Avtor: Sandi Sadar Šoba
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Pordenone / Palasport / Italija
Datum koncerta: 23.03.2012
Število obiskovalcev: 1600
Cena karte: 40 €
Pri nekaterih skupinah dobi človek v ustih čuden, celo nekoliko grenek priokus v ustih. Tako je v mojem primeru z ameriškimi posebneži Primus. Ko sem bil mlajši, jih nisem nikoli povsem maral. Najverjetneje tudi zato, ker jih nisem nikoli tako dobro razumel, da bi takrat še mladi in izpraznjeni možgani mogli procesirati popolno kombinacijo sarkazma, iritantne inteligentnosti in glasbene nadarjenosti, ki na trenutke že presega mejo dobrega okusa. Zna biti, da so temu botrovali tudi pomanjkljivo predajanje psihogenim substancam ter dejstvo, da njihov vokalist ne slovi ravno kot najbolj poslušljiv orator, a prekleto obvlada bas kitaro (pa tudi običajni spremljevalni dvojec obskurne kitare ter bolno dodelanih bobnov ne zaostaja za nizkofrekvenčnim centrom glasbenega plesa, če smo povsem iskreni). Kljub temu so se tako uspešno zažrli v možgansko skorjo sedaj že nekoliko postaranih in utrjenih možganov, da je postalo po tem, ko so Italijani oznanili, da se bo osvajanje Evrope začelo prav v Pordenoneju in dejansko le lučaj od našega podalpskega koščka zaspanega raja, nemudoma jasno, da se moram tega koncerta udeležiti ter jih preveriti v živo in na lastni koži.
Epopeja ekipe RockLine se je začela z nekajurno potjo proti zahodu, ki je postregla tako z logističnimi zapleti, izgubljanjem in vnovičnim najdenjem ter končno tudi prihodom v kraj, od katerega smo pričakovali le nasitenje radovednosti, prevelika pričakovanja pa smo pustili pred vrati pordenonske športne dvorane Palasport. Pred dvorano se je mešal vonj po praženih piščancih, tisočkrat pregreti masti, cigaretnem dimu in pivu, na stojnicah pa so se prodajale že ponarodele nizko cenovne kopije majic, ki jih prodajajo piratstvu in lahkemu zaslužku vedno naklonjeni preračunljivi prodajalci. Ker je bila ura ravno pravšnja za vstop v provizorični tempelj tokratnega glasbenega čaščenja preteklosti, se je množica človeških mravelj že začela disciplinirano gnesti skozi vrata dvorane v notranjost.
Kratek pogled po tribunah in parterju potrdita, da bo večer s Primus vse prej kot razprodan. Dobrih 1500 obiskovalcev (v tovrstni matematiki sem bil vedno nekoliko slab) se je že taktično razporedilo po strateških točkah pod odrom in luč se je ugasnila. Na straneh odra sta s prstom proti publiki žugala dva orjaška astronavta, iz vizirja pa po prvih taktih kitare, ki zveni kot industrijska preša zasveti obraz začudenega in obenem naveličanega moškega, ki takoj spomni na obraz Johna Malkowicha. Na oder prikoraka kitarist Larry “Ler” LaLonde, za bobne sede Jay Lane in ob klicih množice se kot zadnji na odru prikaže center celotnega dogajanja – virtuoz, vizionar in posebnež Les Claypool. Uvodni takt skladbe Those Damned Blue-Collar Tweekers z albuma, ki je izšel v letu naše osamosvojitve, z izjemnega Sailing On The Seas Of Cheese, nakaže, da bomo na večer druženja bolj kot novotarij deležni celotne in pisane retrospektive. Zaodrje osvetlijo podobe animacij karikiranega skiciranega možiclja, iz zvočnikov pa zadoni poln in v ničemer kompromitiran zvok popolne kombinacije funka, alternative, norih gob in ostrine, ki ni v dvajsetih letih zgubila niti gram svoje teže.
Takoj sledi skok v leto 1997 in na Brown Album. Če so The Beatles svetu ponudili svojo paleto treh barvnih albumov, so Primus ponudili svoj odtenek drap barve, ki me je v mladosti asocirala na bravo fekalij, kar naenkrat pa sem namesto običajne grenkobe v ustih začutil sled sladkobe nostalgije, kavni usedlini pa se je pridružilo par gramov najkvalitetnejše čokolade. Les ni najboljši vokalist, s svojo mupetovsko podobo in kermitovskim glasom pa s slehernim taktom vse bolj navdušuje. Primus so glasba za vesoljce, to pa potrdi tudi filmček, na katerem v pustinji pristaja leteči krožnik, nič hudega sluteče čute pa pretrese reaktivna mešanica s peresno lahkotnostjo odigranih ritmičnih in melodičnih figure, ki se vam kmalu zazdijo povsem naravni. Po skoraj treh desetletjih hoje po robu avantgarde, poslušljivosti in vztrajanja v dosledni opoziciji komerciali ostaja triglava zver z imenom Primus še vedno sinonim za popolni ugriz sarkazma, čudaštva in nevsakdanje progresivne zabave na n-to potenco.
