Jazz Cerkno festival 2019 – drugi dan!

0 194

“Drugi dan letošnje, že 24. zaporedne izdaje Jazz Cerkno festivala, je ponesel na odre zasedbe Koromač, Amirtha Kidambi Elder Ones in Luc Ex’ Assemblée.”

Lokacija: Cerkno / Stari plac / Slovenija
Datum: petek, 17.05.2019


Drugi dan Jazz Cerkno festivala! Prvi izmed treh nastopajočih programa na drugem dnevu festivala so bili Koromač. To je sicer tista, po okusu (lahko za marsikoga) malo »zajebana« rastlina, ki je nekaterim zelo všeč, drugi pa se nikakor ne morejo navaditi na njen specifični okus. Podobno lahko trdimo za slovensko zasedbo takšnega imena doma iz Vrtojbe, ki je že dolgo pred koncertom sproščeno rajala v preddverju bara Gabrijel. Lahko jih le močno ljubiš, ali pa te ne zgrabijo. Koromač smo pred časom, to je pred tremi leti, gledali v ljubljanski Gala hali, v sklopu domorodnih četrtkov čislanega kluba. V žepu imajo Koromač studijski prvenec »Punk Enough?« (2015) – RockLine recenzija TUKAJ, ki je prav tako že lep čas zunaj in naravnost povedano »zastarel«. Če kdo od skupine tole bere, bo takoj poštekal zakaj je zastarelost v tem kontekstu smiselno uporabljeni pridevnik, pa vendar. Bend oziroma orjaška ekipa, ki je zastopana z dvema kitaristoma, dvema bobnarjema, jedro pihalno sekcijo tenor, alt saksofona ter trobente, nadalje basistom ter klaviaturistom, je zrasla v neverjetno prodorno telo glasbene izpovedi. Naj osvežimo imena aktualne postave: Matjaž Bajc (el. bas), Urban Kušar (bobni), Žiga Ipavec (bobni), Aljaž Škrlep (el. kitara), Anton Lorenzutti (el. kitara), Jure Boršič (altovski saksofon), Boštjan Simon (tenorski in baritonski saksofon), Francesco Ivone (trobenta) in Giorgio Pacorig (Korg MS-20, Rhodes).

Svoje čute so Koromač v letih delovanja izostrili, se izvedbeno nadgradili ter v aranžmajih izpilili oziroma definirali. Z eno besedo. Postali so zrelejši. Razvijajo samoniklost, neobičajnost, kar ne čudi, saj izhajajo člani iz šole Zlatka Kavčiča (bobnarska legenda je spremljala njihov nastop v publiki), a so ušli v novo dimenzijo svoje glasbene obrti in to jih postavlja na zemljevidu svobodoljubne izpovedi fuzije rocka in jazza, na prav posebno mesto. Ohlapni »jazzcore« je kot telo amebe, ki mu ne moreš postavljati ogrodij. Kompozicije delujejo kot  podaljšani jami, nastavljene pa so tako, da puščajo Koromač začetke in konce kompozicij povsem »odprte«, zato lahko skupina vsako kompozicijo, na vsakem koncertu ureže v občutno preobraženi maniri. Bend izkorišča svoj instrumentarij znatno bolj efektivno, glede na naše izkustvo, ko smo se s skupino srečali prvič januarja 2016 na Metelkovi.

Koromač nosijo tisti pravi rez med dostopnostjo in impro-avanturami. Dve kitari stesani s povsem drugačne zvočne kulture, razširjata samo zvočno krajno, ki jo kontrastirajo pihala na eni strani in razširjajo klaviature na drugi, kot proti utež, pa je seveda v enakovredno pozicijo postavljena ritem sekcija kar dveh bobnarjev ter bas kitare. Vsekakor dveh bobnarjev z različnim slogom, kar zgolj dodatno namiguje na to, da je skupina pač podvržena nenehnemu eksperimentiranju in odkrivanju novih obzorij. Koromač so torej zrasli, postregli so tudi z avtorskimi novotarijami in čas je da izdajo svoj novi album. Fantje so ravno prav »utrgani«, da dražijo zahtevnejše poslušalce na eni strani, ter obenem muzikalično dostopni, celo občasno oprtani z zvočnim terorjem rifovskega hrumenja, da vzbujajo pozornost tudi pri tistih, ki se radi vžigajo na preprostejše glasbene forme. Super šus!

