John Petrucci: Terminal Velocity

0 144

Založba: Sound Mind Music/The Orchard Music
Datum izida: 28. 8. 2020 digitalni format/ 30. 10. 2020 fizični format
Produkcija: John Petrucci
Dolžina albuma: 55.10 min
Zvrst: Progressive Metal/ Instrumental Rock
Ocena: 9.5/10


»Terminal Velocity« je po 15 letih prvi novi samostojni studijski album enega najbolj priljubljenih herojev dognanj kitarske veseloigre našega časa in stvarnosti, to je ustanovitelja Dream Theater in njenega vodje, Johna Petruccija. Kaj poreči? Aleluja! Že kar predolgo smo čakali nanj. Glede na Petruccijev natrpan urnik, ki ga v prvi vrsti pogojuje aktivnost Dream Theater, je tale »nebodigatreba« pandemija na nek način dobrodošla za glasbenika, saj mu je v pogojih »izolacije in osame« navrgla dovolj časa, da dokonča nekatere stare ideje, ki so se skozi leta kopičile v prašnih arhivih.

“Terminal Velocity” ni poseben le po tem, da po več kot desetih letih znova skupaj igrata stara Dream Theater znanca, John Petrucci in bobnar Mike Portnoy (Transatlantic, Winery Dogs, Sons Of Apollo, Flying Colors), pač pa tudi po tem, da na njem sodeluje vrhunski basist Dave LaRue iz zasedb Dixie Dregs ter Flying Colors. Tudi Dave LaRue je za Petruccija nekakšen povratnik, saj je igral bas kitaro že na njegovem samostojnem studijskem prvencu ter na G3 turnejah. Obenem pa ni nobenih skrivalnic niti med Portnoyem in LaRuem, saj skupaj zastopata ritem sekcijo zasedbe Flying Colors.

Sledi pričakovani odstavek. Ob imenu John Petrucci pričakovani. Ni dvoma in vsako vprašanje je samo jalova potrata časa. Odgovor je en sam. Album je, če uporabim najblažjo obliko superlativa, naravnost povedano fantastičen. Ljubitelji kitarskih »izgredov in kanonad brezmejnih perverzij virtuozne veseloigre, sploh v smislu kombiniranja bujne idejne pronicljivosti in pikantne tehnične nabrušenosti, morate ta album nadobvezno preveriti. Na njem je Petrucci končno realiziral ideje, ki so se kopičile v njegovih arhivih in jih za Dream Theater ni mogel izkoristiti, ker če bi jih, bi preveč radikalno posegal v sam slog skupine.

Petruccijev slog je edinstven. Če k takšnemu kitaristu dodaš ritem sekcijo s posebnim bobnarjem in posebnim basistom, mora biti rezultat gotovo plošča, ki je (milo povedano) na miljo izzivalna in enkratna, torej neponovljiva. Uganili ste. Naveza Portnoy – Petrucci vrača nekaj tistega klasičnega Dream Theater sentimenta, na kar namigujejo nekateri deli točk tako v formatiranju motivov skozi kitarsko fraziranje, kot na miljo prepoznavnem načinu ubiranja prehodov s strani Portnoya in pristopanja do »lomljenja« ritmov pod frazami oziroma sočnimi vložki, s katerimi duhovito polni razpoložljiv prostor znotraj fraziranja. Da. To je v prvi vrsti progresivnometalski album. Petruccijev neoklasicizem je fenomenalno vpet in vpit v jedro izredno razgibanih kompozicij, ki jih vseskozi spremlja nepričakovani razplet dogodkov. Ob vsej duhoviti razgibanosti pa devet skladb nosi jasno izdelan karakter – z devetimi izpovednimi dosjeji in visoko mero kompaktnosti, tako da muzikalni ustroj vseskozi nadvladuje in obvladuje »eksperimentalno – improvizacijskega«. Petrucci je na tem izdelku, znotraj vseh devetih skladb, našel odlično ravnovesje med tehnično kompleksnostjo in muzikalno kompaktnostjo. Preprosto si tako idejno svež album, kot je ta novi Petruccijev dosežek, želiš večkrat in ne le enkrat na petnajst let, kot jih je minilo od Petruccijevega prejšnjega samostojnega dosežka. Zlobno povedano, ga bodo radi poslušali tudi vsi tisti glasbeni gurmani, ki bi sicer verjetno radi poslušali Dream Theater, pa jim pri tem povzroča oviro dejstvo, da slednji (žal) niso instrumentalna zasedba.

Petrucci je z zvočnim inženirjem Jimmyjem T-jem ta album posnel v roku dveh mesecev in pol v newyorškem studiu DT Headquarters, pri čemer sta oba možakarja v njem ždela pet dni tedensko. Bobne sta naklikala, prav tako pa sta oba prispevala osnovne bas linije. Petrucci ni hotel spraviti od sebe takšnega (na pol narejenega) albuma. Ves ta material je romal v obdelavo k Portnoyu in LaRueju, in tako se je polnokrvno progresivno razvijal dalje. Zaznavanje treh glasbenikov je izjemno. Poznajo se v dno duše. Dopolnjevanje, navezovanje, odpiranje prostora drug drugemu. V osnovi je to seveda kitarski album in Petruccijeva kitara ima povsod glavno besedo, izjemna ritem sekcija pa ga je ponesla v izrazoslovje progresivnega značaja.

