Kraj: Gradski Stadion Poljud / Split / Hrvaška
Datum koncerta: 09.08.2008
Število obiskovalcev: 29000
Cena karte: 35,00€
Veliki metal jezdeci, po domače povedano veliki Iron Maiden, na zrela leta prava korporacijska pošast, se odločijo počastiti obdobje svojega ustvarjanja v letih od 1984 do 1988, tako da namenijo turnejo pretežni izvedbi skladb iz albumov “Powerslave” (1984), “Somewhere In Time” (1986) in “Seventh Son Of A Seventh Son” (1988). Ni lepšega, mar ne? Najboljši trije albumi najbolj vroče postave kariere, s katerimi so kot za šalo jezdili na krilih orjaškega uspeha v osemdesetih letih.
Splitski termin je bil eden med zadnjimi te tako imenovane “Somewhere Back In Time World Tour ’08” turneje, za to da pa si Iron Maiden to pot dejansko pričakal v živo, pa so bili potrebni dodatni napori in posebne vrste odrekanja. V takšnih primerih gigantskega koncerta, gigantskega benda, se je treba včasih dobesedno tolči, da se kam pretolčeš.
Kot prvo je naš trojček v postavi: D.J. Lea, navigatorka Marijana in šofer (v eno smer) Aleš med vožnjo po avtocesti v okolici Primoštena ravno med skladbo U2 “Unforgettable Fire” pozdravil prelesten požar, katerega dim je na debelo preklal nebeško modrino sončnega dne. Srhljivi razgledi, katerih ne privoščim nikomur. Sledi prihod v Split in bitka za karte. Včasih se pripeti tudi to da je “guest lista” daljša, kot je naprintanih gratis kart. Tudi to doživetje je bila enkratna izkušnja!
In vendar so to popolnoma odvečne opazke ob pozdravu adrenalinske naglice, v katero se oviješ v trenutku, ko prispeš pred prizorišče in katero so sproščali evforični metalski privrženci. Kako že to gre? Pivo lije iz vseh smeri v potokih, vse naokoli se razlega prešerno hropenje, ko Maiden fani grulijo svoje najljubše Maiden skladbe ter postavno lulajo po okrasnem grmovju in ostalih spremljajočih predmetih v neposrednem preddverju mogočnega stadiona Poljud.
Prevzem kart je zahteval svoje žrtve. Tako smo zamudili nastopa Lauren Harris, sicer vrle hčerke basista Iron Maiden Stevea Harrisa in zasedbe Rising Dream, kar velika večina Iron Maiden oboževalcev gotovo ne bi obžalovala, v kolikor bi se znašla v naši koži. Iron Maiden so pač znani po tem, da izbirajo “čudake” za predskupine, ali z drugimi besedami povedano slogovno nekompatibilne “predvozače”. Ravno namestili smo se daleč zadaj v parterju, zavedajoč se vojne vihre, ki bo vzplamtela kmalu v prednjih vrstah, ko se skozi zvočnike zasliši mili glas napovedovalke in nam milozvočno sporoči, da je koncert prestavljen za predvidoma 20 do 30 minut. Kaj je vzrok? Morda so Maiden hoteli počakati trume vseh oboževalcev, ki še mencajo pred stadionom, da se prikotalijo v njegovo notranjost. To bomo doživeli verjetno v kakem drugem scenariju. A dodatno čakanje “vredno odpuščanja”. Nasploh, ko ti za lajšanje čakalnih minutk zavrtijo med drugim tudi Journey skladbo Don’t Stop Believin’.
Premaknimo kazalec na dvaindvajseto uro in 27 minut. Michael Schenker se oglasi s svojo letečo V Gibson in nas popelje v UFO klasiko Doctor, Doctor. UFO so skupina, ki je predstavljala v marsičem kalup zgodnjega Stevea Harrisa in Iron Maiden. Ta klasika se vedno zavrti zadnja, potem pa udarijo na oder Maiden. Nasneti uvod skladbe Transylvania. Stari trik iz “reunion” turneje jeseni 1999 je trajal še naprej v Churchill’s Speach, ki mu je sledil naskok z Aces High. Dickinson s čepico, je na prvi pogled deloval kot šegav mlad fantič, ki bi se najraje z nekom skregal in stepel. Bil je srborit in vroč. Kako je bila vroča šele publika!
Bruce se je skozi koncert odlično držal z vokalom. Hja, pobje so se kanček nižje uglasili, pa je šlo. Tudi publika je tako lažje hropla, brundala, ali pač rohnela s pevcem. Iron Maiden so skozi koncert znova pokazali, kako odlično uigrani so. Rutina je tu skoraj v 100%. Kjer pa je rutina, ni daleč tudi strašanska samozavest, s katero brez težav podjarmijo svoje vnete oboževalce. Med Revelations Dickinson ni odigral kitarskega motiva v mirnem delu (začne se iz A mola), kot je to počel nekoč, saj so v Maiden že lepo vrsto let trije kitaristi. Smith, Gers in Murray so seveda začinili nekaj pasaž tako, da so ustvarili trojne tercetne harmonije (The Trooper, Rhyme Of The Ancient Mariner, Powerslave) in tako oplemenitili ter nadrgradili originalne verzije teh skladb. Tudi scenografija se je spreminjala med točkami. Med The Trooper je že standardno, da si Bruce nadene rdečo uniformo angleških kolonizatorjev ter opleta z zastavo preko odra. Vrhunec koncerta sta bili nedvomno nepozabni ep Rhyme Of The Ancient Mariner in za njo Powerslave. Za prvo, so fantje preoblekli oder v ladijsko palubo, pri Powerslave pa se je vse dogajalo v piramidi. Izvedba? Prekleto dovršena in približana originalu, le da, kot je že znano, igrajo Iron Maiden komade v živo še v kanček višji prestavi in tudi to pot so se tega držali. In Eddie-ja? Prvi je bil mumija iz World Slavery Tour (1984-1985). Drugi Eddie, torej tisti, ki pride razgrajat v dodatku, se pravi “Eddie – šetač”, pa je bil vzet iz “Somewhere On Tour” (1986).
Vsekakor se boste vprašali od kod cvetke v set listi, kot so skladbe iz albuma “The Number Of The Beast” (1982), “Piece Of Mind” (1983) in celo skladba Fear Of The Dark? Maiden vam bodo večino odgovora postregli tako, da se bodo obrnili k ponovni izdaji klasičnega koncertnega albuma in videa “Live After Death” na DVD nosilcu, ki poseduje podoben material iz albumov “The Number Of The Beast” (1982) in “Piece Of Mind” (1983) ter z željo da znova na odrih oživijo atmosfero iz koncertov na “World Slavery Tour”. Drugi močan izgovor za skupino pa je ta, da morajo držati svoje oboževalce s takšno set listo vseskozi visoko budne in ekstremno našpičene. Torej maksimalno glasne, kar je publika na Poljudu definitivno bila. Pričakoval sem le precej večji obisk. Tribune so bile praktično povsem prazne. K sreči je na travniku pod odrom intenzivno mrgolelo.
Material je bil skrbno odigran. Trije kitaristi odlično fuzirajo svoje dele, se dopolnjujejo in natanko vedo kako se postavljati med koncertom, da slučajno kdo komu ne “stopi v njegovo senco”. Med Heaven Can Wait je seveda na oder prišla cela čreda tehnikov, roadiejev, itd…., ki skrbijo, da gre vse kot podmazano med koncertno turnejo Iron Maiden ter pomagala skupini pri izvedbi “Oh-oh-oh” motiva. Eden med njimi je držal tudi transparent s posrečenim napisom: “Janick Gers is God!!! Humor jih torej še ni zapustil.
Spredaj je vladala prava vojna, tako da je Dickinson v eni izmed pavz vljudno naprosil publiko, naj naredi dva koraka nazaj ter dovoli tako butnglavcem v prvi vrsti do prepotrebnega kisika. Tisti, ki so Iron Maiden videli večkrat, se znajo pridušati nekoliko nad set listo. Iz “Somewhere In Time” vsega dve pesmi. Človek bi ubijal za Alexander The Great ali The Loneliness Of The Long Distance Runner. Pa gre za njihov karierni album največje zrelostne perfekcije. Znova “najedanje” s Fear Of The Dark. K sreči je v dodatku pojedini vrnila znova večjo okusnost veličastna mini Maiden arija Moonchild. V kolikor niste bili Iron Maiden razvajenček, pa je bil obisk enega izmed koncertov te Iron Maiden turneje nepozabno doživetje. Vprašanje je kolikokrat bo še mogoče slišati v živo Moonchild, Rhyme Of The Ancient Mariner, Powerslave ali Aces High.
Skratka legendarni Iron Maiden, skupina, ki danes vseskozi skrbi za popularnost heavy metal glasbe, se ne predajajo. So mladostni in izvedbeno ekstremno prepričljiva enota, ki jo ne zlomi prav nič. Nemara je dejstvo, da so se skozi julij in junij potepali po festivalih, dodatno vplivalo na podmazanost in uigranost glasbenikov, s katero so kronali koncert v Splitu, zelo pomembno dejstvo, ki daje skupini še vedno občutek čvrstosti in nezlomljivosti pa je to, da je Bruce Dickinson s svojim glasom deloval zelo sveže. No Yugosla… pardon Transylvania-o pa bi lahko vseeno odigrali v živo, da si vsaj ogrejejo prste, a kaj ko imajo tako prekleto preračunane svoje sekunde, ki jih delijo z nami na odru. Še nekaj. Verjetno je bil to eden zadnjih koncertov, s tako poceni kartami za Iron Maiden. In vendar. Na Sziget festivalu stane karta za koncert še manj, to je 32,00€. Žlahtna železna magija! Se vidimo znova zelo kmalu.
Setlista
1. Transylvania (taped intro)
2. Churchill’s Speach (taped intro)
3. Aces High
4. Two Minutes To Midnight
5. Revelations
6. The Trooper
7. Wasted Years
8. The Number Of The Beast
9. Can I Play With Madness
10. Rhyme Of The Ancient Mariner
11. Powerslave
12. Heaven Can Wait
13. Run To The Hills
14. Fear Of The Dark
15. Iron Maiden
—dodatek—
16. Moonchild
17. Clairvoyant
18. Hallowed Be Thy Name
Galerija slik
