Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Airey, Don
Založba: Provogue Records
Izid: year
Trajanje: 54:20
Ocena: 4/5
O Donaldu Aireyu ne gre izgubljati besed! Gre za enega največjih in najimenitnejših hard rock in progresivnih rock klaviaturistov v zgodovini rock ‘n’ rolla! »Keyed Up« je njegov četrti studijski album. Šele? Lahko bi tako rekli, vendar ne čudi, da je šele četrti. Aireyeva kariera je namreč korenito zapolnjena s sodelovanji znotraj najvplivnejših hard rock zasedb vseh časov. Če omenimo najprej le njegovo permanentno članstvo v Deep Purple od leta 2002 dalje, se je pred tem Aireyeva kariera vila skozi sodelovanja z Rainbow, Gary Mooreom, Thin Lizzy, ELO, Brianom Mayem, celo z Black Sabbath in Judas Priest, spisek ni zaključen. Za Aireya lahko rečemo, da velja za enega najbolj izpopolnjenih rock klaviaturistov ere rocka!
»Keyed Up« je artistično zrelostna poteza, ki jo je Airey ubral potem, ko je zaključil delo na zadnjem studijskem izdelku skupine Deep Purple, sicer odličnem »Now What!?«, ki je izšel v letu 2013 (RockLine recenzija TUKAJ). Lahko rečemo, da je »Keyed Up« okno v svet, kjer vlada v 100% izkupičku zgolj Aireyev svet glasbene domišljije. Okno do sveta, kjer se lahko utelesijo vse ideje, ki jih klaviaturist sicer ne sme ali ne more izkoristiti pri Deep Purple. In glasbena domišljija Dona Aireya je nedvomno več, kot bujna.
»Keyed Up« je pravzaprav nadaljevanje v letu 2011 izdanega albuma »All Out« (2011). Jedro ekipe glasbenikov, ki je spremljala Aireya na »All Out« ostaja namreč tudi na »Keyed Up« nespremenjeno in zato je več kot očitno, da se Airey na zrela leta ustvarjanja odlično počuti v »domači hiši«, ki jo gradi podobno glasbeno okolje, kot mu ga nudijo Deep Purple. To je tudi ista ekipa glasbenikov, ki spremlja Dona Aireya na njegovih koncertnih nastopih in sicer basist Laurence Cottle, bobnar Darrin Mooney, kitarist Rob Harris in odlični vokalist Carl Sentance.
Če je na All Out gostoval Joe Bonamassa, je to pot Airex vploklical za »Kexerd Up2 vrhunskega irskega blues vokalsita in kitarista Simona McBridea. McBride znova osupne s svojo pretanjenostjo in je eden temeljnih stebrov, pri realizacije suite v treh delih, posvečena liku in delu Garyja Moorea. Suita se imenuje preprosto Mini Suite. Prvi del imenovan Jig postavi v središče McBridea, ki »zaslalomira« z izjemno blues melodijo na kitari, katero kasneje podkrepi s svojim žametasto okajenim bluesovskim vokalom. Srednji del skladbe pripada Donu Aireyu in ta del skladbe bo hitro pridobil na svojo stran ljubitelje simfoničnega progresivnega rocka sedemdesetih, še posebej ljubitelje ELP, saj je prenekatera Aireyeva linija na orglah v tem delu suite urezana prikupno »Emersonovsko«. Zaključni del se razvija klasično hard rockersko, vključi se avtoritativni melodični vokal Carla Sentancea, ki ponudi nekaj strastni napevov, suita pa doseže tako atmosferični izhodni krešendo. V tej skladbi naj bi bile uporabljene tudi nekatere linije, ki jih je odigral na kitari Gary Moore. Gre za integralno kompozicijo albuma »Keyed Up«.
V skladbi Adagio pa je glavni na kitari Gary Moore. Pravzaprav gre za skladbo, ki sledi po razvoju izročilu Mooreovih instrumentalnih točk izpeljanih v stilu prepoznane Parisienne Ways. Gary se razmahne v odlični navzkrižni komunikaciji s prepoznavno voljnostjo toplo žametastega objema Aireyevih Hammond orgel, kar priča o odličnem zaznavanju teh dveh glasbenikov. Skladba funkcionira zelo organsko, kot da bi šlo za izgubljeni »jamm« med Aireyem in Mooreom odigran davno tega. Odlična mineštra združevanja prvin bluesa z neo-klasicističnim principom. Je pa nekaj. Če bi Moore takrat vedel, da bo ta posnetek kdaj koli kasneje našel pot na katerikoli studijski album, bi verjetno zagotovo iztisnil svoj maksimum na kitari za to točko. A nič ne de. Komad je sočen kar se da, čeprav je jasno, da poseduje še kar nekaj neizkoriščenega prostora in bi zategadelj lahko deloval in učinkoval še mnogo bolje.
Blue Rondo A La Turk je pravzaprav prirejeni original izvirnika, ki ga izvaja na albumu »Time Out« The Dave Brubeck Quartet. Skladba uporablja za 9/8 ritemski ključ. Torej gre za tipični arabski ritem. Glasbena slaščica s katero si je posebej za svoj samostojni studijski album postregel mojster Airey. Točka odlično godi k slogovnemu razgibavanju same vsebine albuma. Sicer je Blue Rondo A La Turk priljubljen standard, ki sta ga na svojih studijskih delih predelala med drugim tudi takšna asa, kot All Jarreau in Paul Gilbert, pa nadalje Emerson, Lake & Palmer. Airey pa v svojo verzijo vrinja tipične solo eskapade, kakršnim smo vajeni prisluhniti na Deep Purple koncertih. Pri tem ni Izvzeta niti integracija reprezentativnih del nekaterih klasikov, ki jih Airey še posebej ceni.
Da ne zaidemo. Airey natanko ve kako mora stati aranžma in kaj vse potrebuje kompozicija za dosego optimalno zgoščene zvočne slike, kar je tudi generator izredno grabežljivih razpoloženjskih stanj. Le ta dejstvujejo še kako resnično. Jasno je, da je jedro spremljevalne ekipe glavnino albuma odigralo, kot live bend v studiu. Kemije nikakor ne gre prezreti. Airey pa ni pozabil niti na oživljanje časov, ki jih je preživel v družbi Rainbow pobalina Blackmorea. V tem oziru se je odločil prearanžirati skladbo Difficult To Cure, ki je seveda Rainbowska izpeljanka Bethoveenove Ode radosti s to razliko, da stopa to pot na pročelje skladbe seveda Aireyev Hammond. Le ta pa je smiselno podprt s kitarskimi solističnimi eskapadami!
Tu je seveda nekaj tipičnih hard rock jurišnic kot je otvoritvena 3 in the Morning in takoj za njo Beat the Retreat, ki hipoma naznanijo sorodstvene vezi Aireya z Deep Purple ter Rainbow. Sem lahko prištejemo tudi Solomon’s Song in zaključno Grace. . V osnovi pristna izpoved klasično ubranega hard rocka, se v svojih izpovednih nedrjih občasno odklanja proti žanrskim sferam blues glasbe, simfonično progresivnega rocka (Yesovska Flight Of Inspiration).
Carl Sentance, ki je pel v karieri pri Krokus in Primal Scream, je namenoma izbran za vokalista. Njegov vokal spominja namreč občasno na mlajšega Iana Gillana, kar pomeni, da se enkratno useda v kuliso, ki jo gradi pionirska naveza čokatega masivnega zidu Hammond orgel ter kitarske fraze hard. Dobrodošli v srčiki (hard) rock pionirstva! Lahko rečemo da je »Keyed Up« nova enkratna avantura v čudoviti svet Aireyeve glasbene galaksije. Je izredna žanrska mešanica glasbenih prvin, ki pravzaprav poosebljajo samo glasbeno figuro Dona Aireya, kot umetnika. Ljubitelji progresivnega rocka in klasičnega hard rocka na čelu z Rainbow in Deep Purple, kot tudi bluesovski zapriseženci! To je izdelek, ki vas bo navduševal še dolgo, dolgo časa.
Zasedba
Don Airey – klaviature
Carl Sentance – vokal
Rob Harris – kitara
Laurence Cottle – bas kitara
Darrin Mooney – bobni
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Gary Moore – kitara na skladbah ‘Adagio’ in ‘Mini Suite’
Graham Bonnet – vokal
Simon MacBride – kitara
Alex Meadows – bas kitara
Tim Goodyer – bobni
Seznam skladb
1. 3 In the Morning
2. Beat the Retreat
3. Blue Rondo a La Turk
4. Solomon’s Song
5. Claire D’Loon
6. Flight of Inspiration
7. Inside
8. The Godbox
9. Difficult to Cure 2013
10. Mini Suite
a) Lament/Jig
b) Restless Spirit
c) What Went Wrong
11. Adagio
12. Grace
