bobni
Produkcija
Zele
Seznam skladb
1. Tsunami
2. Internal Waves of Love
3. Missing You (feat. Tony Martin)
4. Aksam in Istanbul
5. Sultan of Brunei
6. Great Wall of China
7. Come With the Rainbow (feat Sonya)
8. Alexander the Great
9. Millenium Refugees
10. Richard Branson Smile
