Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Magic Pie
Založba: Karisma Records
Izid: year
Trajanje: 70:13
Ocena: 4/5
Norvežani Magic Pie so nedvomno (še vedno) med najbolj zanimivimi predstavniki sodobne skandinavske progrockovske scene z nekoliko svetlejšimi ambientalnimi odtenki v primerjavi z melanholičnimi mračnjaki kot so denimo Anekdoten, vendar še zdaleč niso takšni navihani veseljaki kot precej bolj popularni The Flower Kings. Njihov udarni pristop k progresivnemu rocku, ki poleg starošolskih simfoprog vplivov vsebuje tudi primesi hard rocka in prog metala, je obrodil nekaj impresivnih rezultatov na prvih treh Magic Pie studijskih albumih, kateri so izšli v zadnjem desetletju, zato so upravičeno prejeli številne pozitivne kritike.
V tem času si je ambiciozna norveška skupina za katero je značilno izmenjavanje glavnega vokala med tremi kitaristi, Airikurjem Haukssonom, Kimom Stenbergom in Eirikom Hanssenom, že zgradila širšo prepoznavnost med ljubitelji sodobnega proga, ki od njihovih sodržavljanov večinoma najbolj cenijo skupini Wobbler in Gazpacho, tako da so se sčasoma še povečala že prej visoka pričakovanja privržencev. »King For a Day« je naslov njihovega težko pričakovanega četrtega studijskega izdelka, ki je grajen natanko v skladu s pričakovanji ljubiteljev skupine in obenem ne predstavlje kake velike zvočne nadgradnje, tako da novi Magic Pie album ni nič boljši, niti slabši od zelo kvalitetnih, vendar ne ravno genialnih/neponovljivih predhodnikov.
Kljub temu, da je v Magic Pie glasbi, kjer vlada visoka stopnja virtuoznosti in izjemnega posluha za izgradnjo dramatičnih vokalnih harmonij, zaznati tako raznolike vplive kot so Genesis, Deep Purple, Pink Floyd, Dream Theater, ELP, Kansas in Styx, pa band ne klonira že slišanega, temveč ostaja zvest lastnemu zvočnemu izrazoslovju, medtem ko večkrat demonstrirajo izjemno spontatnost pri improviziranju in pletenju posameznih aranžmajev. Vsi trije kitaristi so se vnovič izkazali pri tvorbi dramatčnih multiharmonij in večinoma zanimivih improvizacij, tako da so svoje veščine in talente maksimalno izkoristili. Ritem linija je ravno prav kreativna in delovna, da na albumu ni dolgočasnih trenutkov, medtem ko je klaviaturist Erling Henanger ves čas dovolj samosvoj, da pri polaganju posameznih sintetizatorskih tekstur ne zveni kot oponaševalec določenih klaviaturskih legend progresivnega rocka.
Vse to se lahko sliši že na otvoritvenem »Trick Of The Trade«, ki je s svojo dinamično mešanico trdorockerskih kitarskih fraz, simfoprogrockovskih klaviaturskih pasaž in arenarockovskega vokalnega pristopa v slogu Styx dokaj zabaven uvod v album. Dvanajstminutni ep »Introversion« vsebuje nekaj več subtilnih trenutkov s pastoralnimi aranžmaji, medtem ko epske vokalne harmonije v refrenu precej spominjajo na Kansas. Haukssonov energično-raskavi vokalni pristop, ki občasno potegne na Davida Coverdalea (Whitesnake, ex-Deep Purple), vendar brez značilne karizme, je prepričljiv sredi trdorockerskih kitarskih fraz in se vselej pravočasno umakne z nastopom simfoničnih aranžmajev, da slučajno ne izpade preveč neumestno. Za nekaj dodatne drame poskrbijo tudi epske tercetne harmonije v zaključnem delu.
»According To Plan« je še ena reprezentativna in kompleksna, vendar relativno nevznemirljiva skladba, ki vsebuje raznovrstne vplive različnih Magic Pie glasbenih vzornikov. Neoprogrockovski hibrid »Tears Gone Dry«, še en več kot dvanajstminutni ep, tokrat s številnimi Peter Gabriel era Genesis vplivi, v uvodnem delu vsebuje lepo, nadvse subtilno kitarsko solažo, medtem ko kitarske fraze v ozadju spominjajo na nekaj kar bi se lahko domislil tudi Steve Rothery (Marillion). Posamezne kitarske harmonije so v navezi s klaviatursko romantiko tokrat prava paša za ušesa, medtem ko psihadelični glavni motiv nekoliko spomni na Pink Floyd, kar traja vse do trenutka, ko bandu spet zadiši sledenje Deep Purple zapuščini pri snovanju kitarskih pasaž in ‘Coverdale sreča Glenna Hughesa’ vokalnem pristopu, tako da gre v končni fazi za enega izmed nabolj zanimivih trenutkov albuma.
Na »Silent Giant«, kjer vladajo nasršene kitarske pasaže, zaznavno bolj elektronsko usmerjene sintetizatorske teksture in togotni vokalni pristop, Magic Pie nenadoma demonstrirajo tudi nekoliko mračnejši pogled na udarni progresivni rock. Naslovna in obenem zaključna kompozicija je tudi daleč najbolj ambiciozno delo na albumu, ki obsega več kot sedemindvajset minut, kar pomeni, da gre za pristni progrockovski superep, kjer si band privošči pravcati poligon za nebrzdano improviziranje in demonstriranje nekaterih nepričakovano zanimivih idej, pri čemer se jim posreči, da od začetka do konca ni nobenega razvlečenega ali zaspanega trenutka.
Vsi tisti, ki jim je blizu udarnejši pristop k prog rocku z rahlim arenarockerskim priokusom, se bodo zabavali ob poslušanju »King For a Day«, čeprav album kot celota ne predstavlja nobenega evolucijskega prehoda banda na višjo artistično raven. Magic Pie z njim nadaljujejo spoštljivo raven kvalitete treh predhodnih dosežkov, vendar jim je tokrat za malenkost ušla uvrstitev med najbolj vznemirljive progrockovske albuma v letu 2015, saj jim pri ustvarjanju kompozicij in konstantnim vpijanjem vplivov svojih glasbenih herojev, kljub izjemni virtuoznosti in glasbenemu ter aranžerskemu znanju, še vedno manjka nekaj več samobitnosti in karizme. »King For a Day«, ki kljub precejšni dolžini sedemdesetih minut ne vsebuje enega dolgočasnega trenutka, bo skoraj zagotovo všeč vsem ljubiteljem modernega prog rocka skandinavske šole v slogu švedskih korenjakov The Flower Kings, Kaipa, Karmakanic in Beardfish.
Zasedba
Kim Stenberg – kitara, vokal
Airikur Hauksson – glavni vokal, kitara
Eirik Hanssen – kitara, vokal
Jan Torkild Johannessen – bobni
Erling Henanger – klaviature, spremljevalni vokal
Lars Petter Holstad bas kitara, spremljevalni vokal
Produkcija
Kim Stenberg
Seznam skladb
1. Trick of the Trade (6:09)
2. Introversion (12:24)
3. According To Plan (6:35)
4. Tears Gone Dry (12:14)
5. The Silent Giant (5:22)
6. King For A Day (27:29)
