Koromač : Punk Enough?

0 19

“Element eklektičnosti namreč album »Punk Enough?« definitivno izpostavlja, gre pa za album, ki je ujel evolutivni trenutek skupine, katera se je znašla v fazi slogovne tranzicije. “

Samozaložba
Datum izida: 19.09.2015
Producent: Samo Lasič
Dolžina albuma: cca 44 min.
Zvrst: Jazz Rock Fusion
Kupi album!


Primorska je v zadnjem letu navrgla glavnino svežih studijskih izdaj, ko govorimo o glasbenih sferah rocka in metala, pa tudi albumov, ki se pečajo z izročilom ljudskega melosa. Koromač so zasedba doma iz Vrtojbe, vasice, ki je bila nekoč davno tega razvpita po zajedljivih organih reda na mejnem prehodu. Koromač so svojo kariero pričeli precej drugače, kot se nam predstavljajo na svojem studijskem prvencu »Punk Enough?«.

O tem pričajo posnetki, ki so arhivirani na izdanem EP-ju “Who Set the Lines?” (2011). Iz skupine, ki je nekdaj razvijala obskurno zvočnost, le ta se je naslanjala na hardcore, celo crust, se je sprva izločil vokal. Bend je integriral v članstvo saksofon, ki je prevzel funkcijo vokala, integriral še enega bobnarja. Tako delujejo na albumu »Punk Enough?« v postavi dveh kitar, dveh setov bobnov, bas kitare in saksofona. Samo saksofon zamenjaš s še enim basom (Chapman stickom, ali War kitaro) in dobiš formacijo »trojnega dvojčka« King Crimson iz sredine devetdesetih. Kakorkoli so Koromač svetlobna leta oddaljeni od omembe imena slovite in kultne progresivnorockovske zasedbe neizpodbitnega pionirstva, pa dostavlja album »Punk Enough?« kup možnih evolutivnih nastavkov v katere se lahko skupina svobodoljubno zavihti v prihodnje. Element eklektičnosti namreč album »Punk Enough?« definitivno izpostavlja, gre pa za album, ki je ujel evolutivni trenutek skupine, katera se je znašla v fazi slogovne tranzicije. Je fokusiran, o tem ne gre dvomiti, obenem pa v ekspresiji glasbene substance skrajno fragmentiran, večkrat kar »nedoločen«.

Gre torej za izdelek, ki je v celoti instrumentalen. Jazzovske elemente vrinja v izraz skupine saksofon, ki deluje prostosučno, v komunikaciji s kitarskimi frazami povsem neobremenjeno, kar pomeni, da se večkrat požvižga na njihov format in se jim zato tudi večkrat ne »podreja«. Od tod občasen občutek kaotičnosti in motivskega razpadanja, ko se skupina zavihti v nedrja svobodoljubne improvzacije. Elementa nepredvidljivosti in občutka spontanosti sta vsekakor tu. Bend je album posnel v živo. Zato velja povedati, da ga v takšni maniri kot ga je ujel snemalni trak na albumu, nikdar in nikjer drugje ne boste več slišali. Je namreč koncertno zaigran. Skupina se je tako na koncertih v naprej »izvedbeno zaščitila« pred čemenjem v obveznih »motivskih okvirjih« studijskih izvirnikov. Še več. Vse skladbe tega albuma lahko v prihodnje poljubno artistično zrastejo. V rifih ni moč preslišati povampirjenega metalskega sekanja, ki se naslanja na zajedljivo obskurne sfere crusta, hardcorea, thrash metala. Zvok je »podrt«, garažno živ, hreščavo brneč. Brez naknadnega lepotnega »peglanja« in studijskega »lišpanja«. Skladbe stremijo k motivski razgibanosti. Tudi bobni in kitare. Že uvodoma daje skupina občutek, da raje vadi, jamma, improvizira, se “uri”, se samoizziva, kot pa da bi iskala kompaktno definiranost aranžmajev in posledično skladb. Ne odkrivajo pa Koromač tople vode. Dovolj je, da navržemo ob tem ime Miladojka Youneed.

Ostaja pa prihodnost povsem odprta za skupino. Nemogoče je namreč napovedati kam se bo v svoji viziji zavihtela. Že samo, ko se ozreš na izkoristek bobnov. Tu je še ogromno neizkoriščenih opcij, vprašanje je kaj želi skupina z dvema bobnarjema. Če želi iztržiti več eksperimentalnega artizma, bo morala po pouk k poslušanju izdelkov različnih formacij npr. zasedbe King Crimson, da razširi obzorje in dobi občutek, kako se lahko avanturizmu z dvema bobnarjema, pa tudi dvema kitaristoma, še (učinkoviteje) streže. Ob tem pa, da hkrati vzbuja in zadržuje občutek bizarnosti ter visoko intelektualnega artizma, ki ohranja artistično »neulovljivost«. V kolikor bo krčila razvejanost skladb, potem dveh bobnarjev ne potrebuje. Enako velja za izkoristek obeh kitar. Akustično polje artizma ostaja v tem oziru naprimer povsem odprto. »Prelamljanje« ritmov deluje na tem uvodnem kariernem albumu mlade, raziskovalne in ambiciozne skupine, še vedno prej izjema, kot pravilo. Je pa na moč zaželena nadgradnja tega elementa v prihodnje.

»Punk Enough?« nosi pomenljiv naslov, odgovor na to vprašanje, pa boste našli povsem sami. Pustimo se torej presenetiti. Naslednji album skupine, bo definitivno povsem drugačen. Mora biti. Prvenec nosi lepo bero možnih evolutivnih nastavkov za prihodnost, skupina pa v prihodnje ne sme vztrajati le na »egotripu samozadovoljivega« jamma, saj bo z naslednjim izdelkom dosegla zgolj borno oznako »javne vaje«, z dodatno in nehvaležno ugotovitvijo, da se evolutivno ni premaknila prav nikamor. Koromač so definitivno zanimiva skupina za vse, ki vas privlači glasbena nenavadnost, zato ji je vredno slediti.

avtor: Aleš Podbrežnik
ocena: 8.0 / 10


Seznam skladb:
1. To Disroot
2. Insane
3. Elephant Stampedo
4. Freedom Manifesto
5. Forest Man
6. Ignoranca
7. Free Anal Talk
8. Ritards Dance

Zasedba:
Aljaž Škrlep – kitara
Peter Kastrin – kitara
Jure Boršič – saksofon
Matjaž Bajc – bas kitara
Urban Kušar – bobni
Žiga Ipavec – bobni 


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X