Album se odpira z naslovno skladbo, ki je natančno takšna, kot pove sam naslov albuma. Uničujoče nabrušena. Razvija hitrostni limit, končno rušilnost hitrosti. Hitreje ne gre. Izjemna energija, metalska narava, pa plejada vrtoglavih solističnih akrobacij in nad tem še vedno dominantna figura kompaktne formatiranosti – melodije. The Oddfather je za odtenek še bolj metalsko povampirjena in abrazivna, vanjo se prikradejo elementi thrash shreddinga, in če bi iskali kakšno vzporednico s časi Dream Theater, bi bila še najbliže energija »Train of Thought« albuma. »Nora« je ta naveza s Portnoyem. Poslušalca hkrati osupne in neizmerno zabava. Glasbenika na albumu oživljata (hote ali nehote)  tisto znano magijo medsebojne naveze iz časov Dream Theater.

Zelo slikovita točka je tudi četrta, to je Gemini, ki se v drugi polovici povsem nepričakovano prelevi v šegavi flamenco izlet, ki skokovito prispeva k barvitosti in razgibanosti albuma. Gemini je ena najbolj zanimivih kompozicij albuma, sploh ko se ozreš na to, kako se razvija, kako graduirano napreduje navzgor skozi izjemni pletež nanizanih motivov, pri čemer pa niti za hip ne izgublja rdeče niti kompaktnosti. Gemini velja za enega vrhuncev tega albuma, ker je v njem preprosto na odličen način, na enem samem mestu nakopičena in filigransko razmeščena izjemna slogovna in ritmična večplastnost, na način perfektno spravljivega medsebojnega dialoga, zato je to točka, ki jo lahko vzamemo za primer, kaj je temeljna definicija najboljšega v progresivnem metalu.

Out of the Blue je pravzaprav Petruccijeva kolizija bluesa in neoklasične urjenosti. Komad je spisan v počasnejšem ritmičnem ključu in prav v tej točki se polno razgalja izjemno mojstrstvo Portnoya in LaRueja, ki poneseta skladbo v smer ekspresije, kot je sicer kompozicija nikakor ne bi dosegala. Happy Song je dejansko skladba z več rešitvami v durovskih lestvicah, s podtaknjenim elementarnim rock’n’roll »ščuvanjem«, ki pa je ultrasonično pospešen in ritmično skokovito razgiban, tako da tudi tu ni prostora za oddih. Skladba polna vedrine, ki se ji v nadaljevanju približa The Way Things Fall. Glassy-Eyes Zombies se odpira v frazi, ki bi bila prav tako lahko uporabljena na Dream Theater albumu, tipa »Train of Thought«. Verjetno najbolj mračna točka albuma, vendar pa ostaja The Oddfather v rušilnosti daleč najbolj metalsko povampirjen del albuma »Terminal Velocity«. Tu je še en silno zabaven komad, ob katerem si Petrucci privošči največ eksperimentalnih izletov in ki najbolj preseneča na albumu. Že naslov namiguje na to – Snake in My Boot. Tudi Paul Gilbert bi tule večkrat privzdignil obrvi. Najbolj šegav trenutek albuma in obenem – kar se poslušanja tiče – tudi najbolj vznemirljiv.

Trio  zna razjahati in stvari umirjati. Ni vse v pumpanju mišic. Večkrat na tem albumu znajo biti vsi trije glasbeniki tudi pretanjeni in sofisticirani. To izkazuje prav Out of the Blue. Verjetno pa prvo mesto v tem odnese srednji del sklepne Temple of Circadia, kjer je v ozadju dodan tudi zvok sintetizatorske »zavese«, v njenem prvem delu pa Petrucci z ekipo nagovarja celo mistično, da bi se skladba kasneje polagoma zavihtela v še en skrajno naviti hitrostno rušilni rondo oziroma vihravi tornado, ki sklene album.

Kakorkoli obračaš. Nihče (normalen) ne želi te pandemije. In vendar je veliko vprašanje, če bi Petrucci sicer spravil od sebe svoj novi samostojni studijski album, ker verjetno za to preprosto ne bi imel dovolj časa. Noro. Koliko svežine, iskrivosti, duhovitosti in brezmejne zabave v studiu izžareva ta izdelek. Briljantni progresivno in vseinstrumentalno metalski album, ki je vse tisto, kar Petrucci pri Dream Theater ne sme biti, pa vseeno natanko veš, da brez takšnega albuma, kot je »Teminal Velocitiy«, tudi Dream Theater nikdar ne bi bilo.  Na »Terminal Velocity« ni šibkega trenutka. Ni trenutka, ki bi kradel čas, in ni trenutka, ki bi bil izrazno, komponistično, idejno ali izvedbeno inferioren. Album od začetka do konca nagovarja v siju visoko kakovostne konsistence in dih jemajoče izvedbene intenzitete, ki poslušalca nenehno drži v stanju visoke preže. V prvi vrsti seveda pravovernega ljubitelja tovrstnih vse-instrumentalnih norčij.

Avtor: Aleš Podbrežnik

Seznam skladb:
1.Terminal Velocity
2. The Oddfather
3. Happy Song
4. Gemini
5. Out Of The Blue
6. Glassy-Eyed Zombies
7. The Way Things Fall
8. Snake In My Boot
9. Temple Of Circadia

Zasedba:
John Petrucci – kitara, programiranje
Dave LaRue – bas kitara
Mike Portnoy – bobni


John Petrucci – “Terminal Velocity” (uradni video)
John Petrucci – The Oddfather (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – Happy Song (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – Gemini (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – Out of the Blue (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – Glassy-Eyed Zombies (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – The Way Things Fall (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – The Snake In My Boot (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – Temple of Circadia (uradni zvočni nosilec)
John Petrucci – “Terminal Velocity” (naslovnica)

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki