Jethro Tull: Benefit

0 25

Založba: Chrysalis Records / Island Records
Datum izida: 20. 4. 1970
Produkcija: Ian Anderson
Dolžina albuma: 42.49 min
Zvrst: Progressive Rock
Ocena: 8.0/10


Pred izidom svojega tretjega albuma so bili Jethro Tull s singloma “Sweet Dream” in “Witch’s Promise” že ena najuspešnejših in najperspektivnejših skupin zgodnjega progresivnega rocka. “Benefit” je tisti, za skupino izjemno pomembni album, kjer so zakoličili svoj prepoznavni zvok okoli folk rocka in dokončno opustili skoraj vse blues elemente. Predvsem po zaslugi njihove unikatne ritem linije, ki je temeljila na flavti in akustični kitari. Ta je z leti postala zaščitni znak skupine ter temelj celotnega progresivnega folk rocka. Ian Anderson je tedaj ne samo kot glasbenik temveč tudi kot pisec besedil izjemno napredoval. Njegova besedila so postajala vse bolj inteligentna ter hkrati tudi izjemno cinična in zbadljiva. S tem vred je zrasel tudi njegov imidž klateškega modrijana oziroma nekakšnega Franka Zappe progresivnega folk rocka. Ian je na “Benefit” prvič začel krcati vselej isti vsakdanjik in lažne vrednote na katerih še danes temelji britanska družba, hkrati pa je naslov albuma odražal takratno željo skupine po stalnem domovanju kamor bi se ta od časa do časa umaknila izpred oči nadležnih medijev (pritisk slave je postajal čedalje večji na kar skupina ni bila pripravljena). Gledano z glasbenega aspekta je na “Benefit”, za razliko od večine njihovih albumov, opazno manj prostora namenjenega Ianovi flavti, predvsem njegovim energičnim solažam. Prednost ima tokrat predvsem električna kitara Martina Barreja, ki tudi poskrbi za veliko trši zvok skupine kot je bil na “Stand Up” (1969). Slednji je prav tako naredil velik napredek v svoji tehniki igranja in njegove solaže tu zvenijo popolnoma drugače kot so na “Stand Up”. Razen tega izžareva njegovo igranje kitare s številnimi domiselnimi in izvirnimi solažami ter rifi veliko večjo samozavest. Ian je očitno želel dokazati, da lahko skupina tudi brez vsakokratne uporabe njegove zaščitne flavte naredi odličen album. Pomembno pridobitev za skupino je takrat pomenil prihod karizmatičnega klaviaturista Johna Evansa (tu sicer označen samo kot gostujoči glasbenik), sicer nekdanjega vodje John Evan Band, skupine iz katere so nastali Jethro Tull. S svojim obvladovanjem klavirja in orgel je razbremenil Iana, ki je moral poprej opravljati tovrstne naloge. Skratka Jethro Tull so na “Benefit” že imeli svojo prepoznavno podobo, ki je z leti samo še rasla in se izpopolnjevala. Celotna atmosfera na “Benefit” pa je v nasprotju s predhodnikom veliko mračnejša in melanholična.

