Jethro Tull: Stand Up

0 15

Založba: Island Records
Datum izida: 25. 7. 1969
Produkcija: Terry Ellis & Ian Anderson
Dolžina albuma: 37.48 min
Zvrst: Folk Rock / Blues Rock / Heavy Rock / Jazz
Ocena: 8.0/10


Po bluesovskem začetku z “This Was” (1968) so se Jethro Tull na “Stand Up” odločili za spremembo zvoka in glasbene usmeritve. To je pomenilo postopno opustitev elementov bluesa in preusmeritev v folk-hard rockerske vode, kar je bil hkrati tudi začetek njihove prog rockerske poti. Ta pomemben korak se je nedvomno zgodil z odhodom klasičnega blues kitarista Micka Abrahamsa, kateremu ni dišala nova usmeritev skupine in s prihodom njegove zamenjave Martina “Lancelota” Barreja. S tem je skupina naredila najpomembnejšo potezo v svoji zgodovini. Kot veliko bolj raznovrsten kitarist od svojega sicer tehnično odličnega predhodnika je Barre skupini prinesel prepoznavni zvok kakršnega ima ta še danes. Barre je poleg Iana Andersona z leti postal nenadomestljiv član skupine (in razen njega edini stalni član skupine), ki je prav na “Stand Up” popolnoma predefiniral skupino. Barre je bil namreč veliko manj usmerjen v blues vode kot Abrahams, njegove linije na kitari pa so veliko trše, ponekod celo hard rockerske. In ravno to je bilo tisto kar je v največji meri prispevalo k pomembni spremembi zvoka skupine. Osrednji glasbenik in nenapisani vodja skupine Ian Anderson je do “Stand Up” že zrasel v izjemnega multinštrumentalista (na albumu igra kar osem inštrumentov), najmočnejši pa je kot ponavadi v petju in igranju flavte. Zlasti kot flavtist je bil že takrat pojem zase. No, vplivi bluesa na posameznih skladbah še vedno ostajajo, a v glavnem je skupina na “Stand Up” postala veliko kompleksnejša (njihovo mešanje elementov folka, bluesa, jazza in klasične glasbe z rockom se je tu še poglobilo), trša (po zaslugi Barrejeve kitare) pridobila pa je predvsem na sofisticiranosti (izredni inštrumentalisti in mojstri atmosfere, naj ne pozabim omeniti odlične ritem linije Cornick-Bunker). Album vsebuje tri klasike “Bouree”, “Nothing’s Easy” in “Fat Man”, ki so še dandanes nepogrešljiv del njihovih nastopov. Tudi drugače na albumu ni enega slabega trenutka in zelo težko bi izbral najboljšo skladbo na njem saj je vsaka skladba na svoj način mojstrovina, medtem ko po drugi strani nobena izrazito ne izstopa nad drugimi.

“A New Day Yesterday” je sijajen otvoritveni “heavy” blues rocker, kjer blesti zlasti Barre s svojimi navitimi rifi in solažami, ki so povsem druga pesem od njegovega predhodnika. Prav on ima največ zaslug zato, da skupino čisla tudi veliko ljubiteljev “težkega” rocka in to se lahko tu že takoj opazi. Skladba je seveda podkrepljena z nezgrešljivim Andersonovim karizmatičnim vokalom in njegovim navihanim igranjem flavte, svoje pa k blues zvoku skladbe pridodajo tudi njegove orglice. Skladba je še danes izjemno priljubljena med ljubitelji skupine. “Jeffrey Goes To Leicester Square” je po “A Song For Jeffrey” (This Was, 1968) še ena skladba, ki je bila posvečena Ianovemu prijatelju in bodočemu Tull basistu Jeffreyu Hammondu-Hammondu. To je očarljiva folk rock skladba, ki navdušuje predvsem s prepletom Andersonovega bluesovsko naravnanega vokala in Barrejevih solaž. Okusna je tudi Ianova uporaba mandoline. Inštrumental “Bouree” je odlična jazzerska adaptacija klasike J. S. Bacha. Je eden prvih in najboljših primerov kako se je rock na čudovit in izjemno duhovit način “poigral” s klasično glasbo. Ian tu poslušalcu naravnost jemlje sapo s svojimi živahnimi solažami na flavti, ki so tako značilne zanj. Še posebno pa navdušuje odlična Cornickov solaža na basu, ki je resnično za vse prste oblizati. Skupini je uspelo narediti odlično verzijo klasične kompozicije in s tem ustvariti lastno klasiko, ki je še danes nenadomestljiva v njihovem koncertnem repertoarju. Duhovita, a tudi našponana “Back to The Family” je prežeta predvsem z interakcijo med Barrejevo jazzersko naravnano kitaro in Cornickovim basom. Ianov vokal na tej skladbi je po mojem mnenju celo najboljši na celem albumu. “Look Into the Sun” je ena izmed najbolj spregledanih skladb skupine. Je lahkoten folk rocker, z uvodom na akustični kitari, ki ima rahel psihadelični podton, zlasti zaradi Ianovega načina petja. Čeprav bi jo težko označil za pozabljeno klasiko pa po vzdušju vsebuje izreden odsev tistega časa, se pravi konca 60-ih. “Nothing Is Easy”, ki je našponana v pristnem blues ritmu je ena izmed najboljših skladb na albumu ter tudi sicer med ljubitelji skupine izjemno priljubljena skladba, ki je skoraj bližje psihadeliki kot folk rocku ali bluesu. Basist Cornick tu ponovno navdušuje na svojem basu in ob poslušanju te skladbe me vedno spreletava spoznanje, da je bil eden izmed najbolj spregledanih basistov tistega časa, čeprav je na koncu Barre tisti, ki je tu s svojimi solažami glavni zmagovalec. Inštrumentalne sekcije in ritem linija v skladbi so nasplošno izjemno navdušujoče, hkrati pa skladba vsebuje tudi odličen refren. Bluesersko naravnani “Fat Man” je posvečen prejšnjemu kitaristu Abrahamsu, ki je bil očitno priljubljena tarča Andersonovih šal. Skladba je tudi drugače, predvsem zaradi Ianovih orglic, najbolj podobna stvaritvam z njihovega prvenca. Je unikatna in navdušuje z Ianovim duhovitim vokalom, mandolino in balalaiko pa Bunkerjevimi slikovitimi tolkali. Skupina “debeluha” redkokdaj pozabi vključiti v svoj koncertni seznam. Melodramatična folk rockovsko naravnana “We Used To Know” je usmerjena predvsem na akustično kitaro. Po vzdušju je popolnoma drugačna od vseh skladb na albumu in s svojo izredno melanholijo nakazuje kam bo šla skupina s svojimi naslednjimi albumi (“Benefit”, “Aqualung”, itd). Ianovo petje je čudovito, Barejeva solaža pa je med najboljšimi na albumu tako, da jo lahko mirno pripišem med njihove pozabljene klasike. “Reasons For Waiting” je izredno lepa folk balada, ki navdušuje predvsem z izredno lepo flavto in orkestralnimi aranžmaji Davida Palmerja. Cornickova bas kitara je neverjetno v ospredju za folk rock skladbo. Ta skladba je pravzaprav nekakšen predogled njihovih folk rock skladb, ki bodo v prihodnosti doživele vrhunec s “Songs From the Wood” (1977). Zaključna “For a Thousand Mothers” je spet mnogo bolj navita skladba, ki se odpre s cimbalami in nabrito flavto in steče v kompleksno, večinoma inštrumentalno usmerjeno skladbo. Ianov vokal je tu, zanimivo, v produkciji potisnjen v ozadje, zato pridejo do izraza predvsem spretnosti posameznih inštrumentalistov. Tu si tako člani skupine dajo duška na svojih inštrumentih in dejansko se na njej začuti izredna kohezivnost znotraj skupine.

