Izvajalec: Kimball, Bobby & Jamison, Jimi
Založba: Frontiers Records
Izid: year
Trajanje: 51:09
Ocena: 3.5/5
Kaj počno ptički brez gnezda, ko so daleč od svojega doma? Bivša vokalista dveh pomembnih skupin, ki sta želi velike komercialne uspehe Bobby Kimball (Toto) in Jimi Jamison (Survivor), združita moči pod skupni projekt. Vokalista, ki stojita vsak na svojem bregu kar se vokalnih interpretacij tiče. Na uho težko združljivi, mnogokrat pa je ravno ta različnost garant popestritve in zanimivih izhodnih rezultatov.
Dobrih 51. Minut tega albuma dokazuje, da je tovrstna tovarišija dveh vokalnih titanov misija predznaka “uspešno”. Mimostrela tu zares ne more biti. Klasičen AORovsko okrašen melodičen, blago raskav vokal Jamisona in soulovsko eksploziven Kimballa! Teh receptov se držita vokalista tudi na tem ploščku. Namenoma in ne namenoma. V prvem primeru je to garant takojšnjega kupovanja naklonjenosti Toto in Survivor nostalgikov, v drugem, pa je to celo najbolje kar oba znata in zmoreta. Največ privlačnosti na tem izdelku pa zagotavlja ravno harmonija duetov, ki jo ustvarja prej opisana in več kot dobrodošla raznolikost v osnovnih pristopih vokalne interpretacije obeh pevcev.
Zanimivo je spoznanje, da se v riffovsko-rockovski obleki veliko bolje obnese Jamisonov vokal, kot Kimballov. Preprosto je takšna uniforma riffa okleščena na to, da zahteva dodaten vnos melodije, ki jo dobiva praviloma od vokala. Kimballov pristop, ki išče nenehno prostor za odklone v improviziranju se odlično obnese tudi v mirnejših šansonah bluesovske in R&B konotacije v katero so prikradejo tudi jazz sofistikacije. Zato mu to pot klimakterij aranžiranega materiala na tem albumu manj godi. Jamison, kateremu ni bil v zibelko položen takšen vokalni talent kot Kimballu, pa je skozi leta zorel, na vso svojo veličino pa kot vokalist kapitaliziral zlasti na svojem samostojnem izdelku, ki je izšel pred dvema letoma.
Špura tega albuma je AOR west coast princip aranžiranja. V osnovi torej bliže Survivor, kot Toto. Odločno bliže. Med glasbeniki, ki so prispevali aranžmaje pevcema se znova pojavlja ime Jim Peterik in večina zagonetne uganke ozadja kulis nastajanja albuma je s tem pravzaprav razodeta. Celo Richard Page zasedbe Mr. Mister je prispeval aranžma za dve skladbi, potem pa je tu zraven pri stvarnikih materiala celo krdelo skandinavskih mojstrov, ki so se že proslavili v delih znotraj matičnih skupin, kot sta to W.E.T. pajdaša Erik Martensson ter Robert Saal (tudi v Work Of Art), pa nadalje Niklas Edbert, Henrik Wickstrom, Mikael Persson, kot tudi Gui Oliver iz brazilske AOR zasedbe Auras. Ena izmed skladb Shadows Of Love, ki sta jo spisala brata John in Jeff Kent v kombinaciji z Normanom Mershonoim se je znašla tudi že na letošnji izdaji samostojnega albuma Johna Waitea. Pisana druščina in posledično? Pisan nabor materiala na albumu.
Vseeno pa album ne povzema takšne dinamične pretočnosti, kot v primerjavi z njim pravkar izdani novi solo album Fergie Frederiksena “Happiness Is The Road” (2011). Stvar ne leži toliko v principu aranžiranja, kot v pristopih eksekucije materiala s strani izbrane ekipe instrumentalistov ter produkcije. Očitno je da finančno stanje obeh vokalistov ni ravno najbolj rožnato, zato sta se obrnila na pomoč k Nemškim glasbenikom. “Drvarski” princip nam je še predobro znan in Nemci radi producirajo melodični hard rock tako, da skorajda kot po pravilu na polno navijejo riffe kitar. V tem gredo celo tako daleč, da ohranjajo v riffih že prav metalsko surovost. Če gremo dalje, stoji za vokalistoma ekipa skupine Voodoo Circle, ki pripada sicer odličnemu multidimenzoniranemu nemškemu kitarskemu heroju oboroženim z obiljem “Malmsteen-esk” Alexu Beyrodtu. Kjer pa je Beyrodt, je vselej blizu tudi Mat SInner. Sinner je vodja produkcije to pot, seveda pa je odrožljal tudi vse bas linije. Sinner se je pričel ubadati z melodčinm rockom šele pred nekaj leti. Izhaja iz stare šole hard rocka in tevtonskih principov okostenelega hevy metala, ki se je porajal na tleh Nemčije v zgodnjih osemdesetih. Njegovi fantastično sproducirani albumi skupin Sinner (zlasti triada Judgement Day, Nature Of Evil, End Of Sanctuary) in Primal Fear albumi od prvenca do “The Devils’ Ground” so tudi danes pojem najboljših dosežkov, kar jih je dal Nemški metal (power metal) v svoji zgodovini. In ta trši princip se izkazuje za album projekta Kimball Jamison za kanček pregrobega. Možakarja bi se morala po pomoč obrniti vsaj k Skandinavskim producentom ali najmanj k Američanu z Evropskim potnim listom Dennisu Wardu, če je že njun ameriški kolega Jim Peterik, ki bi bil za kaj takega najbolj primeren naslov, v tem času prezaposlen. Preprosto Voodoo Circle na trenutke ne znajo “prestaviti v nižjo prestavo”, pogrešati pa je tudi več akustične preobleke aranžmajev, kar onemogoča kapitaliziranje sofisticiranosti in subtilnosti, ki jo ta dva vokala še kako učinkovito razvijata v drugačnih glasbenih klimakterijih.
Torej, to ne pomeni da vam album slučajno ne bi bil všeč. Nasprotno. Tu ni pravila. Vsak sliši po svoje. Vendar pa obstajajo rezerve, kar se tiče močnejšega kontrastiranja vokalne ekspresije v produkciji. To “malenkost” bi v primeru, da ne bi imeli opravka z dvema priznanima in čislanima rock pevcema, skoraj preskočili, pa ne bi nikogar bolelo.
Prvi del albuma je kompozicijsko močnejši. Odpre se himnično z dvema AOR jurišnicama Worth Fighting For in Can’t Wait For Love, potem fanta pobremzata začetno ihto v west coast žuboerčici srednje hitre Sail Away, album pa v nadaljevanju vzplamti v soju prave Survivor pričeske skozi Peterikovo skladbo Chasing Euphoria, ki je vsevprek nabita s pompom. Tud balada Find Another Way vzdržuje s svojo dovršenostjo na tej točki visok kakovostni razvoj dogodkov in mojstrsko uravnovešeno nihanje dinamike albuma ter prelivanja razpoloženjskih stanj. V drugi polovici kompzicije ne posedujejo takšne izrazne moči in ta visok nivo razvoja dogodkov nekoliko uplahne, vendar pa to ne odvzema albumu zadovoljive prožnosti in pravega dinamita odlične rockovske potence, ki ji poveljuje ta razgibana različnost tih dveh markantnih vokalov. V zaključku deluje skladba Kicking And Screaming že prav “nemško” v melodičnem rock principu.
Album je zelo dober kakorkoli obračamo! Za ljubitelje značaja obeh pevcev obvezen preizkušanja! In seveda, ne glede na to, da bi potencialno lahko skladbe izžarevale še več čutnega karakterja skozi vokalno interpretacijo obeh vokalnih pristopov ob izbiri kanček bolj sofisticirane produkcije, deluje album kompaktno vrhunsko opremljeno, značaj tipične implementacije z nemškim zvokom, pa je to pot treba vzeti kot realnost, saj boste lahko tako hipoma postali najboljši prijatelj tega albuma! A tisti ljubitelji melodičnega rocka, ki tankočutno asimilirate zvočne vibracije, znate ta izdelek tokrat preskočiti.
Zasedba
Bobby Kimball – vokal, spremljevalni vokal
Jimi Jamison – vokal, spremljevalni vokal
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Alex Beyrodt – kitara
Mat Sinner – bas kitara
Jimmy Kresic – klaviature
Martin Schmidt – bobni, tolkala
Produkcija
Mat Sinner
Seznam skladb
1. Worth Fighting For
2. Can’t Wait For Love
3. Sail Away
4. Chasing Euphoria
5. Find Another Way
6. Get Back In The Game
7. I Did Everything Wrong
8. Shadows Of Love
9. Hearts Beat Again
10. We Gotta Believe
11. Kicking And Screaming
12. Your Photograph