Album se odpre z “With You There to Help Me”. Po uvodu na flavti Ianova akustična kitara spretno vodi osrednjo melodijo skupaj z Barrejevo električno kitaro. Vmes pa se ves čas izmenjavajo Ianove karakteristične pasaže na flavti. Po mojem mnenju gre za izjemno prezrto skladbo, ki bi morala soditi med klasike skupine. “Nothing To Say” preveva melanholija in občutek cinizma, ki ga izseva predvsem Ianov izredno slikovit vokal. Barrejeve hard rockersko naravnane delnice na električni kitari ustvarjajo dodatno dramatiko. Ko poslušalec pričakuje, da se bo stopnja udarnosti h kateri prispeva njegova kitara še povečala pa nepričakovano sledi izredno lep izhod, ki ga zaznamuje zelo lepa keltska melanholija s prečudovitimi izmenjavami med Barrejevimi solažami in Andersonovo akustično kitaro. Še ena pozabljena klasika. “Alive and Well and Living In” ima prav tako izredno ciničen duh, ki ga odsevajo odlične harmonije med kitaro, flavto in klavirjem. Na slednjem lahko prvič slišimo tudi spretnosti novinca Evansa. Ianovi aranžmaji na flavti pa so tudi tokrat čudoviti. “Son” se odpre z nabritim tempom na kitari in izredno ciničnim, naravnost posmehljivim Ianovim vokalom. Tu se opazi kako je njegov način petja do tedaj napredoval in kako dobro se možakar igra s svojim raznolikim vokalom. Enega izmed najboljših trenutkov albuma nedvomno predstavlja “For Michael Collins, Jeffrey and Me”, še eni izmed serij skladb (po “A Song for Jeffrey” (This Was, 1968) ter “Jeffrey Goes To Leicester Squarre” (Stand Up, 1969)) posvečene bodočemu Tull basistu Jeffreyu Hammondu-Hammondu. Ta je hkrati očitno posvečena tudi Michaelu Collinsu, legendarnemu irskemu borcu za neodvisnost. Ianov vokal in konstantno izmenjavanje hitrih ter umirjenih tempov med akustično in električno kitaro sta glavna čara te čudovite skladbe, ki ima vse potenciale Tull klasike in je ena izmed mojih najljubših na albumu. “To Cry You a Song” je v svojem bistvu hard rock s klasičnimi elementi in skorajda metalskim Barrejem rifom ter njegovo frenetično solažo v srednjem delu skladbe. V izhodu ponovno navdušuje interakcija med obema kitarama, na mestih pa je prisoten tudi bluesy zvok katerega se je skupina na večini ostalih skladb do tedaj otresla. Tudi to je ena najboljših kompozicij na albumu, ki hkrati vsebuje tudi največ progresivnih vrlin. “A Time For Everything?” rahlo umiri vzdušje, čeprav je hkrati še vedno precej energična stvaritev. Tudi to pot navdušujejo klasični Tull elementi, se pravi flavta in zlasti Barrejeva kitara, ki tu dobi še več prostora kot sicer. “Inside” je nekoliko lahkotnejšega vzdušja in se primerno poleže po udarnem tempu, ki so jih narekovale prejšnje skladbe na albumu. Od vseh skladb, predvsem zaradi bluesovsko usmerjene kitare, še najbolj spominja na njihova zgodnja dela. “Play in Time” ima rahlo psihadelično vzdušje. V njej je zaslediti največ Ianovih energičnih solaž na flavti od vseh skladb, ki se nahajajo na albumu. Raznovrstni aranžmaji in nenavadni zvoki, ki jih skupina tu privablja iz svojih inštrumentov so izjemni in to je prav gotovo najbolj razposajena in pozitivna skladba na celotnem albumu, ki na ta način precej odstopa od ostalih stvaritev na njem. Ianov vokalni cinizem pa doseže svoj vrh s še eno odlično kompozicijo “Sossity; You’ re a Woman”, kjer kombinirani ritem akustične kitare in flavte uspešno nadomesti Bunkerjeve bobne, ki so to pot povsem odsotni. Hkrati pa skupina tukaj ponovno dokaže svojo spretnost nadvse uspešnega vnašanja elementov klasične glasbe.

Na ponovni izdaji lahko slišimo tudi štiri odlične bonus skladbe. Večina izmed njih je po vzdušju popolnoma drugačnih od tistega na originalni izdaji albuma. Posnete so bile namreč še pred njegovim izidom kar pomeni, da so po vzdušju veliko manj temačne. Zato ob poslušanju ustvarijo izreden kontrast in se nadvse priležejo k originalnim skladbam. “Singing All Day” je igrivo lahkotna in akustično usmerjena stvaritev z veliko Ianove prelestne flavte. V nekoliko drugačnem tempu je “Witch’s Promise”, pesem izredno intenzivnega vzdušja, ki je izšla tudi kot single. V njej se na čudovit način mešajo tradicionalni elementi klasične glasbe, folka in hard rocka. Še dandanes velja za eno izmed njihovih najbolj znanih in priljubljenih skladb, čeprav jo skupina že dolgo ni vključila v svoj koncertni repertoar. “Just Tying To Be” je krajša in prijetna skladbica grajena predvsem na Ianovi akustični kitari. Čisto na koncu je tudi britanska različica singla “Teacher”, ki je skupini prinesel prvi opazen uspeh izven njihove domovine. Hard rockerska klasika ki navdušuje predvsem z Ianovim vokalom, njegovim hitrim igranjem flavte, Cornickovim vselej izrazitim basom in psihadeličnimi Evansovimi klaviaturami. Očitno je da gre za dokaj netipično in komercialno usmerjeno delo skupine, namenjeno ameriškemu trgu, ki ji je bilo usojeno, da tam postane njihov prvi hit.

“Benefit” je poleg boljše produkcije, predvsem veliko bolj zrel album od svojega predhodnika. Na njem je skupina dokončno oblikovala svojo prepoznavno podobo. Prav tako Ian Anderson, ki je tedaj postal zaščitna znamka skupine ne samo s svojim igranjem in odrsko pojavo temveč tudi kot eden najboljših tekstopiscev v rocku. “Benefit” se lahko s svojim tršim zvokom povsem enakovredno kosa s tedaj izdanimi deli najboljših britanskih hard rock skupin. Hkrati pa po zaslugi opazno kompleksnejših skladb predstavlja naslednji korak v progresivno usmerjenem razvoju skupine. Skratka, to je album v katerem lahko poenoteno uživajo vsi ljubitelji skupine, tako tisti ki imajo rajši njihova trša dela kot tisti ki skupino vidijo predvsem kot ene izmed vodilnih imen progresivnega rocka. Ravno zato mi nikakor ne gre v glavo zakaj Jethro Tull v svoje koncertne nastope tako redko vključijo kakšno skladbo s tega albuma, ki tako tudi s strani skupine ostaja eno njihovih najbolj prezrtih del. Po izidu albuma je sledila pomembna sprememba v njihovi postavi. Odlični basist Glenn Cornick se je kmalu po koncu turneje poslovil od skupine in ustanovi Wild Turkey. Menda je bil prevelik ponočnjak in razposajenec za razliko od ostalih članov, ki so medtem raje v postelji prebirali knjige. Nasledil ga je že prej omenjeni Jeffrey Hammond-Hammond, še en odličen in karizmatičen glasbenik (heh, taka je tradicija v tej skupini), ki so ga ljubitelji skupine do takrat že dobro poznali iz njemu posvečenih pesmi. Medtem pa je bilo že vse nared za naslednji album – eno največjih mojstrovin v zgodovini rock glasbe.

Avtor: Peter Podbrežnik

Seznam skladb:
1. With You There To Help Me (6:17)
2. Nothing To Say (5:12)
3. Inside (3:49)
4. Son (2:50)
5. For Michael Collins, Jeffrey and Me (3:49)
6. To Cry You A Song (6:12)
7. A Time For Everything (2:43)
8. Teacher (3:59)
9. Play In Time (3:48)
10. Sossity, You’re A Woman (4:30)
Bonus skladbe na ponovni izdaji:
11. Singing All Day (3:07)
12. Witch’s Promise (3:53)
13. Just trying To Be (1:37)
14. Teacher (original UK mix) (3:49)

Zasedba:
Ian Anderson – vokal, flavta, akustična kitara
Martin Barre – električna kitara
Glenn Cornick – bas kitara
Clive Bunker – bobni, tolkala

Gostujoči glasbenik:
John Evans klavir, orgle


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki