Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Kula Shaker
Založba: Columbia Records
Izid: year
Trajanje: 48:51
Ocena: 4.5/5
Sredina devetdesetih je bil čas, ko se je po svetu domala vsepovsod razlegal zvok grungea in bolj ali manj mrakobne alternative, psihedelična igrivost že skoraj dodobra pozabljenih šestdesetih pa je bila bolj oddaljen spomin kot nekaj, kar bi človek lahko ujel na radijskih valovih. Vseeno je bilo prav nekaj tako nepričakovanega faktor presenečenja in navdiha, ko so se na MTV-ju zasvetili mladi obrazi ter je iz zvočnikov leta 1996 zazvenel zvok s hinduistično modrostjo ter optimizmom prežeta skladba Tattva, kaj več od tega pa si ni nihče niti drznil pričakovati od mladcev v dobi poplave one hit wonderjev in brit popa.
Vsemu navkljub se faktor svežine ni razgubil kot kakšen cenen parfum celih 15 let, z leti pa se je v mojih mislih in srcu našel večji delež toplih kotičkov namenjenih tudi tedaj preostro odklonjeni skladbi “zblojenih hipurjev“. Roko na srce: vsaka stvar terja svoj čas, tako tudi moja odprtost do nečesar, kar je optimistično, sončno in glasbeno sočno, vsem tem elementom vzhodnjaško navdihnjene mavrice pa več kot ustrezajo britanski vunderkindi psihedelične popoidnosti, skupina Kula Shaker.
In kaj Kula Shaker so? Ne samo skupina, ki je vodena z avtoritarno roko kitarskega guruja Crispiana Millsa in ki je svojevrsten britanski odgovor na skupino The Black Crowes ter Oasis obenem. Prav tako nič ne pove niti dejstvo, da so si fantje nadeli ime po kralju Kulasekhari, ki je vladal Indiji v 8. stoletju. Dodatne kvalitete so lažje uzrte s časovno distanco in 15 let je doba, kjer je čas že nekoliko spral predsodke ter medijske race. Na presojo je ostala le glasba in ta je vse prej kot dolgočasna ali kičasto brezdušna.
https://www.youtube.com/watch?v=LFstthQIWZw
Prvenec na poti glasbene konkviste, album K, je šolski primerek vrhunsko domišljene rockovske mojstrovine, kjer se težkim rifom in kitarskemu izročilu soničnega pretapljanja idej v slišne podobe, kot je to znal le Jimi Hendrix, pridruži še močen dejavnik vzhodnjaške duhovnosti, navdušenje nad sanskrtom ter tradicionalnimi indijskimi zvoki sitarja, table, tambure in orientalskih lestvic. Most med vzhodom in zahodom je graniten, trden in obenem eleganten, indijske podobe pa so bile navdihnjene z Millsovim osebnim doživetjem dežele velikih nasprotij, lepote in misticizma, končna podoba slišanega pa v marsičem spominja na to, kar so s svojo zagledanostjo v Indijo v poznih šestdesetih spisali in posneli nesmrtni The Beatles. In album K je posvetilo tako vsem zgoraj opisanim kot tudi Jerryju Garcii in The Grateful Deadom, kateremu so v svoj neoklasicistični psihedelizem posvetili celo eno celo skladbo na plošči, a o tem malce kasneje.
Ko odprete pisano knjižico in pred tem skrbno razčlenite narisani in ovekovečeni koncept umetnine velikega K, ki jo je zrisal Dave Gibbons, pod črko K pa se zvrstijo JFK, lord Kitchener, Karl Marx, Gene Kelly, Katherine Hepburn, Kareem Abdul Jabbar, Danny Kaye, Kal-El ali bolje znan pod imenom Superman, Krišna, King Kong, Martin Luther King, Kali in še mnogi ostali, postane jasno, da ne bo nič zgolj stvar naključja (ali pač?). Že uvodna skladba Hey Dude z uvodnim kitarskim stopnjevanjem nakaže, da je dinamika tu v službi popolne glasbene erotike in popolnega blišča, ki namerava konkurirati veliki sagi konkurenčnega brit popa s parom rockovskih jajc in trdnim glasbeno-liričnim tkanjem, pritegnejo pa trdne kitarske linije in zvok, ki produkcijsko napolni vse kotičke za polni šus vedno dojemljive duše.
https://www.youtube.com/watch?v=zclm0cIBl94
Sledi Knight On The Town, ki vnovič stavi na rustikalno recepturo klavirja in mastne opolzke kitare. Zvok boža in objema telo, nato pa se začne let misticizma in razstiranje indijskih tekstov in vzhodnjaške skrivnosti. Temple Of Everlasting Light je bližje led zeppelinovskemu tripu in meditacijski mantri kot dosedanjemu sicer visoko kvalitetnemu in sijajnemu rockovskemu poziranju. Crispian poje “Will I ever see the pleasure that will never end / Hidden in the misty forest that desire send / Mesmerised like fireflys falling through a flame / If I wait I’ll be too late to holler out your name.” Iz zvoka kitar se plete čipka kvalitetne plesne glasbe, nato pa molk, ptičje petje in preliv misli v esenco Indije. Sitar, table in sanjavi vokal prerastejo v Govindo. Sveti teksti britanskim mladcem pomenijo iztočnico, ki pa je tradicionalnemu besedišču navkljub zelo dopadljivo in vas zvabi k plesu ter pozibavanju. Poroka zahoda in vzhoda, dveh navidez nezdružljivih svetov zveni sanjavo in lepo, briljantna kombinacija uravnoteženih glasbenih elementov pa dokaže, da so bili Kula Shaker že tedaj, mladim letom navkljub, zreli in kvalitetni glasbeniki, skozi katere je izgoreval eter božanskega.
Smart Dogs je vrnitev na rockovsko stran univerzuma, kitarski zvok pa se dopolnjuje z odklopljenim zabavljaškim besedičenjem mladega uživača, ki sledi vodilu besed “Carpe diem“. Magic Theatre je povsem psihedelični preskok v nežnejše vode kabarejske opitosti, rahli odklon od jeklene mislene niti pa se v skladu in sozvočju z izročilom fraktalov acida tipajoče razbline kot privid v malce več kot dveh minutah, da bi pristali v jedru skladbe Into The Deep. “Enter your heart, and never let it part / Yesterday was a lie so be happy now. / When all you can feel is what you take as real / Come alive, realise it’s a feeling. / Fly brother fly, / May you feel your love tonight, / Fly brother fly, / Well I hope you meet your maker. / I know, the time has come to let you go / Time to sleep, to sleep.” Mentalni preklop v sfere čiste astralnosti nadaljuje popolna instrumentalna skladba Sleeping Jiva. Tradicionalni indijski instrumenti se spletejo in ustvarijo popolno podlago za en glavnih in bolj razpoznavnih trenutkov plošče – skladbo Tattva. Prav slednjega ste se morebiti prenajedli na MTV-ju, zato pa seldi nato nekoliko bolj čudaški odklop s posvetilom pokojnemu magu acida in neskončnih solaž, Jerryju Garciji.
https://www.youtube.com/watch?v=WroEPQCFOeo
Grateful When You’re Dead/Jerry Was There je vrhunska lirična mojstrovina, s katero Kula Shaker pomakajo prste v živahne barve psihogenih substanc in jih vtirajo v možgane in misli ter živahne sanje poslušalstva, čopič besed pa krasno dopolnjujejo lepe mastne kitare, orgle in lahkorni kombo kompaktnega basa ter trdnih bobnov. Vrhunska igra se prevesi v tripi meglice popolne zadetosti, s katero se tavajoči minimalizem besed in zvokov posveti vsem velikanom polstene odsotnosti, v osrednjem delu glasbenega templja zvočnih daritev pa je sam Jerry Garcia, nesmrtni steber zasedbe Grateful Dead. Nadaljevanje malce bolj klišejsko, a nič kaj dolgočasno, v stilu The Black Crowes pa se po skladbi 303 zgodba zastavi vnovič bolj resnobno in udarno s skladbo Start All Over, na kateri pokaže celotna zasedba bluesovski občutek za pisanje in izvedbo, Kula Shaker pa zazvenijo kot bolj uglašena in manj raskava različica Rolling Stonesov, nato pa sledi finale prvega veličasnega izleta v neznano s skladbo Hollow Man, ki je klavirsko umirjena, dolga in nato na koncu pompozno udarna – kot zadnji udarec plamenov popolne ustvarjalnosti, po katerem bo imela mlada skupina še bore malo za dodati in dopolniti. Pot v center srca je zaključena, prva pripoved izpovedana.
Ko se človek zaveda svojih korenin, svojih dušnih in telesnih strasti, je iskren in strastno naravnan v artikuliranje svojega sebstva skozi glasbo, je prvo dejanje ponavadi najbolj nedovršeno, a obenem tudi najbolj resnično. K skupine Kula Shaker je iskreni in iskrivi briljant, s katerim so si mladci zastavili tako visoke standarde, da so jih v nadaljnjih 15 letih le približno oplazili, nikoli pa presegli. Neopsihedelična pravljica je s skladbami Govinda in Tattva rekonceptualizirala ljubezen do Beatlov, Hendrixa, do Grateful Deadov, do zlate dobe poletja ljubezni, ki ga mladi Londončani niso nikoli osebno izkusili, se pa časom velikih premikov in mentalne kot tudi glasbene revolucije klanjajo iz varnega zavetja svoje garaže. Dosanjali so svojo glasbeno iluzijo, jo zavili v mistične meglice vzhoda, v kadilo Orienta ter izročilo šestdesetih prepakirali v obliko, ki jo zlahka pogoltne tudi mlajša generacija nepotrpežljivih poslušalcev. Če je doba instant poduhovljenosti in poenostavljenega šamanizma res tako potrebna kritike, pa ne moremo grajati mladih entuziastov, ki so si drznili uresničiti svoje sanje in sklesati svoj glasbeni monolit in plošča K sodi med bolj estetske primerke, iz por ponujenega pa brizgajo močna sporočila grmeče glasbe in globokih besed. Vsekakor vredno pogostega prakticiranja in pokušanja!
Zasedba
Crispian Mills – vokal, električna in akustična kitara, tambura
Alonza Bevan – bas, piano, tabla, spremljevalni vokal
Jay Darlington – orgle, melotron, piano
Paul Winterheart – bobni
Gostujoči glasbeniki:
– Wajahat Kahn – sarod na skladbi Sleeping Jiva
– Himangsu Goswami – tabla na skladbah Govinda in Jerry Was There
– Gauri – spremljevalni vokal na skladbi Govinda
– The Kick Horns – pihalna sekcija na Start All Over
Produkcija
John Leckie, Shep & Dodge, Crispian Mills
Seznam skladb
1. Hey Dude
2. Knight on the Town
3. Temple of Everlasting Light
4. Govinda
5. Smart Dogs
6. Magic Theatre
7. Into the Deep
8. Sleeping Jiva
9. Tattva
10. Grateful When You’re Dead/Jerry Was There
11. 303
12. Start All Over
13. Hollow Man (Parts 1&2)
