Ivanhoe: Blood And Gold

0 66

Založba: Massacre Records
Datum izida: 20. 3. 2020
Produkcija: Giovanni Soulas
Dolžina albuma: 38.37 min
Zvrst: Progressive Metal
Ocena: 8.5/10


Ivanhoe je nemška progresivnometalska zasedba z zabavnim imenom – kar niti ni bistveno – ki je sredi letošnjega marca izdala svoj nov studijski album. Osmi po vrsti. Gre za dolgoživo zasedbo, ki izvira še iz druge polovice osemdesetih let, čeprav je trajalo zelo dolgo, da se je dokopala do studijskega prvenca, ki je izšel leta 1994. Glede na obdobje rojstva skupine lahko takoj sklepate, da Ivanhoe igrajo zelo tradicionalen progresivni metal, ki je po nastanku celo starejše branže od Dream Theater, čeprav so slogovno vsekakor zanimivi tudi za vse, ki sledite omenjenim progmetalskim titanom.

Ivanhoe ostajajo tudi na »Blood And Gold« še naprej tradicionalno zvesti svojemu zvoku in slogu. Z novim albumom vzdržujejo artistično konsistenco in glede na to, da je pretekli album “7 Days” izšel pred petimi leti, so skladbe na novem doživele dolg proces piljenja in aranžiranja ter so zato zelo dobro artistično detajlirane in dovršene. Prav tako so medsebojno zelo razgibane kar se vodilnih fraz oziroma motivov tiče, kar dostavlja na album visok nivo dinamike ter nihanje razpoloženjskih stanj. So izredno muzikalne v dejanjih, za progresivni metal že skoraj presenetljivo privlačne pri razvoju poslušljivosti in navidezna tanka linija med tradicionalnimi prvinami heavy metala ter elementi tehnične kompleksnosti postaja večkrat zabrisana ali pa se težišče odklanja v prid enemu ali drugemu žanru. Uvodni del albuma, ki ga zastopa posebej jurišni Midnight Bite, nosi odločno več prvin klasičnega metala, medtem ko Broken Mirror, ki ji sledi, z vznemirljivim navzkrižnim ognjem soliranja na relaciji klaviatur in kitare znotraj mid-eight pasaže polagoma postavlja stvari na pravo mesto, to je bliže terminu progresivnega metala. Ni povsem jasno, kaj je skupina želela doseči z dvominutno sanjavo žalostinko Fe Infinita, kjer se predstavi žensko-moški vokalni duet, saj z njo usahne zadovoljiv začetni polet albuma! Razen če jo razumemo kot preludij v naslednjo točko, to je naslovno skladbo albuma, ki je ena najboljših stvaritev novega Ivanhoe izdelka in pravzaprav skladba, ki na enem mestu na moč nazorno opiše slog in zvok, za katerim skupina stoji že dolga leta.

Delo kitar je mogoče primerjati celo s prvinami okostenelih ameriških oblik zgodnjega heavy metala. V misli se prikradejo dela zgodnjih Crimson Glory, Queensryche in prvih treh Fates Warning albumov.  Vokalna karizma pevca Alexandra Kocha, ki nosi nekaj sorodnosti s pristopom Brucea Dickinsona (Iron Maiden), skrbi za vzdrževanje pompoznosti in bombastike, ki jo razvijajo kompozicije (npr. refren skladbe Martyrium). Ivanhoe ne poznajo »veselih pesmic«, lahko so tudi znatno temačni. Kompozicije se razvijajo iz molov, obenem pa dosega skupina visok nivo grabežljive muzikalnosti in s tem napetega drama teatra, kar je zelo dobro. Zato je to oblika progresivnega metala, ki bo všečna ljubiteljem klasičnih prvin heavy metala ter kasnejšega power metala. Da pa ne bi vse reči delovale tako črno-belo, si skupina zlasti v zadnji tretjini albuma privošči nekaj drznih kreativnih odklonov proti prostranstvom glasbenega eksperimentiranja. Najprej sicer preseneti z integracijo nasploh prve priredbe, ki jo je v karieri posnela za katerega od svojih albumov. To je If I Never Sing Another Song iz leta 1977, ki jo je napisal Don Black in v izvirniku pripada britanskemu pevcu Mattu Munrouju. Aranžma za Ivanhoe verzijo te skladbe je prispeval nekdanji kitarist skupine Achim Welsch. Glede na močan kontrastni odklon od siceršnjega sloga skupine, bi bilo bolje, ko bi jo postavili povsem na rep. Najbolj zanimiv del albuma je njegov zaključek s skladbama Shadow Play in Perfect Tragedy. Pri prvi si je skupina privoščila največji izlet v polja aranžerskega eksperimentiranja, ko se prične v ogrodje motivov vključevati saksofon, ki dostavlja posrečen kontrast v eni najbolj progresivno naravnanih skladb albuma. Pri njej se srečamo tudi z najvišjo dozo združevanja »raziskujočih« melodij ter prelomov v ritmičnih strukturah. Druga in zaključna skladba novega albuma velja – podobno kot naslovna skladba – za eno najboljših točk izdelka. Dostavlja zmes odlično uravnovešenega eksperimentiranja ter vzdrževanja muzikalne privlačnosti, z izdatnimi preskoki v nizanju razpoloženjskih obratov. Album torej sklene ena njegovih najmočnejših kompozicij.

Skladbe sicer nosijo kup nastavkov za intenziviranje progresivnometalske eksperimentalne izzivalnosti, vendar se skupina pravoverno drži formule kompaktnega aranžiranja in vzdrževanja mračnega pompa. Preseneča tudi dejstvo, da je album dolg manj kot 40 minut, kar je glede na žanr precej šokantno.

Ivanhoe se torej niso mnogo spremenili. Albumi jim gredo res počasi od rok, slog pa ostaja prepoznaven in njihov. Nemčija je bila nekako mačehovska do progresivnega metala prve ere (prelom osemdesetih v devetdeseta). Edina čvrsta ter koherentna enota iz Nemčije, ki izdaja albume od devetdesetih dalje, so Vanden Plas, pa še zanje lahko takoj rečeš, da so krivično prezrta skupina. Vse ostalo, kar diši po tradicionalnem progmetalu, podobno kot Ivanhoe, bolj kot ne životari. Res da gre pri novem albumu za arhaično podobo progresivnega metala, ki so ga nemške skupine nove ere s fuzijo prvin ekstremnega metala, celo jazza ter nesluteno tehnično izbrušenostjo povozile (mdr. Obscura, Alkaloid, Panzerballet), ostajajo Ivanhoe definitivno skupina, pisana na kožo vsem ljubiteljem tradicionalnih prvin prog metala, kjer se meja s heavy metalom rada večkrat zabriše.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1. Midnight Bite (04:03)
2. Broken Mirror (03:51)
3. Fe infinita (02:14)
4. Blood and Gold (05:30)
5. Martyrium (04:51)
6. If I Never Sing Another Song (03:55)
7. Solace (04:11)
8. Shadow Play (04:44)
9. Perfect Tragedy (05:14)

Zasedba:
Alexander Koch – vokal
Richie Seibel – klaviature
Chuck Schuler – kitara
Giovanni Soulas – bas kitara
Bernd Heining – bobni

Sodelujoči glasbeniki:
Mathias Biehl – bobni
Yvonne Luithlen – vokalni duet na skladbi št. 3
Andreas Musch – saksofon na skladbi št. 8


Ivanhoe – Midnight Bite (uradni video)
Ivanhoe – “Blood And Gold” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki