Iron Maiden v Trstu brali iz Knjige duš! (2016)

0 7

“Ekipa Iron Maiden diha z enimi, ogromnimi pljuči, ki jih napaja neuničljivi Harris, nalezljivo nasmejani Murray, mojstrsko resnobni Smith, zajebanta Gers in McBrain in vrhunski Dickinson in dejstvo torej ostaja. Iron Maiden so preprosto največji heavy metal bend na svetu!”

Lokacija: Trst (Trieste) / Piazza dell’Unita d’Italia / Italija
Datum: 26.07.2016


Greh bi bil zamuditi Iron Maiden, če pridejo tako blizu nas in se nas vztrajno ogibajo že vse od tistega ne najbolj posrečenega koncerta na bežigrajskem stadionu od katerega bo naslednje leto preteklo že debelo desetletje. Čeravno The Book of Souls, šestnajsta studijska izdaja velikanov heavy metala, ni ravno presežek, so Iron Maiden v živo več kot le koncert. So doživetje, ki mu le malokaj pride blizu. Iron Maiden so se promocije novega albuma lotili s še bolj masivno in megalomansko turnejo kot poprej. The Book of Souls World Tour bo obsegala 72 koncertov, sploh prvič je Iron Maiden popeljala na Kitajsko, v Salvador in v Litvo, Ed Force One je zrasel iz Boeinga 757 v Boeing 747, v blagajni pa se je po 46 koncertih obrnilo skoraj 47 milijonov dolarjev. Zato si lahko Iron Maiden privoščijo tudi koncerte na nekoliko bolj posebnih lokacijah, kakršen je tudi tržaški na trgu Piazza Unita d’Italia tik ob jadranskem morju, obkrožen z občinskim stavbami in luksuznimi hoteli za petične. In če sem se nad obiskom tokratnega koncerta Devic nekoliko »zmrdoval« zaradi (meni osebno) ne ravno najbolj zadovoljujoče setliste, je slovenceljsko jamranje tik ob prihodu zamenjalo izvrstno vzdušje, odlična družba številnih slovenskih romarjev in tisoči, v Iron Maiden majicah po Trstu sprehajajočih se somišljenikov. Vrhunska atmosfera je odgnala tudi grozeče črne oblake, ki so se ob pogledu na, v črnino ovit Trst le geriatrično polulali.

Nepotizem se dogaja tudi v heavy metal vrstah, še bolj očitno je to v primeru Iron Maiden, ki jih že zadnjih nekaj turnej kot predskupine spremljajo skupine hčerkic in sinčkov tega ali drugega člana. Po Lauren Harris (na turneji za A Matter of Life and Death), Austinu Dickinsonu (na turneji za The Final Frontier s svojim, danes že pokojnim, bendom Rise To Remain), je ata Steve poskrbel še za sina Georga in njegov bend. The Raven Age so na oder stopili nekaj minut pred osmo in takoj pokazali, da včasih drevo pade tudi zelo daleč od drevesa. Fantje so trdo zabetonirani v modernem metalu, ki je prej kot oboževalcem pravovernega heavy metala blizu današnji MTV generaciji, ki pritrjuje izjavam kot je nedavna nebuloza Chesterja Benningtona, da je metal preživel zaradi Linkin Park. Izjava, ki si zasluži tretmaja iz kakšnega od Cannibal Corpse besedil, podobnega mučenja pa je bil sicer delež tudi tržaški Veliki trg dobrih štirideset minut dolgega nastopa The Raven Age. Harris mlajši je sicer pokazal nekaj malce bolj premišljenih kitarskih potez, a je mladi bend zgolj nekaj tednov stara, kisla zmes vplivov bendov kot so novejši In Flames in že omenjeni Linkin Park. V spominu ni tako ostalo nič drugega kot generični rifi, pretirano samozavesten frontmen z nadležnim vokalom in emocorovsko jokanje benda, ki z enim samim izdanim EPjem zaradi priimka enega od svojih članov že igra pred tisoči. Brez tega se ne bi prebili niti iz svoje vadnice. Upajmo, da je z The Raven Age glasbeni vrelec Iron Maiden potomstva presahnil in nam ati naslednjič naklonijo nekaj ušesom bolj prijaznega in vrednega visokih cen vstopnic.  

Točno ob devetih je petnajst tisoč glava množica dočakala tisto po kar je prišla, to je posnetek UFO klasike Doctor Doctor, ki že leta naznanja začetke Maiden koncertov. Med publiko je završalo, še toliko bolj, ko je zahrumela animacija v liane amazonske džungle zapletenega Ed Force One, ki ga reši in v nebo požene Eddiejeva roka. Ob zloveščem intru If Eternity Should Fail oder maskiran v ruševine majevske civilizacije osvetlijo plameni, Dickinson pa skrit za kadečim se kotlom na oder z uvodnimi verzi popelje ostale člane benda in Trst eksplodira. If Eternity Should Fail se kljub dolžini s svojo epskostjo izpod Dickinsonovega peresa izkaže za izvrstnega »odpiralca« in zanimivo, da ni vlogo le-tega dobil Speed of Light, kot je bilo za podobne single v navadi v preteklosti. No, Speed of Light s svojo preprostostjo z nekaj energijskimi prestavami višje udari takoj v nadaljevanju. Dickinsonu vokal služi več kot suvereno, nekoliko ga je sicer ves čas odnašal veter, verjetno tudi skoraj sedemdeset odpetih koncertov, še bolj pa verjetno premagan rak, ki pa je, ko se je zavedel katere glasilke je napadel, stisnil rep med noge. Jasno je, da so prav vsi člani benda mojstri svojega poklica in kaj manj kot vrhunske predstave od njih ni pričakovati, a prav Dickinson je tisti, ki po premagani bolezni s svojo agilnostjo, energičnostjo, karizmatičnostjo in zvrhano žlico angleškega humorja ukrade vso pozornost. Trst se je tedaj že potopil v temo in z osvetljenimi stavbami je koncert dobil še bolj čudovito kuliso, ki se je fantastično zlila s prvo klasiko večera, nepozabno srhljivko Children of the Damned o porednih otrocih z nadnaravnimi močmi. Bend brez usmiljena koplje dalje z baladno Tears of a Clown, ki jo je navdihnila žalostna usoda Robina Williamsa. V nadaljevanju med The Red and the Black zablesti kitarski trio Smith/Murrey/Gers ter sijajni Harris, ki si med podaljšanim inštrumentalnim bridgeom linije podajajo za šalo, a bi lahko vendarle namesto deset minutnega epa, ki ga mestoma močno pesti prebohotna minutaža, raje zaigrali en komad starejšega in en komad novejšega datuma. Vtis hipoma popravi bombastični The Trooper z obveznim Dickinsonovim mahanjem z Union Jackom (in Janickovim s Stratocasterjem), še bolj pa v nadaljevanju železna in magična himna Powerslave. Le ni mi povsem jasno zakaj jo Bruce tokrat odpoje pokrit z masko mehiškega rokoborca, hehe. Norčava Death or Glory s svojo preprosto energijo, blesavim besedilom (»Climb like a monkey«) ter Brucem ovenčanim s kar tremi plišastimi opicami prevzame v trenutku, Dickinson pa v trenutku na oder faše tudi banano. Iron Maiden v nadaljevanju nanizajo tri mračne epe; naslovni komad The Book of Souls v živo še utrdi dejstvo, da je eden najmočnejših komadov novega albuma, navduši pa tudi nastop novega Eddieja, enega najboljših v dolgoletni zgodovini te maskote. Majevski Eddie se tokrat izdatno poigra z Janickom, se poredno praska po mednožju in zadnjici za kar ga Dickinson kaznuje s prstmi v oči v stilu bratov Marx in iztrganjem srca v stilu najbolj »cheesy« grozljivk iz osemdesetih z obveznim špricanjem krvi iz odtrganega organa vred. Nepozabno! Znova pretrese (in Brucea žal svetlobno hitri verzi tudi konkretno utrudijo) ultimativni heavy metal ep Hallowed Be Thy Name, italijansko publiko pa v ekstazo spravi nekoliko prežveči Fear of the Dark. Redni del se po pričakovanjih zaključi s himnično Iron Maiden ter še enim Eddiejevim nastopom, tokrat v obliki gromozanske glave z naslovnice The Book od Souls.

Fantje se na oder vrnejo hudičevsko razpoloženi z The Number of the Beast, ki ga spremlja velikanska figura Kozla, z nekoliko resnejšim tonom pa Dickinson v luči nedavnih francoskih in nemških morij napove prelepo balado Blood Brothers. Čudovit Harrisov poklon pokojnemu očetu deluje kot močno simbolno sporočilo o tem, da bi bil svet lahko precej lepši, če bi ga živeli tako kot bratstvo zbrano na tržaškem trgu pred dvema dnevoma. Legendarne Železne device so od publike tokrat poslovijo z eksplozivno Somewhere In Time himno Wasted Years, odlično razpoloženje na odru pa za konec potrdi Dickinson, ki Nicku (ne)spodobno sleče hlače in petnajst tisoč glava publika za nekaj trenutkov uzre dva šestdesetletna hlebčka. Kaj reči za konec? Heavy metal spektakla Iron Maiden ne preseže nihče, energija benda pa je na odru tudi po več kot treh desetletjih delovanja neprekosljiva. Lahko bi se obregnili ob izbor komadov, ki je morda obsegal kakšen (pre)dolg komad z novega albuma preveč, a v svoje zlato obdobje so nas Iron Maiden že popeljali na prejšnji turneji in prav je, da v živo konkretneje predstavijo tudi novi album. Ekipa Iron Maiden diha z enimi, ogromnimi pljuči, ki jih napaja neuničljivi Harris, nalezljivo nasmejani Murray, mojstrsko resnobni Smith, zajebanta Gers in McBrain in vrhunski Dickinson in dejstvo torej ostaja. Iron Maiden so preprosto največji heavy metal bend na svetu!

avtor: Rok Klemše
fotografije: Nina Grad

Setlista Iron Maiden:
1. If Eternity Should Fail
2. Speed of Light
3. Children of the Damned
4. Tears of a Clown
5. The Red and the Black
6. The Trooper
7. Powerslave
8. Death Or Glory
9. The Book of Souls
10. Hallowed Be Thy Name
11. Fear of the Dark
12. Iron Maiden
— dodatek —
13. The Number of the Beast
14. Blood Brothers
15. Wasted Years


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X