David Bowie: David Bowie

0 13

Založba: Deram
Datum izida: 1. 6 .1967
Produkcija: Mike Vernon
Dolžina albuma: 37.07 min
Zvrst: Psychadelic Pop / Singer / Songwritter
Ocena: 7.0/10


Leta 1967, v času, ko je bila britanska psihadelična glasbena scena na svojem vrhuncu, se je na prizorišču kot samostojni izvajalec pojavil talentirani, dvajsetletni mladenič s stalno razširjeno zenico na levem očesu, kar je bila posledica njegovega pretepa s sošolcem in kasnejšim prijateljem. Že na samem začetku kariere je mladi glasbenik neobičajnega videza prebudil nekaj pozornost zaradi svojega nenavadnega umetniškega naziva David Bowie, čeprav je do prvega resnega uspeha moral počakati še dve leti. David Robert Jones si je to ime izbral zato, da ga ne bi tedanji mediji slučajno mešali z Davyem Jonesom (The Monkees). Ironično je prav Bowie v naslednjih letih naglo postal eden najbolj unikatnih glasbenikov v zgodovini. David je kasneje, kot eden največjih glasbenih kameleonov in vizionarjev, v sedemdesetih dosegel huronski uspeh ter postal glam-pop-art rockovska legenda o kateri se je razpredla celotna mitlogija. Kasneje se je verjetno svojim skromnim, realtivno obskurnim začekom hudomušno posmehnil, čeprav se je leta 2001, ko je začel ustvarjati uradno nikoli izdani album »Toy«, na novo reanžiral nekaj pesmi s svojega istoimenskega prvenca, kar pomeni, da se nikakor ni sramoval svojih začetniških korakov.

Davidov istoimenski prvenec, ki je izšel isti dan (1. junija 1967) kot The Beatles mojstrovina »Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band«, je bil lahkotna mešanica baročnega popa, folka in britanske glasbene burleske z orkestralnimi, zlasti pihalnimi aranžmaji v ozadju, nekaj malega kitare ter izrazitimi črnohumornimi besedili v katerih ni manjkalo mladostniške naivnosti in igrivosti. Vse skupaj je bilo torej ‘sveta preproščina’ v primerjavi z njegovimi kasnejšimi, precej bolj kompleksnimi in izzivalnimi zvočnimi standardi. Bowie je po drugi strani že zelo zgodaj posedoval izjemen občutek za kreiranje melodičnih aranžmajev in kasneje, ko je ugotovil, kako to združiti s kompleksnostjo, je postal glasbeni inovator in poseben ‘razred zase’ na področju zvočnega eksperimentalizma.

Satirične pesmice kot sta denimo s ‘staroangleškim’ vzdušjem prepojeni »Uncle Arthur« in »Little Bombardier« se ponašajo s hudomušno nagajivostjo in igrivostjo, medtem ko na romantični baladi »When I Live My Dream« Bowie uspešno demonstrira tudi svojo nežnejšo plat. Posebnost zaradi svojega besedila predstavlja skladba »We Are Hungry Men«, saj je Bowie tu prvič upoabil lik samozvanega mesije h kateremu se bo kasneje v različnih oblikah večkrat vrnil. Še najbolj ambiciozno, če že ne najboljše delo na albumu  je »Silly Boy Blue«, ki približno slogovno nakaže kam bo Bowieja popeljala nadaljnja ustvarjalna pot, zato ni čudno, da je bila to ena izmed  izbranih skladb, katere je več kot tri desetletja kasneje ponovno posnel za prej omenjeni projekt »Toy«.

Bowiejev istoimenski prvenec je bil, navkljub njegovi goreči ambicioznosti in silnemu utvarjalnemu elanu, komercialno neuspešen in ni vseboval kakšnih posebno vznemirljivih dosežkov, čeprav je ponujal kar nekaj dobre zabave in humorja. Razočaranje, ki je temu sledilo je Davida prisililo, da si je pred naslednjim studijskim podvigom vzel eno leto premora. V tem času se je začel zanimati za umetniško avantgardo in naučil, kako iz odrskega nastopa narediti pravi umetniški performans, obenem pa je prvič prišel do ideje, kako iz sebe napraviti napol resničen, napol fikcijski lik. Svoj kratki premor z glasbene scene je torej dobro izkoristil, saj je s singlom »Space Oddity« leta 1969 doživel svoj veliki povratek na sceno in prvi zaznavni uspeh, katerega je legendarni glasbeni umetnik od tedaj naprej, s sleherno zvočno in vizualno transformacijo, skokovito stopnjeval.

Avtor: Peter “Dr. ProgRock” Podbrežnik

Ta recenzija je posvečena v spomin na Davida Bowieja (1947-2016).


Seznam skladb:
1. Uncle Arthur (2:07)
2. Sell Me a Coat (2:58)
3. Rubber Band (2:17)
4. Love You till Tuesday (3:09)
5. There Is a Happy Land (3:11)
6. We Are Hungry Men (2:59)
7. When I Live My Dream (3:22)
8. Little Bombardier (3:23)
9. Silly Boy Blue (4:36)
10. Come and Buy My Toys (2:07)
11. Join the Gang (2:17)
12. She’s Got Medals (2:23)
13. Maid of Bond Street (1:43)
14. Please Mr. Gravedigger (2:35)

Zasedba:
David Bowie – vokal, kitara, saksofon
Big Jim Sullivan – banjo, sitar, kitara
Derek Boyes – orgle
Dek Fearnley – bas kitara, orkestralni aranžmaji
John Eager – bobni

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki