Jazz Cerkno festival 2019 – prvi dan!

0 123

“Prvi dan Jazz Cerkno 2019 festivala je postregel že uvodoma z izredno slikovitostjo medžanrskega stapljanja treh nastopajočih zasedb in se zategadelj odvrtel ekspresno hitro!”

Lokacija: Cerkno / Star plac / Slovenija
Datum: četrtek, 16.05.2019


Tako! Obrne se leto. Tiho in nezadržno hitro seveda. Spet smo tam. V Cerknem. Naše ljubo Cerkno torej s svojo 24. izdajo tradicionalnega in vsakoletnega mednarodnega festivala Jazz Cerkno, ne preneha sladko presenečati in bogatiti telo in duha. Stari znanci, staro mesto! To je tisti moment v prostoru in času, ki kulminira v vrsto kreativnega vrhunca, v smislu iskanja popolnega svobodoljubja v glasbeni umetnosti na vsakoletni ravni, tako v slovenskem, kot širšem mednarodnem prostoru. Jazz Cerkno je prerasel v mednarodno jasno razpoznavni glasbeni festival, z izdelanim in samosvojim karakterjem. Jazz Cerkno pa ni le glasba, je mnogo več. Natrpan program je v dopoldanskem in popoldanskem času ponujal znova vrsto drugih aktivnosti, a se je naš ljubi medij, kot vselej koncentriral na programski del festivala, ki je seveda obsegal koncertne nastope.

Že prvi dan je postregel z izkustvom prodorne glasbeno izzivalne živopisanosti. Boštjan Gombač, se glasi eno od teh imen. Mož, ki je zasidran v cerkljanskem prostoru in vselej pravi naslov, ko je treba zagristi v gejzir neusahljive, prodorne in neobičajne glasbene izzivalnosti, to je sladko provokativne prožnosti v glasbeni ekspresiji. Tokrat se je povezal z Žigo Staničem in Blažem Puciharjem. Prvi je ustvaril Črno luknjo, drugi je adaptiral dela Mozarta in Bacha. In to v kakšni maniri? Vseobsežnega pihalnega purizma. Genialno spreobrnjeno glasbeno delo, ki v osnovah izhaja iz klasičnega formata, kompletno prirejeno za sodelovanje Boštjana s Trobilnim ansamblom slovenske filharmonije (TASF), kjer si podajajo roke klasična glasba, jedro oprtana s prostosučno kinetiko improvizacij in kjer se modalni format voljno pajdaši s pobegi v jazzovsko rahljanje. Uvodna skladba imenovana Tangle (avtorica Nina Šenk), kjer je na odru sedel le pihalni orkester v okrnjeni zasedbi, je delovala kot malo zafrkljivo ogrevanje, uvodno kalibriranje instrumentov, celo najbolj fragmentiran in raziskovalni del koncertnega nastopa. Prihod in nagovor Boštjana ter preostanka trobilne škvadre v nadaljevanju, pa je popeljal občinstvo v Črno luknjo. Ekipa je delo komaj drugič izvajala  v živo. Ne vprašajte kako pomemben rekvizit so pri tem zvočnem krivenčenju dušilci, bodisi tisti orjaški “pokrov” za tubo, ali vsi ostali, manjši seveda. Boštjan, ki je med koncertom seveda uporabljal svoj klarinet ter ostalo ljubko ropotijo piščalske eksostike, je ob prihodu na oder uvodoma povedal nekaj o zgodovini skrajno fascinantno in bizarno neobičajnega instrumenta imenovanega Tidldibab. Lucidno in posrečeno ime je sestavljeno iz inicijalk imen Turk-Ivan-Dimkaroski-Ljuben-Divje-Babe. Gre namreč za repliko neandertalske piščali, ki so jo odkrili  na Divjih Babah nedaleč stran od Cerknega. To glasbilo, sicer replika iz kosti “sodobnega” medveda, je bilo v centralni vlogi zlasti v uvodnem in zaključnem delu Črne Luknje, ki glede na to kako je glasba izvedena in zapisana, namiguje nekoč in nekdaj v prihodnosti, na možnost njenega nadaljevanja. Izredno zanimiva in neobičajna glasbena zgodba, je torej že uvodoma polnokrvno presenetila in zapustila močan pečat glasbene neobičajnosti ter edinstvenosti transformacije del klasikov v striktno maniro ubranega pihaštva. In Tidldibab? Zvočna zabela posebne sorte, od katere pa seveda “čudežev” ni šlo pričakovati. Le polno malho simpatičnosti torej, saj je Dimkaroski, ki je piščal proučil do fundamenta, ta instrument v svoji režiji rekonstrukcije le nekoliko uspel »nadgraditi« (govorimo o nadgradnji, kot jo razume sodobni človek), da ta v svoji razširjeni reinkarnaciji izvablja več tonov, kar je seveda Gombač s svojo pronicljivostjo in nemirom raziskovalnega duha, s pridom izkoriščal ter z na videz nedolžno luknjavim predmetom, vseskozi prav prijetno zabaval in radostil. Vsekakor izkorišča v vsej tej zgodbi Gombač tudi svoj glas, kot občasno začimbo rabe dodatnega instrumenta, s katero barva karakter kompozicij in form. In potem je bil gong. Za trdo bučo.

