King Crimson preganjali nevihto sredi Palmanove (2019)

1 136

Ne glede na to, da jim je nepredvidljivo poletno vreme tokrat dobro zagodlo, King Crimson zvestih privržencev sredi Palmanove niso pustili na cedilu ter skrajšani nastop izpeljali tako kot se spodobi in tako kot se to od njih pričakuje-tehnično superiorno in ambientalno nenadkriljivo.

Lokacija: Palmanova / Piazza Grande / Italija
Datum: sobota, 06.07.2019


Te reportaže skorajda ne bi bilo, saj ni dosti malo manjkalo pa bi koncert britanskih gigantov progresivnega rocka King Crimson v osrčju italijanskega mesta Palmanove, na trgu Piazza Grande, zaradi neurja in obilnega deževja odpadel. Ob uri, ko bi bi se morala skupina že nahajati na odru je namreč lilo kot iz škafa, medtem ko so bliski in strele še stopnjevali brutalno nevihto.

Po približno eni uri čakanja, ko je nevihta ponehala, so organizatorji koncert vendarle izpeljali, a so King Crimson za katere smo bili že prepričani, da jih v tem večeru ne bomu uzrli, svoj nastop skrajšali skorajda za polovico. Njihov poglavar, ekscentrični kitarski genij Robet Fripp, ki hodi spat ‘skupaj s kurami’, je svoj nastop prekinil ali se mu odpovedal že zaradi manjših nevšečnosti, a nas je tokrat vseeno pozitivno presenetil tako, da se je lahko narodnosto pestra publika med katero ni manjkalo Slovencev disciplinirano posedla na stole pod odrom.

King Crimson so svoj nastop odprli s trojnim bobnarskim stampedom »Hell Hounds of Krim«, ko so se veliki ljubitelj tolkalne eksotike Pat Mastelotto, mojster preciznosti Gavin Harrison in vsestranski Jeremy Stacy, ki je v tem večeru skrbel predvsem za klaviature, pomerili v inteligetno tempiranih bobnarskih kanonadah, ki so poskrbele za ognjevit začetek tega temeljito skrajšanega koncertnega nastopa.

Zaradi prej omenjenih ‘izrednih razmer’ članom King Crimson pod Frippovim vselej strogim pogledom ni ostalo veliko manevrskega prostora kar se tiče nabora izvedb, ki je bil temeljito skrajšan. V ospredje so prišli predvsem dolgoletni favoriti, medtem ko so manj znane, a prav tako odlične skladbe žal izpadle iz setliste. Z »In the Wake of Poseidon« (1970) klasiko »Pictures of a City« se je ‘v igro’ vključil celoten sedemčlanski band, katerega je nedavno vnovič zapustil Bill Rieflin.