Popoln unikat pa so dostavili v nadaljevanju Amirtha Kidambi Elder Ones, ki jih vodi ameriška glasbenica indijskih korenin Amirtha Kidambi (glas, harmonij, sintetizator). Kvartet zaokrožujejo še Matt Nelson (sopran saksofon), Nick Dunston (kontrabas) in Max Jaffe (bobni, elektronska senzorična tolkala). Vsa reč se vrti okrog vokalne ekspresije slikovite Amirthe. Vsekakor je v kompozicijah večkrat uporabljen njen glas kot vodilni instrument, kjer se glasbenica sprehaja skozi proste vzgibe navdahnjenih improvizacij, do variabilnega izplena glasovnih nians, kar seveda vnaša obvezno tudi vzhodnjaški melos. Glas deluje na trenutke kot vrsta mantre. Lahko je pretresljiv, kričav, lahko te zaziblje in odpelje v mirne dušne kotičke. Uganili ste torej, da gradi kvartet na močni ambientalni opornici, kjer so linije harmonija (star instrument oziroma vrsta klavirja »na meh«) ter sopran saksofona večkrat poudarjeno podvojene ter kreirajo svojevrstno glasbeno krajino. Amirtha uporablja tudi mali sintetizator s katerim barva ozadje, v katerega se naslanja njena vokalna improvizacija. Bobnarske strukture so nenehno razgibane in z izvedbenim zaletom silne dinamike, na moč učinkovito rešetajo občasno mantro hipnotičnih zaves. Amirtha je vnašala tudi kup psihadeličnih vložkov, ne le z glasovno improvizacijo, pač pa tudi, kot že omenjeno, z linijami harmonija ter zvočnimi manipulacijami na sintetizatorju. Vokalna interpretacija se seveda dotika tudi petja, v klasičnemu pomenu te besede, kjer se Amirtha dotika kritične sporočilnosti (v rabi ni le angleški jezik), ko predstavlja skupina aktualni album »From Untruth«. Vokal je lahko zelo zajedljiv, nagovarja celo nadležno. Razpon je neverjeten. Razpon s katerim nagovarja Amirtha. Zavihti pa se lahko prav v nedrja popolne deviške miline. Vokalni kontrasti so izjemni. Tako pa tudi vzdušja, ki jih pričara kvartet. Večkrat so linije saksofona in vokalnih improvizacij medsebojno freejazzovsko prepletene, kar vzbuja tudi občutja kaosa. Kontrastni preskoki med kreacijo vzdušij so vseprisotni. Ko skoraj v hipnozi že zadremaš, te nenadni šundr povsem predrami. Vokal Amirthe zna biti zelo jezen, očitajoč, srborit in neotesan. Naj bom za zaključek banalen in površinski, a če se kdaj zgodi utopični The Cardigans reunion, bi z lahkoto vpoklicali v novo formacijo te ekipe prav Amirtho. Je pevka, ki s svojo izvedbeno karizmo ne le navdušuje, pač pa nenehno pretresa in preseneča.