Ponovna izdaja “Stand Up” vsebuje tudi štiri bonus skladbe. Tri od teh so sicer izšle na priljubljeni kompilaciji “Living in the Past” (1972) in sicer so to klasika “Living in the Past”, bluesy usmerjeni “Driving Song”, našponani “Sweet Dream”, medtem ko je psihadelični “17” poslušalcem prvič na voljo. Vse omenjene skladbe so bile ustvarjene v “Stand Up” obdobju. “Living in the Past” s svojo nenavadno 7/8 strukturo in dramatični heavy rocker “Sweet Dream” sta klasiki skupine katere večini ljubiteljev skupine ni treba posebej predstavljati (več o njima v recenziji “Living in the Past”). Vse bonus skladbe so skratka odlične in bodo prav gotovo v veselje vsem zbirateljem in ljubiteljem skupine.

“Stand Up” je tisti album, kjer so Jethro Tull našli svoje pravo poslanstvo in se prepoznali kot skupina, ki je nagnjena k stalnemu raziskovanju novih glasbenih obzorij hkrati pa ves čas, predvsem po zaslugi Andersonovega karakterističnega vokala in flavte ter Barrejeve kitare, ohranja svojo na daleč prepoznavno zvočno podobo. “Stand Up” poslušalca nagradi s svojo raznoliko mešanico elementov heavy rocka, folka, klasične glasbe, bluesa in jazza, vselej zavitega v kompaktnih mejah, predvsem kar se tiče dolžine skladb. Prav neverjetno je kako ta album še danes zveni izredno sveže. “Stand Up” je tudi drugače za skupino pomenil izreden komercialni uspeh saj jim je prinesel 1. mesto na britanski lestvici takratnih izidov. Ian je nekoč celo izjavil, da je to njegov najljubši Tull album. Nedvomno gre za njihovo prvo klasiko, eno izmed najboljših del skupine ter osnovo na kateri so začeli graditi in izpopolnjevati svoj nadaljnji glasbeni izraz. Čeprav to še zdaleč ni njihov najboljši album, saj so kasneje ustvarili še kopico bolj zanimivih in naprednejših del, bi bil “Stand Up” verjetno tisti njihov album katerega bi dal poslušati nekomu, ki se šele spoznava z njihovo glasbo.

Seznam skladb:
1. A New Day Yesterday (4:10)
2. Jeffrey Goes To Leicester Square (2:12)
3. Bourée (3:47)
4. Back To The Family (3:48)
5. Look Into The Sun (4:21)
6. Nothing Is Easy (4:26)
7. Fat Man (2:52)
8. We Used To Know (4:00)
9. Reasons For Waiting (4:06)
10. For A Thousand Mothers (4:13)
Bonus skladbe na ponovni izdaji:
11. Living in the past (3:23)
12. Driving Song (2:44)
13. Sweet Dream (4:05)
14. 17 (3:07)

Zasedba:
Ian Anderson – vokal, flavta, akustična kitara, hammond orgle, klavir, mandolina, balalajka, bouzouki, orglice
Martin Barre – električna kitara, flavta na “Jeffrey Goes To Leicester Square” ter “Reasons For Waiting”
Glenn Cornick – bas kitara
Clive Bunker – bobni, tolkala

Gostujoči glasbenik:
David Palmer – strunski aranžmaj in dirigiranje na “Reasons For Waiting”


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki