Kiko Loureiro in kitarska metal neoklasika čutnega latino instinkta (2019)

ALEŠ PODBREŽNIK
0 101

Lokacija: San Dona Di Piave / Revolver Club / Italija
Datum: sreda, 13.02.2019


Kiko Loureiro velja za enega najimenitnejših kitaristov metalskega univerzuma. Ne čudi, da je leta 2015 vstopil v veliki svet titanov thrash metala Megadeth, kamor lahko pod okriljem nezlomljive Mustainove diktature vstopijo lahko le najboljši. Kiko je pred tem kar dvajset let (1994-2014) igral v eni najboljših svetovnih progmetalskih zasedb galaksije, brazilskih Angra, ter z njimi izdal osem studijskih albumov. Klasično urjeni mojster shredda in bliskovitih arpeggiov, ki je svoje čase črpal navdih od del dveh velikih brazilskih klasikov Pedra Buena in Mozarta Mella, ima v žepu tudi  štiri samostojne studijske albume, in sicer »No Gravity« (2005), »Universo Inverso« (2006), »Fullblast« (2010) in »Sounds Of Innocence« (2012). Tisti, ki jih privlači instrumentalni kitarski rock, ali recimo kar kitarski art rock, ki poznate zelo dobro ase, kot so mdr.: Marty Freedman, Tony MacAlpine, Gus. G., Chris Impellitteri, Paul Gilbert, Joe Satriani, Eddie Van Halen,… ste gotovo prisostvovali njegovemu obisku ljubljanskega Orto bara v letih 2007, ko je izvedel kitarsko kliniko in 2010, ko je nastopil v družbi izjemnega Guthrie Govana (Steven Wilson) na takratni Kitarijadi.

Skratka, ko se mož pojavi na solo turneji in je povrhu tega »oprtan« s spremljevalno ekipo dveh aktualnih članov skupine Angra, to je basistom Felipe Andreolijem ter bobnarjem Brunom Valverdejem, je jasno, da se koncerte takšnega tria ne sme prezreti, kaj šele preslišati. Andreoli je v Angri že od albuma Rebirth dalje, Valverde ima sicer krajši staž. Kiko je pretežno preigraval na koncertu svoj avtorski material. Koncert je bil v celoti instrumentalen.

Ura in pol čiste poezije v fuziji neoklasične glasbe z latino melosom oziroma bossa novo. Že kmalu po osmi, ko so se odprla vrata kluba Revolver, ta se nahaja v industrijski coni italijanskega kraja San Dona Di Piave blizu Trevisa, so najbolj zagnani »profesorji« kitare, krepostno zasedali prvo vrsto, naslonjeni na rob odra in tam čakali še več kot celo uro, preden je Kiko vstopil na prizorišče. Kot veste, je pri naših zahodnih sosedih nastavljeno vse bolj pozno. Tudi to pot se pred pol deseto ni zgodilo prav nič posebnega. Tudi ljudje so tako navajeni in se počasi nabirajo. Klub je sicer prostoren in vanj bi se lahko zbasalo tudi kakih petsto glav. No, in tudi dobrih sto, kolikor se jih je tokrat, ni bilo nezanemarljiva številka. Kiko ni mnogo govoril, le igral je. Nekaj vljudnih gest zahvale s katerimi je pridobival naklonjenost vnete publike, je zadoščalo. Sapo je jemal njegov instinkt in čut, fuzija brazilskega temperamenta, recimo kar salse s prvinami neoklasične glasbe. In tak peklenski schredding, ki v streljanju sonično hitro zaiganih sosledij lestvic ni niti za hip popuščal, ob jedrem karakterju fraziranja, dinamičnih prevratih v mirnih pasažah ter dejstvo, kako močan je trio na odru. V vsem. Kako jedro izpolnjuje ves razpoložljiv prostor. Lomljeni ritmi, povsem progresivnega značaja, različne melodije, ki jih igrasta Andreoli in Loureiro istoasno in se tako perfektno povezujejo med seboj v dani kompoziciji. Da. Nikakor ne gre prezreti obeh Kikovih pajdašev. Preprosto. Briljirala sta. Tudi Valverde, ki je imel bobnarski solo, ni z njim niti za hip dolgočasil. Eksplozija nebrzdane virtuoznosti.

Kiko je pretežno preigraval komade s svojega samostojnega studijskega prvenca »No Gravity« ter zadnjega albuma »Sounds Of Innocence«. Poleg je vpel še dve točki albuma »Universo Inverso«, iz programa pa je v celoti izpadel album »Fullblast«. Prisotne je posebej podžgal v zadnji tretjini koncerta, v katero je vstopil sprva z izvedbo Megadeth instrumentala Conquer Or Die! (»Dystopia«, 2016), ki mu je sledil šred tornado prirejene Angra klasike Angels And Demons (»Temple Of Shadows«, 2004). Spektakel, ki ga je razganjalo od vsega temperamenta, čutov, instinktov, strasti, pa tudi velike zbranosti med trojico, s čimer je skrbela, da ni koga »odneslo« predaleč iz tega neverjetnega glasbenega telesa izredne tehnične podkovanosti ter kompleksnosti. Predstava prežeta s hipersenzitivnim čutom za implantacijo melodije oziroma muzikaličnosti. Z dostavljenim in visoko želenim teatrom nebrzdanih virtuoznih utrgancij. Vse v enem, Združeno na istem mestu. Ob istem času. Skrajno prevzetno, edinstveno, nepozabno in neponovljivo. Kiko se je poslovil s komadom Enfermo s studijskega prvenca »No Graviity«. Ker pa ga publika ni spustila kar tako z odra, se je vrnil za izvedbo še ene skladbe. Kratko jo je napovedal: »Sedaj bomo zaigrali nekaj od Angre«. Bil je prvi komad s studijskega prvenca »Angels Cry«. Rušilna progmetalska nevihta Carry On ter z eno najprepoznavnejših vodilnih kitarskih fraz kar celotne Angra kariere. Vokalne linije, ki so prisotne v izvirniku, je Kiko slikovito adaptiral ter predrugačil za igranje na kitaro, pri tem pa se v improvizacijskih potegavščinah ter domišljiji nikakor ni zadrževal ter vpenjal vseskozi kup variacij, dodatnih okraskov. Noro je kako obvladuje oblikovanje tonov s tremelom. Skratka Carry On je resnično dodatno ogrel vsa srca ljubiteljev skupine Angra, to je naravnost povedano, kar celotne družbe obiskovalcev tega veličastnega koncerta in nastopa izjemnega Kika Loureira ter njegovih dveh tovarišev, ki je preprosto rečeno, prehitro minil.

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

Setlista:
1. Pau-De-Arara
2. Reflective
3. Escaping
4. Grey Stone Gateway
5. No Gravity
6. El Guajiro
7, Feijao De Corda
8. Camino A Casa
9. Drum solo
10. The Hmyn
11. Samba Da Elisa
12. Conquer Or Die
13. Angels And Demons
14. Ray Of Life
15. Dilemma
16. Enfermo
—dodatek—
17. Carry On


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X