Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Hala Tivoli / Ljubljana / Slovenija
Datum koncerta: 10.11.2010
Število obiskovalcev: 2500
Cena karte: 39,00€ (parter) / 34,00€ (tribuna)
Utemeljitelj kitarskega rocka, enkratni Joe Satriani ne pozna premora! V presledku dveh let izda studijski album, to pa požene možakarja z druščino na redno vizito koncertnih odrov sveta. Satch je ena tistih oseb v svetu glasbenega posla, ki ga imajo prav vsi radi. Njegova glasba nosi pomembno težo pionirstva, hkrati s tem pa je visoko poslušljiva, hitro razumljiva in ne prenaša posebnih avantur v svet glasbenega preizkušanja. Joe je preverjen obrtnik. Njegova glasba je definirana že vrsto let in mož ne ustvarja potresnih sunkov nove glasbene revolucije s svojimi novimi studijskimi dosežki, pač pa pridno neguje svoje zvesto občinstvo, da je to vselej dobro nahranjeno in zadovoljeno, ko izide novi album njihovega kitarskega heroja.
Joe Satriani je tako znova prispel v Ljubljano. Zadnjič se je tu oglasil davnega dne 09.07.2004, kot del projekta G3, s tovarišema Steve Vaiejem in Robertom Frippom. V žepu z novim albumom “Black Swans And Wormhole Wizards” (2010) in postavo, ki je posnela album v studiu. S Satchem so na turneji nerazdružljivi bobnar Jeff Campitelli, enkratni klaviaturist Mike Keneally, znan po sodelovanju s Frankom Zappo in Steve Vaijem – s slednjim je obiskal, dne 13.04.2000 že enkrat pred tem Halo Tivoli, basist Allen Whitman ter “rezervni” kitarist Galen Hansen, katerega Satriani vpoklicuje v ekipo zgolj za turneje.
Satriani je s seboj povabil tudi blues kitarista Neda Evetta, ki je na tej turneji za Satcha ogreval avditorij ter ob tej priložnosti predstavljal svoj novi studijski album “Afraid 4U”, ki izide v decembru letos. Ned Evett & Triple Double je blues rock trio, ki se je v 40. minutah koncertne igre izkazal za silno posrečeno izbiro. Evett poseduje pravi čut za zabavo, s katerim je v trenutku prebil led med skupino in avditorijem. Že s samo pojavo, fine kodravosti bujne naglavne gošče, ki je spominjala na Leslieja Westa legendarnih udarnih blues rockerjev Mountain, a tistega utopičnega Leslieja, bolj vitkostase sorte. Posebnost Neda je striktna uporaba “fretless” kitare (beri: brez prečk). Ni treba več ugibati, da gre za pravega odrskega divjaka, ki razume besedo “odklop”, zato Triple Double odlično funkcionirajo in učinkujejo v živo. Kratek nastop je zapustil izreden pozitiven pečat, Ned pa se je predstavil kot nekakšen novodobni glasnik fretless kitarske blues rock “(r)evolucije”. Kot zanimivost omenimo še preostala člana te zasedbe. Bobnar Kofi Baker je sin slavnega Gingerja Bakerja (Cream), basist Malcolm Bruce pa? Sin nič manj slavnega Jacka Brucea (Cream). Ni treba dvakrat ugibati, da je ritem sekcija vešče spretno polnila razpoložljiv prostor vsakič, ko se je Ned “obesil” na svoj kitarski vrat. Uvodna zabava in pol!
Satch je s kompanijo prikorakal na oder malo pred deveto zvečer. V standardni – “mulčevski” opravi, ob tem pa ni pozabil povezniti nase znova niti sončnih očalc. Satriani se pri svojih 54 letih prelevi neverjetno hitro na odru v popolnega otroka. Razen nekaj “vratnih naborkov”, težko najdeš kakšno gubico na obrazu, dejstvuje pa v gestah in grimasah vseskozi navihano mladostno in vsevprek igrivo. Razposajeni in odlično razpoloženi Joe je pripravil tokrat set listo za sladokusce. Res, da je bila glavnina repertoarja posvečena promociji novega albuma “Black Swans And Wormhole Wizards”, pa je mož obenem nadvse prijetno presenetil z vključitvijo nekaterih skladb, ki jih ni že dalj časa izvajal v živo.
