Kraj: Graz (Avstrija), Kassemattenbühne
Datum koncerta: 03.08.2004
Število obiskovalcev: 900
Cena karte: 34,00€
Če so mi Jethro Tull spolzeli iz rok konec maja v Zagrebu, da to je bilo tistega nesrečnega in srečnega dne, ko so razgrajali v ljubljanski dvorani VPK nemški heavymetalci U.D.O., kjer sem v peklu skoraj izgubil glavo, pa ponovne priložnosti za obisk Jethro Tull za nič na svetu nisem smel izpustiti iz rok. Letos je to zame druga zelo podobna zgodba. Letos marca sem med Hughes Turner Project in UFO izbral obisk prvih in posledično takoj zabredel v finančne škripce. Zato je odpadel marca letos izlet v München (ali Salzburg) na UFO. No in kot da bi UFO dva meseca kasneje uslišali cviljenje nesrečnega v carstvu popolne teme, kaosa in neznosnega trpljenja so me osrečili s koncertom junija, kje drugje kot v Grazu.
No zame še en zanimiv jubilej je mineval tega dne in leta gospodovega. Minevala je namreč deseta obletnica, odkar sem prisostvoval na nekem zares velikem koncertu, nekega zares velikega rock benda. Bilo je še v mojih diletantskih študentskih letih dne 04.08.1994 v Münchnu na Pink Floyd. Neverjetno kako smo usodno zapisani nekaterim kombinacijam številk za vse življenje. Mene že nekaj let preganjajo zlasti štirice, enajstice in dvaindvajsetice.
Graz ob 19:00, strogi center. Nikjer prostora za parkirat, hmmm? Ah, ja seveda pozabil sem dodati. Najprej smo zalutali, a to je tako rekoč sedaj že samoumevno in ni potrebno tega kako posebej izpostavljati v reportaži, mar ne? Hja, parkirna hiša (damn, znova prekleti monoksid, heh… ena tistih dovoljenih, a na žalost ogabnih drog), edina pametna opcija. Izbrali smo si parkirno hišo, ki je bila navidezno najbližja grajskemu griču (Schlossberg), na katerem naj bi se odvijalo večerno druženje z legendami recimo temu, kot pravi analitični rock eksperti, predstavnikov unikatnega “folk progressive rock”-a. No na vrh grička vodi več poti. Mi smo izbrali adrenalinsko pot po strmih stopnicah vklesanih v prepadno steno (čudno, da se odtod nihče ne spušča s padalom), ki se dviguje nad starim mestnim jedrom, v bistvu s strani kjer je hrib za vsak slučaj tudi navpično preluknjan, saj premore sam samcat lift, ki pomaga zlasti betežnim, da dosežejo vrh prave Himalaje v malem. Sicer z vzhodne strani pelje lepa tlakovana široka položna pot do vrha, a poznam tudi take, ki so potem ko so se mukoma prikobalili do vrha, od dobljenih musklfibrov skoraj izdihnili.
Dobro da so pri nas odprli predstavništvo Eventima in smo karte kupili sredi julija v Ljubljani. Končno, vsaj ena od (redkih) prednosti članstva Slovenije v Evropski uniji. Koncert je bil namreč ob našem prihodu na polja slave in večnosti prijetno razprodan. Kasemattenbühne (pozna kdo točen prevod?) prejme okoli 1000 ljudi, najboljši stoli (karte prve kategorje, cena “pičlih” 40€) v parterju so bili kmalu po uradni objavi evropske turneje že v naprej razprodani, tako da smo se usedli na stole na tribuno za parterjem približno dobrih 30m stran od odra za piškavih 34,50€ (to ti je že prava “eurologija”). Torej na distanco, da ne razločiš več obrazov na odru. Seveda opremljen s pivom in fantastičnim razgledom (in hkratnim občutkom bitja “biti dvignjen nad vse”) na mistično ambientalno vzdušje grajskega teatra obdanega s kamnitimi zidovi, zidnimi svetilkami, stranskimi ložami, sem se (vse prej kot) udobno zleknil v prijetno mehkobni aluminijasti “zasilni” sedež s katerimi je bila opremljena tribuna. Teater je pokrit s premično streho, podobno kot v naših Križankah. To so pred nastopom Jethro Tull zložili.