Dokaz za to je tudi oda Wynoninemu kosmatemu kožuščku v skladbi Wynona’s Big Brown Beaver (beaver kot bober lahko prevajamo tudi kot kosmatulja na venerinem hribčku …). Les odgruli: “Wynona’s got herself a big brown beaver / and she shows it off to all her friends. / One day, you know, that beaver tried to leave her, / So she caged him up with cyclone fence.” Morda je Les resno mislil na žival in ne na zimskemu času povsem primerni odevi obljubljenega ženskega raja? Možno, a Primus so bili od nekdaj mojstri prikrite manipulacije. Po psihedelični pripovedi s halucinogenimi substancami začinjene bovle glasbenega užitka (Wynona je eden močnejših adutov sicer res napumpane plošče Tales From The Punchbowl …), se vrnemo na morje sira, povsem na mestu pa je tudi zgodba, ki jo ameriški mediji ne odslikavajo najpogosteje – American Life. Skladba o ljudeh, ki so klonili pod težo neuresničenih ameriških sanj ter bili izplunjeni na socialno obrobje, poleg odsluženih veteranov, siromakov in klošarjev pa se za projekcijami popolnega domoljubnega odseva Mount Rushmore ter obrazi očakov “velike Amerike” plete subtilna kritika in inteligentni glas upora proti sistemu. Les je car, Primus pa publiki servirajo svoje kraljestvo odreštve v morju kaotične sedanjosti! Takoj zatem pa nas Primus pripravijo do tega, da se samovoljno poženemo prek roba slapov Niagare. Over The Falls se sklene v klasični evforiji množice, natob pa talentirani in kot švicarska ura natančni bobnar Jay Lane pokaže svoje veščine. Del RockLine ekipe pripomni, da bi zmogel mladec za šalo in miže preigravati King Crimsone, temu pa lahko dodamo še kaj bolj ritmično kompleksnega. Sredi odra se postavi samostoječa bas palica in Les na Whamola Jamu pokaže, da je možno po basu igrati tudi z godalnimi in tolkalskimi pomagali. Iz zvočnikov veje popolni me(n)talni odklop, po izjemnem bobnarskem intru skladbe Eleven pa zaplujemo v alternativni kvadrant Pink Floyd univerzuma, nato pa sledi pospeševanje z izjemnim hitom plošče They Can’t All Be Zingers Jerry Was A Race Car Driver. Les poje “Jerry was a race car driver / And he drove so goddamned fast / He never did win no checkered flag / But he never did come in last / Jerry was a race car driver / He’d say “El solo number one” / With a bocephus sticker / On his 442 he’d light ’em up / Just for fun”, nato pa izbruhne brutalna kombinacija hudo distorzirane kitare, dvotonskega basa ter bobnov, ki zvenijo kot bi vas zadel oklepnik. Ritmika, s katero so se površno seznanili tudi Korn, povzroči stoječe ovacije, moški del populacije pa si stoječo erekcijo začne zdraviti med dvajset minutno pavzo in premorom za risanke.
