Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Haskell, Gordon
Založba: Voiceprint
Izid: year
Ocena: 3.5/5
Vrtni palčki sredi drevesne dupline? Kaj takšnega se lahko spomni samo (nekdanji) član King Crimson. »It Is And It Isn’t« je izšel davno preden je britanski pevec in basist Gordon Haskell, po desetletjih delovanja na obrobju glasbene industrije, s singlom »How Wonderful You Are« doživel povsem nepričakovan komercialen uspeh in postal ‘veliko ime’ na obeh straneh Atlantika. Haskellov drugi solo album je izšel leto po tem, ko je zapustil King Crimson zaradi nestrinjanja glede nadaljnje slogovne usmeritve legendarnih progresivnih rockerjev. Z njimi je sodeloval na »In The Wake of Poseidon« (1970) baladi »Cadence And Cascade« ter albumu »Lizard« (1970), vendar nikoli ni dobil priložnosti, da bi s King Crimson kdaj nastopil v živo, saj se je poslovil še pred izidom prej omenjenega albuma.
Veliki ljubitelj Raya Charlesa in Nata Kinga Colea je želel v njihovo glasbo vpeljati več folkrockerskih elementov s čimer je doživel ogorčen odpor kitarista in King Crimson poglavarja Roberta Frippa, sicer Gordonovega sošolca in starega ‘prijatelja’. Razočaran nad Frippom in glasbeno industrijo se je zavil v obskurnost in nadaljeval solo pot s pisanjem besedil in aranžmajev, kakršne je imel od nekdaj najrajši.
Ob tem podatku je kar nekoliko ironično, da je Haskell na »It Is And It Isn’t«, kjer je, poleg prej omenjenih folkrockovskih vplivov, moč zaslediti tudi veliko elementov simfoničnega rocka z močnim The Moody Blues pridihom, sodeloval s pevcem/basistom Johnom Wettonom, ki se je leta 1972 pridružil King Crimson in je prav tako svoj največji komercialni uspeh doživel šele na svoja ‘zrelejša leta’. Wetton je prispeval večino baskitarskih linij, orgle in spremljevalne vokalne harmonije. Skupaj s Haskellom pa sta, ob pomoči dveh kitarskih gostov, odigrala tudi večino kitar na albumu.
»It Is And It Isn’t« je izšel z izjemno nizko publiciteto, kar je bilo že ob izidu nekoliko krivično do albuma, ki sicer ne predstavlja nobenega artističnega presežka, pa vendar je šlo za povsem soliden dosežek, ki bo še danes všeč ljubiteljem melodičnega prog rocka z elementi folka in simfonike. Haskell je imel to srečo, da je posedoval povsem specifično barvo glasu, kar ga je že takoj ločilo od primerljivih vokalistov in s čimer je kompenziral svoj tehnični primanjkljaj (svojo vokalno tehniko je izboljšal skozi naslednja desetletja).
»No Meaning«, kjer še posebno navdušijo eterične vokalne harmonije, predstavlja prijeten pastoralen uvod z izrazito nostalgičnim osrednjim aranžmajem in Haskellovim prepoznavnim vokalnim pristopom, ki je bil kot ustvarjen za (prog) folk rock. »Could Be« ima na račun ganljive kombinacije akustičnih akordov in melodičnega refrena precejšen pop priokus, notri pa je zaslediti tudi elemente folka in jazza. »Upside Down« je še ena prijetna, akustično usmerjena, folk rockerska pastoralna balada, ki bo všeč tudi vsem ljubiteljem King Crimson baladnih klasik s Haskellom na glavnem vokalu, kot sta »Cadence And Cascade« ter »Lady of the Dancing Water«.
»Just A Lovely Day«, kjer vlada izrazito osebno besedilo, je harmonizirana nekje vmes med psihadeliko in folkom, medtem ko akustičnokitarski aranžmaji poskrbijo za pristno rustikalno uspavanko. Na »Sitting By The Fire«, kjer zavlada mogočna kitarska fraza, se album nenadoma razživi, pa tudi Haskellovo petje nenadoma postane precej bolj živahno. Vokalne harmonije so izvrstne, medtem ko Wetton in bobnar Bill Atkinson poskrbita za kar nekaj kratkih, a duhovitih ritmičnih improvizacij na jazzovski bazi. »When I Lose« je kratka pastoralna uvertura v akustično balado »No Need« na kateri Haskell med bluesovsko zasoljenimi kitarskimi pasažami vnovič demonstrira svoj izostren občutek za melodično senzibilnost.
Nostalgično-sarkastična kompozicija z naslovom »Worms«, kjer prevladuje mračna kitarska fraza, predstavlja enega izmed boljših trenutkov na »It Is And It Isn’t«. Ta progrockovska skladba ima dokaj zanimivo zgodovino, saj jo je Haskell v nekoliko spremenjeni obliki nekaj let kasneje ponudil kultni skupini Stackridge, kateri se je v tistem času nameraval pridružiti kot redni član. Iz tega sodelovanja na koncu ni bilo nič, vendar je Gordon pred odhodom vseeno dal članom Stackridge dovoljenje, da so njegovo kompozicijo, z nekoliko spremenjenimi aranžmaji in besedilom, pod naslovom »No One’s More Important Than The Earthworm«, izdali na albumu »Extravaganza« (1975).
Z igrivo ritmiko podprti »Spider« se odpre z masivno orglarsko plastjo v režiji odlično razpoloženega Wettona, medtem ko Haskell pri petju spet ubere svoj specifični teatralni pristop s kakršnim je navduševal že v času s King Crimson. »Learning Not To Feel« je še ena dokaj predvidljiva ljubezenska in akustično usmerjena balada s sarkastičnim besedilom. Na šaljivem »Benny«, kjer ob zaključku zavladajo posmehljivi pihalni aranžmaji, Haskell vnovič demonstrira svoj pobalinski smisel za humor, medtem ko »When I Laugh« predstavlja kratek, a primeren epilog.
»It Is And It Isn’t«, povsem soliden dosežek in pričevalec neke dobe, še zdaleč ni zanimiv samo za ljubitelje King Crimson, temveč tudi za vse oboževalce melodičnega pristopa k prog folku iz začetka sedemdesetih. Vsi privrženci ‘Škrlatnih kraljev’ se lahko vsaj delno prepričajo približno kam bi jih lahko zvokovno pripeljalo, če bi slučajno prevladala Haskellova slogovna usmeritev; eksperimentalna komponenta bi utrpela precejšen udarec, medtem ko bi se na račun večje folk in pop senzibilnosti zagotovo začeli obetati vrhovi glasbenih lestvic. Ob vsem tem torej ni nič čudnega da s Frippom nikakor nista uspela najti skupnega jezika.
Zasedba
Gordon Haskell – vokal, kitara
John Wetton – bas kitara, kitara, orgle, spremljevalni vokal
Bill Atkinson – bobni
David Brigati – spremljevalni vokal
Eddie Brigati – spremljevalni vokal
Arif Mardin – električni klavir, aranžmaji
Dave Kaffinetti – električni klavir
Alan Barry – kitara (2)
David Spinozza – kitara
Produkcija
Arif Mardin
Seznam skladb
1. No Meaning
2. Could Be
3. Upside Down
4. Just a Lovely Day
5. Sitting by the Fire
6. When I Lose
7. No Need
8. Worms
9. Spider
10. Learning Not To Feel
11. Benny
12. When I Laugh