Ura 20:20 preč! Brenčanje se lahko začne, ali pač? Presodi sam! No, že presojam…hmm,… raje bi videl le Jethro Tull. A objektivnost ima vselej prednost pred lastnim egoizmom. No khm,… nazaj k stvari. Za ogrevanje je poskrbel domači ansambel imenovan Mr. Voice. Kot popolni laik sem po imenu sodeč pričakoval kakega razvpitega razvajenega mlečnozobega rap-“glasbenika”. Napak. Očitno je to zelo dobro poznan bend s strani domačinov in očitno je šlo kar za prave legende avstro-hard rocka. Odprli so svoj šov z doomovsko upočasnjeno White Wedding (part 1.), priredbo Billyja Idola. Repertoar je vseboval tri Mr. Voice “klasike”, ki jih žal ne poznam, poznalo pa jih je zelo dobro občinstvo, saj je družno sodelovalo s petjem v refrenih (besedila vsa v angleščini, uf vsaj to). Posebno duhovite priredbe so bile Help (The Beatles), ko je pevec/ritem kitarist in vodja skupine izdavil iz sebe vokal kateri je močno vlekel na Meat Loaf, groteskno, sicer na izrednem nivoju vsaj kar se sarkazma tiče, svojska priredba, ki je na trenutke izzvenela kot totalna zafrkancija. In ta grotesknost je doživela svoj vrhunec ob izvedbi priredbe Chrisa Isaaca in tistega njegovega najbolj znanega baladnega hita (ne vem iz glave, nisem pretiran ekspert za pop). Nasploh so fantje bizarno skozi fantomski malodane prašičji krulež ojačali tisto hlipanje vokala v originalu refrena pesmi. Narežal sem se do solz. Še kakšne Pet Shop Boys bi si morali privoščiti na pladnju. Vse rokersko odrifano, teatralno duhovito. No so pa brez šale odprašili odlično izvedbo Thin Lizzy komada Whiskey In The Jar, Metallica se lahko samo skrije, brez heca! Mi trije smo se neskončno zabavali, ko gledaš ata, ki rjove kot bi ga vlekli iz kože, kot tam tisti pajac 30 let mlajših Murderdolls, sva čast. Vendar so Mr. Voice (nasploh na srečo nas treh) bili prisiljeni skrajšati repertoar in nastop je trajal le 25 minut. No, kaj jokam zaradi 25 minut. V končni fazi sem imel čas in se dodobra razgledal po avditoriju, ki je premogel, kar nekaj fatalnih lepotic, kar je presunljivo za avstrijske razmere, ali pa se le jaz po tej plati nehote in nevede rapidno staram. Zgleda da sem kar se tega tiče, zaradi prevelikega odmerka obiskov heavy metalskih koncertov v preteklosti o prisotnosti ženskega spola v dvoranah, dobil popolnoma napačno prispodobo. Očitno lahko končno rečem zbogom nočnim moram z globinom namazanim bodičastim metalkam opremljenih s pasjimi ovratnicami. No saj vem. Saj so izjeme.
Ob 21:00 je bilo vse nared za človeka, ki je še posebej čislan v kmečkih krogih, da se prikaže na odru. Pričakovali smo prihod izumitelja sejalnika. Seveda gre prispodoba na rovaš imena skupine Jethro Tull, ene najbolj svojskih skupin, ki so kdajkoli lazile na planetu imenovanem Rock. Aqua intro, narod zajame adrenalinska mrzlica in preskok naravnost na prvo pesem njihove prve studijske plošče “This Was”, torej naravnost tja v leto 1968 in tu so Jethro Tull z My Sunday Feeling, čeprav je bila sreda. Bomba presenečenja. Ob koncu pesmi je Ian Anderson razložil kako so veseli da igrajo nocoj tu, pred nami (“…in front of such lovely audience…”,…hmmm to verjetno vedno reče na koncertu), znova po dolgem, dolgem času znova v Avstriji. Organizatorju pa zares sva čast. Bolj ustrezne rock skupine za takšen ambient ne bi mogel izbrati. Flavta, harmonika, mandolina in kamniti grajski zidovi, brrrrr… norija!!! Perfektna kombinacija. Anderson je razložil tudi, da so imeli na zadnjih dneh turneje (Španija, Malta) pred prihodom v Avstrijo, kar nekaj nevšečnih peripetij glede organizacije koncertov in zaključil svojo izpoved: “It is so good to be back in civilization!” Narod je bil ob tem seveda vidno navdušen. Skupina je takoj nadaljevala naprej s “Škilavo Marijo” (Cross- Eyed Mary) iz “Aqualung” (1971). Neverjetno in ravno ta pesem! No vsaj zame, saj je bila to edina JT pesem, ki sem jo poznal (seveda nevede) še v času, ko se za Jethro Tull sploh še nisem zanimal. Komad sem spoznal preko izvedbe Iron Maiden (odlična izvedba), kot B-strani Iron Maiden singla “The Trooper” (1983).
Potem je sledila pesem, ki se nanaša na nam vsem znani novodobni evropski trend všečno poimenovan Eurolology, sicer vzeta iz odličnega Andersonovega novega solo albuma “Rupi’s Dance” (2003). Po tem se je Ian ustavil in napovedal naslednjo pesem: “This is a song from times, when Jethro Tull used to be a little blues band!” In fantje so vžgali z Beggar’s Farm (“This Was”, 1968). Ta pesem je to pot v živo nasploh nosila nek poseben globlji mistični pridih, da ne rečem da je izvabljala nemalo srhljivega priokusa. Nemara delno tudi zato, ker so Jethro Tull uglasili svoj inštrumentarij za pol tona niže. Za pol tona niže, kot je to moč izkusiti na njihovih studijskih izdelkih. Vzrok je jasen in leži v tem, da to omogoča Andersonu lažje peti celoten repertoar. No je pa zato malo bolj zoprno odigrati linije flavte, vendar kaj blebečem, sploh ker nisem ekspert za flavto. To je nedvomno dobrodošla osvežitev za glasbenike, da se ne sprehajajo konstanto po enih in istih legah. No o kmetijstvu in njeni politiki je bilo govora tudi v nadaljevanju s fenomenalno izvedbo komada Farm On A Freeway. Ob tej priložnosti je Ian razložil, da so (obdobje plošče “Crest Of A Knave”) leta 1987 dobili Jethro Tull grammyja za naj-naj heavy metal bend leta. Pripomnil je, da nikdar v življenju ni upal niti pomisliti, da bodo Jethro Tull kdaj premagali Metallica-o. No naslednji stavek je namenjen nevednim. Seveda Jethro Tull nimajo popolnoma nobene veze z metalom, razen, da je njihova glasba očitno všeč članom skupine Iron Maiden. Potem preskok vzdušja v svet baročnosti z inštrumentalom Pavane in nadaljevanje z repertoarjem, ki je za moj okus naj-naj Jethro Tull obdobje. Pozna sedemdeseta, plošče “Heavy Horses” (1978), “Songs From The Wood” (1977) in nenadjebivi live koncert “Bursting Out” (1978), no in odprli so “stvar” z Weathercock. Mmmm, kako krhko in kako prevzetno, pesem, ki je narejena tako, da bolj ko se prepustiš občutku, mehkeje ko jo igraš, močnejša izpade. In teh je pri Jethro Tull kar nekaj. Kasneje Ian napove: “We will play three songs which are actually title tracks from three different Jethro Tull albums. So, starting with Songs From The Woods, it’ll be Songs From The Wood, from To Old To Rock’N’Roll & To Young To Die, comes Too Old To Rock’N’Roll & To Young To Die and finally from Heavy Horses, we’ll play Smoke On The Water!” Neskončno smo uživali, vzdušje je vzplamtelo, magija je bila z nami. Bourée je znova poskrbela za spremembo vzdušja, odličen moody inštrumentalni vložek potem, pa je sledil en vrhuncev. Mother Goose iz “Aqualung” (1971) v podaljšani izvedbi, Jethro Tull so uprizorili pravi delirij. Izredna uigranost združena z eksplozivnostjo polnega pristopa, Anderson vseskozi imenitno in v izrednem elementu. Z eno besedo popolno! Izredna duhovitost krasi ta bend.
Empty Café je komad vzet iz ene od solo plošč Martina Barreja (nevem iz glave, letnica izida je mislim da 1994). Zato so v ta namen ostali na odru le Martin, bobnar Doane Perry in basist Jonathan Noyce. Doane je sedel v ospredje, ljudstvu bliže, za mini set dveh “snare-čkov”, vzel metlici in pričel božati opne. Bilo je smešno, ko je Martin prišel do njega. Gajstni bobnar, ki je sedel za svojim setom je bil tudi “v sede” skoraj toliko velik kot Martin, ki je v stoje igral kitaro. Trubadurski inštrumental s prelepim neoklasičnim osnovnim motivom se je perfektno prilegal na set listo.