Kot zadnji drugega dne festivala so na oder stopili Luc Ex’ Assemblée. Za vrhunec drugega dne seveda. Upravičen vrhunec! Dobrodošli v nekakšni sintezi avant – punk –world music- jazza, mednarodne zasedbe dveh Nizozemcev, Valižanke ter Američana, pri kateri prebiva v prvi fronti močna in jedra sekcija prepleta dveh tenor saksofonov, v drugi pa podivjani žvenket akustične bas kitare ter genij izjemnega bobnarja Hamida Drakea, ki daje tej glasbeni zgodbi s svojo prisotnostjo prav posebno dimenzijo. Luc Ex, ki je pred tem sodeloval tudi v drugih eksperimentalnih zasedbah The Ex, Sol 6, Roof, 4Walls, je vodja ekipe, ki se lahko v stapljanju nebrzdanih jazzovskih deviacij (tudi v forme freejazza), z lahkoto zavihti v otipljive forme melosa, kjer ob šundru, ne manjka občevanja z elementi svetovne glasbe. Bend lahko v svoji modalni fazi nenadoma poljubno-prosto »razpade« na vse štiri konce in tako razgalja pravi kakofonični šundr, pa se spet sestavi nenadoma nazaj, kar navdaja tak glasbeni koncept s srčno noto spontanosti in nepredvidljivim razvojem dogodkov. Kot to dojema poslušalec, bend mora biti sicer zelo zbran. Posebna zgodba kvarteta je Hamid Drake, ki je res »velika riba« na polju sodobnih dognanj v svetu jazzovskega bobnanja.  Ta je naravnost briljiral z izjemnim občutkom. Večkrat je prešel na preprosto ritmiko, ki je poglabljala celo punkoidno naravo kvarteta, potem pa v tej preproščini kreiral čudodelne prehodne in jazzovsko zasoljene akrobacije, polnokrvno izzivalnih ter iskrivih domislic, ki jemljejo sapo. Luc Ex na akustični bas kitari je vzbujal pozornost zlasti po tem, kako ga »trga« in razmetava na odru med izvedbo. Prav teatralno se vživlja v izvedbo materiala in s svojimi nebrzdanimi gibi, pa tudi grimasami, v polju vživetosti in odklopa, nemalokrat spomni na našega Petra Deklevo (Srečna Mladina), ki ga prav tako rado razmetava po odru, ko ga odpelje energija.  Naravnost! Tudi zelo grobo in večkrat tudi z udarjanjem polnih akordov. V tem je Luc razvijal izredno prodoren in debel kontrastni zvok,nad katerem so lebdele proste forme saksofonov. Res, da je bend lahko popolnoma ušel z vajeti, pa je na trenutke balansiral predstavo s točkami spravljive mirnosti, čutne mehkobe, ki zahtevajo izdatno mero čutnosti in pretanjenosti, s čimer je dražil lahko tudi v kabaretni maniri. Skrajno usekano, lucidno, zabavno, za uho nenehno invazivno in ščegeče prebrisano . V navihani šegavosti so spomnili celo na simpatičnost finskega tria Mopo, ki je v Cerknem nastopil leta 2016 Ab Baars je začinil koncert tudi z rabo japonske piščali iz bambusa imenovane šakuhači, sicer pa sta Mussonova in Baars dozirala koncertne momente tudi z rabo klarineta (Baars) in soprano saksofona (Mussonova).  

Največja atrakcija je v tej zgodbi seveda Hamid Drake. Legendarni bobnar in eden najbolj profiliranih glasbenikov avantgardnega bobnanja našega časa. V karieri je sodeloval z zares zvenečimi imeni sveta jazza in fuzije, kot mdr. Don Cherry, Herbie Hancock, Peter Brötzmann, Ken Vandermark, Fred Anderson, Pharoah Sanders in David Murray. Res skrajno dovršen in izpopolnjen čuvaj časa na bobnih, ki mu ni ušlo prav nič. Uročil je s svojo raznovrstnostjo, neverjetno duhovito iznajdljivostjo ter perfektno kontrolo nad vsem česar se je loteval. Stapljanje svetovne ritmike od afro kubanskih do indijskih, pa tudi latino ritmov, kar počne s peresno lahkoto in prepričljivo z rabo osnovnega seta bobnov. Preprosto je že samo njegovo bobnanje odpeljalo poslušalca v posebno sfero. Rdeče niti mu ne zmanjka in ne pripada mu zaman sloves, ki se ga je oprijel že v zgodnjih devetdesetih, da gre za enega izmed najbolj izpopolnjenih bobnarjev sodobnih jazzovskih impro-vragolj planeta. Nastop zasedbe je zato večkrat deloval tako, da se razvija povsem odvisno od postavljanja ritmičnega ogrodja Hamida Drakea, čeprav to nikakor ne drži. A prva in gotovo največja privlačnost nastopa te zasedbe, je sam čislani bobnar in njegova neverjetna veščina. Briljanten nastop, za briljanten zaključek drugega dne torej!

A to ni vse. Tisti, ki nis(m)o mogli spati, smo se preselili v Gabrijela, kjer so nas naprej zibali v svojem mračnem elektronsko jazzovsko pihalnem ter z orientalsko ritmiko podprtemu obešenjaštvu, srbski Tapan. Noč je bila tako še dolga in tudi še naprej enkratna.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X