Po treh črnobelih risankah vsega hudega vajenega Popaja in vsaj dvanajstih kilogramih zelene, sveže odprte in železa polne špinače nastopi drugo dejanje izjemne glasbene predstave. Po prvem štetju je ugotovljeno, da ni bila publika deležna niti ene skladbe z zadnjega albuma Green Naugahyde, zato je promocija nove plošče bolj izjemen sprehod po bogatih arhivih preteklosti. In drugi del se začne s skladbo Prelude To A Crawl, ki je v svoji zvočni masivnosti podoben odjeku vesolja ali pa mrmranju bogov po apokaliptičnem kocu sveta. Hennepin Crawler nadaljuje oratorij izjemne desete plošče, v sinhronem sosledju zadnjega studijskega izdelka pa skladba Last Salmon Man ne stori niti malo krivice izjemnemu studijskemu izdelku. Vera v Primus se pri vernikih le krepi, dosedanji skeptiki pa po prejemu prvega potnega obhajila ter ognjenem krstu z bičem, lučjo in upanjem, da bo po koncertu ostal vsaj gram še delujočih možganov, zapademo v trans in avtomatično pozibavanje glave, iz katere so Primus izbili vse skrbi in težave. Plavanje po zadnji plošči nadaljuje ekstatični karnevalski Eternal Consumption Engine, ki ga krona izjemni monolit komičnega in obenem tako prekleto zasvojljivega komada Tragedy’s A Comin’. Refren prede miselno nit:“Tragedy’s A’ Comin’ / And I cannot step aside / No I cannot step aside / There’s no place to run and hide / Tragedy’s A’ Comin’ / And I cannot step aside / No I cannot step aside / Damn my bastard pride,” vsi očarani in uročeni pa lahko le samodejno pademo na tla in poljubljamo tla, na katera pade božanska glasbena mana supersoničnega tria. Nato pa šok in asociacija na politične aktualije v svetu. Eyes of the Squirrel je pospremljen z izjemno video projekcijo veverice, v odsevu njenega pogleda pa se odseva stiliziran obračun med policijo in aktivisti gibanja Occupy na Wall Streetu. Banalna satira sveta v katerem živimo, spominja na Pink Floyde na demoničnem tripu, v peklenski pentlji časa in prostora pa se ponavljajo prizori vedno istih podob. Ko je Hegel napisal, da se stvari v zgodovini prvič zgodijo kot boleča tragedija, že drugič pa kot farsa, je Les s kompanijo to prelil v popolni zvočni in vizualni pejzaž nazornih podob. Jilly’s On Smack odkriči svoj s tempom napolnjeni prikaz stanja zadetosti, kjer je jazz medij meditacije, napumpani oblaček zadimljenega pohanja pa prestavlja peklenski stampedo v zadnjo četrtino. Med slišanim dvigne duha predvsem sludgersko umazani HOINFODAMAN, po norosti Extinction Bursta pa nastopi še zadnje dejanje me(n)talnega ravea s skladbo Salmon Men in odhod z odra. Regularni del je zaključen, a publika s klici in navdušenjem izsili podaljšanje že tako debeli dve uri dolge zvočne ekstravagance. Frizzle Fry ponudi skladbo Groundhog’s Day. Komična pripoved o jutru po resnično naporni in skrajno razvratni pijanski turneji ali pa resnično intenzivnem žuru na svižčev dan nas pelje proti ciljni črti s skladbo, brez katere ni Primus koncerta (no, vsaj ne bi ga smelo biti!) – skladbi Too Many Puppies, ki da končno piko na i popolnemu večeru.
Totalitaristični vojni bobni odgrmijo svoje, iz grl se utrnejo še zadnji kriki o nujnosti selekcije in evtanaziji sicer krasnih žverc, kot vsaka dobra stvar pa se mora enkrat končati tudi koncert, ki ga ta hip zlahka imenujem zlati vrhunec alternativnega dogajanja to leto! Prvi koncert nove turneje neuničljivih Primus oznanja, da so se vrnili z jasnim ciljem – pokoriti vse, ki jih doslej še niso uspeli prepričati, z roko na srcu pa lahko povem le, da sedaj, dvajset let po prvem stiku s temi kalifornijskimi čudaki, razumem, kaj je tako očaralo mojega brata, da ni želel niti slišati za hitoidne običajneže, ki so bili stalnica na mojem grungerskem svetišču mladosti. S starostjo in zrelostjo je prišel tudi trenutek spoznanja, da se je nesmiselno upirati borgovski moči, ki se skriva v barvnem spektru skupine Primus. “We are Primus! Prepare to be assimilated,” je stihijski perfidni glas koncertne mantre, po kateri je smiselno spustiti ščite na svojih vesoljskih ladjah, se predate modificiranju in širjenju mentalnih horizontov ter v novo odkriti sladkosti vsi odvisni in navlečeni pogledujete na koledar, kdaj bodo planeti vnovič v popolni konstalaciji in se boste lahko vnovič prežarčili na planet čudaštva. Gravitacija skrbi popusti, spone s tuzemskostjo pa postanejo peresno lahke, ko si dovolite malce smeha, zabave in polne aritmične zabave alternativne psihedelije.
Setlista
Prvi del
1. Those Damned Blue-Collar Tweekers
2. Duchess and the Proverbial Mind Spread
3. Wynona’s Big Brown Beaver
4. American Life
5. Over the Falls
6. Drum/ Whamola Jam
7. Eleven
8. Jerry Was A Race Car Driver
Drugi del
1. Prelude to a Crawl
2. Hennepin Crawler
3. Last Salmon Man
4. Eternal Consumption Engine
5. Tragedy’s a’ Comin’
6. Eyes of the Squirrel
7. Jilly’s on Smack
8. Lee Van Cleef
9. Moron TV
10. Green Ranger
11. HOINFODAMAN
12. Extinction Burst
13. Salmon Men
Dodatek:
14. Groundhog’s Day
15. Too Many Puppies
Galerija slik