In nato skok nazaj v ritme bluesa! V konec šestdesetih, na eno Andersonu osebno najljubših “Tullplošč” imenovano “Stand Up” (1969), v čase ko je anglo white blues s predstavniki Cream, John Mayall, Ten Years After, Fleetwood Mac postajal na sceni popularne glasbe vse manj opazen in je tudi JT slog glede na njihov prvenec, dobival vse več neoklasičnih in folk rock obrisov. Eksplozivni kompaktni motiv in fantje so že sredi trše, rifovsko naravnane A New Day Yesterday.
No dočakali smo tudi komad odigran v verziji vzeti iz zadnje Jethro Tull plošče “Christmas Album” (2003) in sicer God Rest Ye Marry Gentleman, zvito, zvito in hudimano okusno. Sledila je ena od poslastic večera. Komad Budapest, ki je v svoji prvotni obliki meril dobrih 20mnitut. Jethro Tull so ga morali za studijsko ploščo “Crest Of A Knave” (1987) skrajšati na polovico. V živo so odbrencljali neverjetni pletež najbolj sočnih solaž, ki si jih lahko zamislimo, ležečih skupaj v najlepših možnih kombinacijah melodične popolnosti. Mravljinčilo me je po celem telesu, da nisem točno vedel, ali sem na sedežu v teatru, ali plovem nekje nad oblaki, svojemu skritemu planetu naproti. Absolutna fantastika na Zemlji tej. Preskok na sproščujočo Holly Herald s “Christmas Album” in zaključek s klasiko Locomotive Breath (“Aqualung”, 1971), narod je bil iskrivo vesel in ljudem so se ob tem še posebej pocedile sline, saj so nasploh pričeli intenzivneje razmigovati svoje ekstremitete v ritmu legendarne pesmi.
Ljudje so bili vzhičeni. Jethro Tull so se poslovili, pet in polkrat priklonili, desetkrat zahvalili in odracali z odra. Narod je cepetal, ploskal, glasno zahteval bis. Cel teater se je dobesedno tresel, mi trije na tribuni smo mislili, da nas bodo silne vibracije prevrnile s stolov in se bo cela tribuna sesedla, ljudje so dobesedno skakali med skandiranjem “Jethro Tull, Jethro Tull,…!!!” in seveda predobro znano nemško skovanko “Zu-ga-be, zu-ga-be,…!” Anderson in druščina so se kmalu vrnili in odprli dodatek podobno, kot sam regularni del. Znova so nas popeljali v obdobje, ko so zelo radi pesnili kompozicije pod vplivom bluesa in R&B-ja. Užgali so kar svoj prvi izdani single v zgodovini, imenovan Living In The Past. Da, da prava nuja je bila, nasploh pa štikl, ki ne sme manjkati v nobenem Jethro Tull live setu, Aqualung seveda in za povrhu tega so zabelili bis še z enim prvovrstnim presenečenjem. To pot z razbeljeno izvedbo pesmi Protect And Survive s plošče “A” (1980), ki je bila v osnovi mišljena kot solo album Iana Andersona, odtod tudi takšen naslov plošče. Bombastično, izredno usklajeno, melodično popolno. Po koncu pesmi je na oder prišel roadie in “splavil” v nebo dva ogromna bela balona, ki sta pristala na razgretih glavah množice v parterju. Očitno ljudje niso vedeli kaj bi počeli z balonoma, tako da so med komadom Cherrio, baloni pripluli nazaj na oder in jih je moral roadie s svojimi zadnjimi močmi (to sta bila ogromna in ekstremno težka bela balona in nikakršne nizkoproračunske olagume, ki so ju roadieji v svoji brezmejni požrtvovalnosti družno napihovali cel dan) odbijati nazaj proti parterju, da ne bi slučajno kdo izmed njiju pomedel oz. trajno pohabil Andersona ali kakšnega njegovega kompanjona, ali da ne bi vrglo z odra celo kakšnega dragega glasbila.
Ob 23:00 je bilo koncerta konec. Ne vem kaj reči, ne vem kaj dodati. Je sploh smiselno? Set lista je bila fantastična, z njo so Jethro Tull zaobjeli na perfekten način svoj historični razvoj skozi recimo temu 40 let obstoja. Izredni glasbeniki, kako resničen bend v svoji pridigi. Genialno, ne najdem besed. Neverjetno, tako me ni mravljinčilo od Yes v Budimpešti lanskega junija, definitivno naj-naj koncert po Yes v Budimpešti, Yes v München-u letos junija me še zdaleč niso tako prevzeli kot Jethro Tull tu na gradu nad Grazom. Zvok je bil od prvega takta do zadnjega fenomenalen. Med Aquadiddley je sicer nekaj glasno počilo, nato je Anderson v Aqualung prve tri verze pel skozi popačen efekt in nisem popolnoma prepričan, če niso takrat malo glavni monitorji ponagajali, kajti v ostanku pesmi je Andersonov vokal zvenel znova po (zahtevanih) Jethro Tull normativih. Sicer pa Ian Anderson, legenda, postavni desc, v oprijetih elastičnih hlačah, posebej izdelanih čevljih za njegov avtentični zaščitni znak – enonožno poskakujoči ples, brez 1mm odvečnih maščobnih oblog, za svoja leta neverjeten, zares. Kakšni bicepsi na rokah in nogah ter kakšna energija. Resnično s flavto pravi mag, kot božanstvo Pan (grška mitologija), kakšna igra, kakšne akrobacije, res človek v izredni formi, oder je njegov dom, tip je pustil dušo na odru. In neverjetno kako ljudski so Jethro Tull, kako se znajo približati ljudstvu in kakšna izredna pozitivna energija krasi njihov koncert. Ian nas je konstanto zasipal s sočnimi šalami (prvovrstni angleški črni humor tipa nanizanke “Only For Fulls And Horses”), Martin je bil tudi to pot med Ianovim ogovarjanjem Sir Lancelot. Od mnogih odličnih Ianovih štosov mi je na misel prišel tale, verjetno med vsemi ni kaj prida, a ravno tega sem se spomnil. Potem, ko sta vzela Martin in klaviturist Andrew Giddings vsak svojo blok flavto v roke in počasi zajemala sapo za nov komad, je Anderson detajlno opisal občinstvu obe blok flavti in ugotovil, da ima Andrew malo krajši inštrument od Martina. Vendar, pa je dodal v nadaljevanju: “But they say, size does not matter! Well, or maybe does it… Ladies?” Seveda se nobena ni upala naglas povedati kaj je res, nakar je Anderson zaključil, da naj bi skrivnostni molk potrdil njegovo postavko, čeprav je v duhu sarkazma pustil to delikatno vprašanje raje odprto za prihodnje rodove.
Tudi Martin Barre je bil izredno razpoložen, igral je vseskozi s prefinjenim občutkom, pravo nasprotje rahlo zadržanega kitarista izpred štirih let v ljubljanski hali Tivoli. Kemija v skupini deluje popolno. Bend je izredno kompakten, usklajen, popolnoma uigran, sproščen, nasmejan, skozi celoten koncert so nas zasipali z duhovitimi in imenitnimi vložki izjemne improvizacije, pravimi preklopi fenomenalne kolizije izrednih keltskih melodij in rokersko našponanih rifovskih motivov. Unikatno “Tullovsko”.
“It was a new day yesterday, but it is old day now!” Ah, in vendar pa evforija kar noče in noče popustiti. Komaj čakam, da se znova snidemo. Kako so mi nafilali baterije z energijo. Sama pozitivna energija jih je. So pa bendi, ki te dejansko scuzajo in izžamejo, a o tem raje ne bi, ker mi nihče ne bo verjel in bi izpadlo, da sem v glavi popolnoma “zažagan” po dolgem in počez. Jethro Tull, hvala vam za enkratno izkušnjo, upam da vas kdo povabi nekoč – no čimprej in znova tudi v “malo” Slovenijo. Malo, v smislu da se kulture rock glasbe šele učimo. Halo? No, seveda in nedvomno! We’re gonna grew! Pa tudi, če bo zato potreben celoten generacijski “switch”. Glave gor! Stand up (and be counted) in kot bi dejal stari dobri in žal pokojni Paul Samson: “Don’t get mad, get even!”
Setlista
1. Aqua-intro
2. My Sunday Feeling
3. Cross-Eyed Mary
4. Eurology
5. Beggar’s Farm
6. Farm On The Freeway
7. Pavane
8. Weathercock
9. Medley:
Songs From The Wood/
/Too Old To Rock’N’Roll & To Young To Die/
Heavy Horses/
10. Bourée
11. Mother Goose (podaljšana različica)
12. Empty Café
13. A New Day Yesterday (incl. Kelpie)
14. God Rest Ye Merry Gentlemen
15. Budapest
16. Holly Herald
17. Locomotive Breath
—dodatek
18. Living In The Past
19. Aquadiddley/Aqualung
20. Protect And Survive
21. Cheerio