Za pravi freejazzovski orkan, ki je stvari na festivalu, vsaj začasno zasukal na tisto pričakovano mesto, je v nadaljevanju poskrbel trio Stoffner / Lovens / Mahall. Kombinacija bobnov, kitare in bas klarineta nemško-švicarskega komba je torej zasukal naravo festivala, k njeni iztočni programski platformi in v genialni glasbeni pahnjenosti jazza v opozicijo, navduševal z obešenjaštvom iskanja najbolj zadrto bizarnih zvočnih ekscesov in prepletov, ki jih je izvabljala njihova odrska logistika. Ko uporabljaš polakustično kitaro na vse možne načine in izvabljaš iz nje bizarne zvoke, pri tem pa enkrat ne udariš akorda, ali strune na način, da bi ta jasno odzvanjala. Ko počneš z bobnarskimi palčkami vse drugo, le po opnah ne tolčeš z njimi. No tudi, a so udarci takšni, a nosijo prizven sočasnega udarca po robu ogrodja bobna. Lovens torej izkorišča celo kompozicijo bobnov, se pne nad njimi, preprijemlje činele in grebe neomajno po njih. Rudi Mahall je v rabi bas klarineta vseskozi ostro preskakoval med zvočnimi ekstremi, visoko tulečega “šopirjenja”, ki se je nenadno izmenjal (že skoraj) s prihuljeno nizkim brnenjem. Užitek je gledati trio v zaznavanju. Užitek ga je gledati, kako neznansko uživa v svojem transu. Ko vpne Mahall mirnejši motiv, mu Flo Stoffner in Paul Lovens prožno sledita z mehkobo in pretanjeno lovita mirnost in spokojnost zaigranih tonov bas klarineta. Kemija, ki jo ustvarja trio hodi po tanki navidezni črti med golim instinktom ter konciznostjo, v katero se občasno prebujaš iz “omame”. To je tisti prostor “vmes”, ki ga odkrijejo umetniki med samo igro, v njem “obstanejo” in prostosučno plovejo na njemu. Kot bi našli sladki opij, ki se mu ne morejo upirati in ki izvablja iz njih neponovljivo. Tu je sicer neko oddaljeno markiranje s formami, od katerih pa se trio seveda maksimalno oddaljuje, ko pluje skozi fascinacijo freejazovske zagledanosti. V hipu smuknejo v teror-kaos zvočnega šundra, le tega pa že v naslednjem trenutku nasledijo z mehko spravljivo vznesenostjo. No in tu smo pri tisti stari zgodbi. Da je konzumentu namreč vstop v tak svet glasbe, seveda ponujen skozi druga vrata. Le ta pa mora seveda najti sam.

Največ modalne dostopnosti tega večera pa so ponudili Samo Šalamon (bas kitara), Bojan Krhlanko (bobni), Achille Succi (saksofon) in Eva Poženel (glas), ki so s prihodom na oder, kot kombo Rotten GirlZ, predstavili studijski dosežek »Punk You«. Zaigrali so ga v celoti in nemalo presenetili z novim poligonom glasbene neobičajnosti in eklekticizma, ki smo mu bili priča. Šalamon to pot na električni bas kitari, na barskem stolčku, z očalci! Ne kot Robert Fripp, nikakor ne. Niti malo ne. Skupna so le očalca in barski stol. Nič več. Samo, sicer navdušen navijač košarkarjev San Antonio »Spurs«, se za razliko od “zategnjenega” Britanca, namreč med izvedbo nenehno zadovoljno muza, ko opazuje dejanja svoje odrske tovarišije. Eva je že uvodoma presunila, ko se je popolnoma strgala z verige v skladbi Ego Trip. Neverjetno kaj spravi iz glasilk. Kakšna predirljivost. Nora kombinacija motivske otipljivosti, pa jazzovske vnetljivosti, ki meji tja proti sferam avantgarde, celo okruškov freejazzovskih form. Rotten GirlZ se podajajo nenadejano tja do meje popolnega kaosa, a se vselej spretno zavihtijo nazaj. Popolna čuječnost, red in disciplina v brezhibnem zaznavanju. Kemija deluje na optimalni ravni in ekipa štirih glasbenikov nenehno fascinira. Rotten GirlZ so dejansko s Šalamonom na bas kitari, ponesli v svojo glasbo nekaj punk šarmantnosti, porogljivosti, tiste ljubke uporniške note. Šalamon namreč igra v tej vlogi bas kitaro večkrat, kot da bi igral na električno kitaro in večkrat ostro ter odsekano tolče kar cele akorde, ko postavlja ogrodja, v katera se pretežno vpenja Succi. Krhlanko je prejel ogromno prostora, da se je v improvizacijah razstrelil, kot pajek in pretelovadil kar se pretelovaditi da. Neverjetna spretnost, hitrost, duhovitost in eksplozivnost krasijo tega bobnarja. Izredno uravnovešena kombinacija vsega so Rotten GirlZ. Raje recimo kar posrečena. Tudi silne muzikalične oprijemljivosti ne manjka kvartetu, kar znajo podložiti celo z ritmiko funk obešenjaštva. Ti deli odlično balansirajo jazzovski eksces. Vse v enem. In potem je tu izredna Poženelova, ki dodaja tisto piko na i popolne glasovne bizarnosti, ki te lahko pripravi, do tega da skočiš iz lastne kože. Ni treba posebej ugibati, da je njen glas tu v vlogi dodatnega instrumenta. Vsekakor ni vse samo »šundr« igran na moč. Ne superkvartet je zelo izkušen in stesan v detajlih. Briljantno zna preklapljati iz hrupnejših momentov, v posebno maniro brhke milozvočne prožnosti, z milino Poženelove na čelu, ki ob sodelovanju z linijami saksofona, prinaša briljanten glasovni kontrast v barvanju motivov. Rotten GirlZ so torej dostavili za zaključek prvega dne festivala pravšnjo mineštro kombiniranja muzikalične dostopnosti ter prodorne pobalinske nagajivosti duhovitih improvizacijskih pobegov jazzovskega svobodnjaštva. Odlična izbira za zaključek prvega dne. Ne pretežka za poslušanje, še zdaleč pa ne prelahek zalogaj. Bend s prefinjeno, ponotranjeno noto eklekticizma, ki te v teh finesah neobičajnosti, kot poslušalca prikuje poleg, da ostaneš nenehno ob njem med nastopom. To je tudi eden tistih nastopov, ki se obrnejo v hipu, tako močno noto sporočilne vrednosti ima takšna glasba, saj je konzument ob njeni interpretaciji nenehno zaposlen.

Prvi dan se je torej sklenil. Vrhunsko! Živopisano, a ob ponujeni programski raznolikosti, obenem neverjetno komplementarno!

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X