V mislih imam predvsem vrnitev skladb, kot so Why, War in presenetljivo – v zaključku koncerta je Joe dodal skladbo Summer Song (vse tri iz plošče “The Extremist”). Začetek koncerta se je odprl intenzivno in po pričakovanju. Z eno najbolj priljubljenih skladb Ice 9. Takoj za njo skok na prvenec s skladbo Hordes Of Locust (zgodnje presenečenje na repertoarju) in nadaljevanje s splošno oboževano Flying In A Blue Dream. Publike seveda to nikakor ni pustilo ravnodušne. Bil je namreč koncert, ko lahko samo strmiš in se čudiš, kaj počne pred teboj maestro.
Po pričakovanju funkcionirajo tudi nove skladbe iz albuma “Black Swans And Wormhole Wizards” precej bolj učinkovito na odru, kot v studijskih izvirnikih. Sicer pa je cela glasba Joea Satrianija ustvarjena za to, da se jo izvaja na odru. Šele takrat zaživi na polno v svojem poslanstvu in se posebej intenzivno dotakne poslušalca. Nove skladbe so bile pazljivo razporejene med klasike in koncert je bil vseskozi podprt z visoko napetostjo. Satch si je popestril koncert z bluesovskim izletom v novi Littleworth Lane, kjer se je preizkusil tudi v pihanju orglic. Odlično je zažigala tudi skladba Andalusia v repertoarju, ki se je odprla z nedolžnim flamenko vložkom, skupina pa je vzdušje skozi intenziven razvoj dogodkov stopnjevala iz kroga v krog, s finalnim “crescendom”, ki je seveda pripadel novemu “ekstra terestričnemu” solo pobegu kitarskega vešča.
Polni dve uri vrhunske igre, ki ni popuščala v intenziteti, izredni sproščenosti velikega šov spektakla kakršen je samoumeven za Joea! Polni dve uri sta vneto pozibavali hvaležno občinstvo, ki nikakor ni skoparilo z gromkimi ovacijami. V začetnem delu je zvok nagajal. Predvsem so bili basi preglasni, kitara je delovala povsem nerazločno, a pri Light Years Away, se je zvok korenito izboljšal. Ne vem kako se je slišalo zadaj in na tribunah, a na skrajni desni, kakih 7-8m od odra si klaviature komajda še razločil v zvočni razporeditvi.
Koncert je bil novi dokaz, da je Satriani velik gospod, ki ne pusti dihati obiskovalcu njegovih koncertov niti za trenutek, ko vozi svoj kitarski rally na odru. Je šegav, neukrotljiv, vseskozi pozitivno naravnan, vse kar prileti iz njegovega instrumenta pa deluje, kot bi bilo odigrano z neverjetno lahkoto. Občinstvo je bilo tokrat sestavljeno iz 99% skrajno radovednih “doktorjev veščine igranja kitare” in 1% njihovih spremljevalk, pa še te so delovale med koncertom v dvorani povsem izgubljeno.
Ob odličnem koncertu, pa bi se rad zahvalil ne le Joeu in njegovi skupini, pač pa tudi vehementnim samodržcem Mestne občine Ljubljana, ki je nedavna sprejela ukrep, da bo zaračunavala parkirnino pred halo Tivoli tudi v nočnih urah. Si predstavljate situacijo čemenja v nepregledni vrsti sredi hladnega jesenskega naliva, ko stoji nekje daleč, daleč avtomat, ki čaka da ti bo odžrl evro? Tako je slovenska prestolnica še enkrat izkazala veliko mero gostoljubja ne le do obiskovalcev iz različnih koncev Slovenije, ki jih je čakala še dolga pot domov, pač pa tudi do vseh tistih, ki so se pripeljali iz Avstrije, Hrvaške in Italije uživat na koncert. Le kdo še verjame po vsem kar smo doživeli od leta 1991, da bo ta denar kdaj investiran v javno dobro?
fotografije: Aleš Podbrežnik
Setlista
1. Ice 9 2. Hordes of Locusts 3. Flying in a Blue Dream 4. Light Years Away 5. Memories 6. War 7. Premonition 8. Satch Boogie 9. Revelation 10. Pyrrhic Victoria 11. Crystal Planet 12. The Mystical Potato Head Groove Thing 13. Dream Song 14. Andalusia 15. Littleworth Lane 16. Why 17. Wind in the Trees 18. Always With Me, Always With You 19. Big Bad Moon —dodatek— 20. Crowd Chant 21. Summer Song
Galerija slik
