Katalena prinesla album “Človek ni zver” tudi v Tolmin (2019)

VESNA ZORNIK / KATALENA / Tolmin (foto: ALEŠ PODBREŽNIK, 2019)
0 356

Lokacija: Tolmin / Kinogledališče Tolmin / Slovenija
Datum: sobota, 23.03.2019


“Človek ni zver”. Vsekakor ne. Zver je za človeka “malo dete”. Človek je seveda veliko hujši. Ga ni izraza, ki bi to lastnost človeka sploh lahko opisal. Nasploh po “nareku”, kot ga živimo zadnjih 2000 let (plus), še nismo uspeli najti ustrezne besede, ki bi opisala srhljivo naravo človeka in človeštva. Nemara so jo Indijanci, pa so bili v genocidu žal prehitro “utišani”, da bi prišla do nas. Tole je bil drobni uvodni medklic, ki niti ni tako daleč od sporočilnosti novih “proti-vojnih” Katalena.

Kot nemara predobro veste so Katalena, ena najvidnejših slovenskih zasedb, ki ostaja večno zvesta in zaprisežena črpanju navdiha iz tradicionalnega slovenskega ljudskega melosa in poezije, z znanimi rezultati sebi lastne in polno otipljive karizmatične glasbene substance, kar je seveda posledica učinkovitega, izzivalnega in nadvse šegavega eksperimentiranja, izdali  pred slabim letom dni svoj novi studijski album imenovan »Človek ni zver« (RockLine recenzija TUKAJ).

Do svojega prihoda v letošnjem marcu na odre severno primorske prestolnice Tolmin, so ga že temeljito predstavljali po širnih odrih Slovenije. “Človek ni zver” je, če lahko opravičim svojo večno oceno zadostno iz matematike, mislim da skupno sedmi studijski album zasedbe in vsekakor znova drugačen album, ki izkazuje, da skupina še naprej jezdi na krilih navdiha kreativne svežine. To pot mračno zazrti album o »pripovedkah«, ki jih prinašajo gorja vojn, zahteva svečano, a resno in temnejšo odrsko kuliso.

Publika ni napolnila prizorišča v celoti, saj Katalena na Tolminskem, ne dosega  popularnosti kakšnih domačinov Bakalina, ki za šalo do konca polnijo prizorišče tukajšnjega Kinogledališča, tudi s po dvema zaporednima razprodanima koncertnima večeroma.  Bend si seveda s tem ni belil glave. Tokratni repertoar je gravitiral na izvedbo točk novega albuma in tako je bend  je v siju novega albuma tudi priredil koncertni večer tako, da je točke z njega nekako uravnovešeno razporedil preko koncerta. Tako je odprla koncert Kje so tiste stezice. Sicer ljudski standard, ki pa so ga Katalena v sebi lastnem aranžiranju, znova povsem  na glavo postavili. Ledeni piš, z odkloni k disonanci, pri čemer Polona Janežič samo točkovno markira komad s toni, ki le mimobežno »opominjajo«, da ohranja priredba sicer držo izvirnega melosa.  »Človek ni zver« je pričel grabiti v svojem poslanstvu kaj hitro v nadaljevanju, ko sta Tibor Mihelč Syed in Vesna Zornik stopila v kontrastni duet izvrstno prirejene Ko bo fantič na vojsko šel. Graduirano nalaganje zvočnih kolažev v glasbeno krajino, ki je za novi album posebna, ki strese, ki je za hip celo srhljiva, a striktno prepoznavna za Kataleno. Vsi gradniki so tu, a uporabljeni oziroma aranžersko razporejeni na povsem drug način.  V takšnem vzdušju, ko se glavnina skladb novega albuma razvija iz mola, se seveda vedno dobro počuti tudi rockovski odvzen (Travnički), vendar pa to ni pravilo. V Oblaki so rdeči je učinek ravno nasproten. Bolj ko mehko pristopiš, bolj zgrabi sporočilnost melodije in verzov! Iztržek tesnobe in melanholije, celo koprnenja, je naravnost zmagovit v tej skladbi, kjer si vodilni vlogi delita Polona in Vesna. Vmes razgibajo Katalena sicer resno vzdušje svečanosti z Enci Benci, pa standardom Zrelo je žito, v nadaljevanju pa se izmed novih skladb znajdejo na repertoarju še Mrzle so njive, naslovna skladba albuma (ta opraviči prisotnost lisičjega repa, enega Gombačevih ljubših rekvizitov), Ne vem kako ti je ime, Mrzle so njive in ob koncu odigrana Oj ta soldaški boben.

Bend je seveda moral odigrati obvezne standarde Lisica, Noč čarovnic ter (Rad imel bi) Jabuko. Na repertoarju so se med drugim zvrstile še An Ban, izvrstna Aldowska (z new wave konturo Alda Ivančiča) ter instrumentalna Ta solbaška, kjer je Narat po ustaljeni navadi odrskega stopicljanja znova odmerjal nekaj baletih in plesnih korakov ter z njimi “dražil” z rekviziti založenega Gombača. Ali z drugimi besedami. Skladba, ki je prinesla kup odrske zabave in šegavosti.

Uigranosti skupini ne manjka. Kaj šele rutine. Tudi ob nekaj peripetijah, ko je ponagajal zvok, ali ko je Vesni skoraj »razneslo« mikrofon., so Katalena izkazali vso svojo izkušenost, kot jo prinaša dolga koncertna kilometrina. Zlasti na relaciji dveh pronicljivih umov, to je obeh Boštjanov, so Katalena vsak tak pripetljaj, odlično izkoristili, ga obrnili sebi v prid ter tako krepili grabežljivi moment teatralne tragikomičnosti.  Katalena so odlični igralci, o tem ni dvoma, zlasti Naratu in Gombaču ne manjka dosti do statusa stand up komikov.

»Človek ni zver« odrsko izjemno dobro prijemlje. Človek bi poslušal kar cel album v koncertni izvedbi. Od začetka do konca. Tako močan izdelek je.  Od teatralno »pootročene«  poze, ki jo je prinesla »Enci Benci Katalenci era«, do pravega izraznega nasprotja torej. Zasuk, ki je skozi povsem drugačno izpovedno substanco albuma »Človek ni zver« zadržal vse značilne znamke skupine ter na tak način potrdil izredno komponistično oziroma ustvarjalno zrelost, ki jo je skozi leta razvila in dosegla skupina. Koncert v Tolminu je seveda to potrdil v polnem iztržku.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X