Izjemna uigranost in preciznost Frippove neverjetno disciplinirane ekipe sta vnovič jemala sapo. Jakko Jakszyk je bil še v boljši vokalni formi kot običajno in nas je glasovno nekajkrat spomnil na pokojno legendo Grega Lakea, medtem ko je s svojimi kitarskimi vragolijami lepo dopolnjeval Frippove kot vedno matematično tempirane kitarske fraze in solaže. Tony Levin je vnovič briljiral na bas kitari ter Chapman Sticku ter pomagal pri spremljevalnih vokalnih harmonijah. Njegove bas linije so bile na račun zelo dobrega ozvočenja v tem večeru ves čas zelo dobro slišne. Še največ manjših težav je imel v tem večeru vselej vedro razpoloženi saksofonist in flavtist Mel Collins, ki je nekajkrat s svojim saksofonom grdo kisnil mimo s prehitrim vključevanjem, a mu to ne gre zameriti. Ravno dodatek njegovega saksofona je sicer izdatno popestril nekatere klasike iz kasnejšega obdobja te legendarne skupine. Temačni in cnični »Cirkus« z albuma »Lizard« (1970) je nadaljeval večer klasik, medtem ko je postapokaliptični ep »Epitaph« s King Crimson prvenca, ki je vokalno vedno precej zahteven zalogaj, a se je Jakko izvrstno izkazal, predstavljal enega izmed vrhuncev celotnega večera. Med skladbami, ki so se sredi aktualne turneje po dolgem času spet našle v setlisti smo v tem večeru uživali v »Frame by Frame« ter »Neurotica« med katere so lepo vnesli tudi nepogrešljivi »Indiscpline« ter tako uspešno zaokrožili trojček zimzelenov iz osemdesetih. Besedila in vokalne melodije vseh treh del so bile prirejene v skladu z Jakszykovo barvo glasu in pevskim pristopom, ki se precej razlikujeta od njegove predhodnika Adriana Belewa. Nato je sledila izvedba eterične balade »Moonchild«, ki je namesto raztegnjenih improvizacij iz originala vsebovala krajše solo točke vseh članov skupine. »The Court of the Crimson King«, še eden izmed vrhuncev tega večera, je bil odigran povsem v slogu originala, vključno z zaključnim, flavtistično usmerjenim motivom. Nekako ironično je, da Fripp po novem od svojega banda zahteva, da igra izvedbe standardov, ki so večinoma, z izjemo del iz osemdesetih in kasneje, v popolnem sozvočju s studijskimi originali, glede na njegovo improvizacijsko preteklost, ko je že na začetku sedemdesetih med koncertnimi nastopi popolnoma spreminjal nekatere priljubljene skladbe. Nato je sledila trojna bobnarska orgija točka z naslovom »Drumzilla«, ko je ‘troglava bobnarska pošast vnovič stopila iz brloga’ in uprizorila nekatere dih jemajoče bobnarsko-tolkalne manevre. Razbijaška »Level Five« z albuma »The Power to Believe« (2003) je bil v tem večeru najnovejša skladba od skupine, ki že od leta 2003 ni posnela novega albuma, čeprav ima že zdavnaj dovolj novega studijskega materiala za tovrsten podvig. Z nepozabnim »Red« (1974) zimzelenom »Starless«, ki vselej poskrbi za svojevrstni ambientalni klimaks, so nekoliko pričakovano zaključili redni del tega temeljito skrajšanega nastopa. Večina izmed nas je tedaj že vstala iz stolov, prepričanih, da je koncerta konec, ko so nas Fripp in tovarišija presenetili ter se nepričakovano vrnili nazaj na oder. Za ‘tolažilno nagrado’ so ‘Škrlatni kralji’ odigrali še »21st Century Schizoid Man«, ki ga na aktualni turneji, kljub temu, da gre za njihovo najbolj prepoznavno delo, izvajajo precej redko. Še kakšen dodatek pa je bilo že naivno pričakovati, saj se je Frippu, katerega pristne emocije ob zaključku nastopa so bile vnovič popolnoma enigma, že mudilo pod rjuho, v ‘svet palčkov’. Iz setliste so denimo v tem večeru izpadle koncertno redkokrat izvajane skladbe kot so »Cat Food«, »Sheltering Sky«, »»Elektrik«, »Islands« in »One More Red Nightmare«, medtem ko smo od zimzelenov najbolj pogrešali »Easy Money«, »Larks’ Tongeus in Aspic-Part II« in »Red«. Ne glede na to, da jim je nepredvidljivo poletno vreme tokrat dobro zagodlo, King Crimson zvestih privržencev sredi Palmanove niso pustili na cedilu ter skrajšani nastop izpeljali tako kot se spodobi in tako kot se to od njih pričakuje-tehnično superiorno in ambientalno nenadkriljivo. Ozvočenje je bilo presenetljivo kakovostno in vsi inštrumenti so bili ves čas dobro slišni, medtem ko so bile legende progresivnega rocka s prej omenjenimi, redkimi Collinsovimi saksofonskimi spodrsljaji, slika in prilika briljantne uigranosti in discipliniranosti. Po tem, ko je že kazalo, da koncerta sploh ne bo in da se bomo nazaj v Slovenijo odpeljali brez vrhunske koncertne izkušnje kakršno lahko priredijo samo King Crimson, smo lahko s slišanim in videnim zares več kot zadovoljni.

avtor: Peter Podbrežnik
fotografija: Primož Novak


Setlista:
1. Hell Hounds of Krim
2. Pictures of a City
3. Cirkus
4. Epitaph
5. Frame by Frame
6. Indiscipline
7. Neurotica
8. Moonchild (with cadenzas)
9. The Court of the Crimson King (with coda)
10. Drumzilla
11. Radical Action II
12. Level Five
13. Starless
—dodatek—
14. 21st Century Schizoid Man

Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki
X