Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Teatro Miela (Dom pristaniških delavcev) / Trieste (Trst) / Italija
Datum koncerta: 11.10.2011
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 20,00€
Ko zahrumi z dobrom in zarjove s svojim gromovito šmirkavim glasom na odru znameniti Eric Sardinas, je to magnet nepozabne koncertne izkušnje. Črni mušketir, mnogi mu pravijo kar “kralj dobra”, ki ga krasi kot oglje črna nakodrana griva, obvezno naglavno pokrivalo prelomljenega klobuka, črn v duši, črn v srcu, črn v vsem! Tako je to, ko se črna kri bluesa pretaka po ožilju! Eric velja za enega najbolj pristnih blues izvajalcev in izvajalcev nasploh, kar se tiče odrske igre.
Trst. Dom pristaniških delavcev, prekrasno prizorišče za uživanje takšnega spektakla, znan po izvrstni akustiki in sem se vselej radi vračamo! Tu se je to pot ustavil Eric v družbi svojih dveh Big Motor pajdašev in sicer ustaljenim spremljevalcem, ki sliši na ime Lavelle Price (bas kitara) in novim bobnarjem Chrisem Frazierjem. Da. Pravilno berete! Slednji si je zgradil ime pri Edgarju Winterju, Eddieju Moneyu, Steveu Vaiu, v čudaški zasedbi “Tak Matsumoto Group” v kateri je sobival z Ericom Martinom (Mr. Big) in Jackom Bladesom (Night Ranger), zlasti pa je njegov pedigre narastel v obdobju od leta 2006 dalje, ko se je pridružil, po priporočilu Douga Aldricha Davidu Coverdaleu, legendarnim Whitesnake, z njimi posnel album “Good To Be Bad” (2008) in postal del takratne svetovne turneje skupine Whitesnake.
Udar visoke potence in blues rock nepokorščine je zamajal temelje dvorane 15. minut preko desete zvečer! Preko ogrevanja prstov z znamenitim struženjem naprstnika na mezincu leve roke, prilagoditve navijalcev na vratu kitare, je Eric Sardinas stopil povsem na rob odra in vprašal občestvo: “Everybody feeling good!?!?”, nato pa spontano preko nekaj strupeno zavitih “lickov” vzdolž dobra bruhnil z Big Motor v koketno naviti blues boogie rock, skladbe Worried Man Blues, ki je hipoma pognal v sinhrono gibanje kakih 300 obiskovalcev.
Ko je na odru Sardinas, se temperatura hitro povzpne do vrelišča! Možakarju je tokratni ambient silno godil. Trio je dobil konkreten oder, da se razmahne in Sardinas je dobesedno vihral z enega na drug konec odra, ko je divje opletal s svojim instrumentom. Spontanost brezmejna! Mož se je nekajkrat pošteno zapletel s kablom v enega od monitorjev in si v enem od premorov med skladbami le vzel čas, da se sprva “odvije” z monitorja, nato pa pokomentira: “Looks like it’s gonna be my problem tonight!”
Trio je požigal oder z skladbami, kot je strupeno grabežljivo ritmična Flames Of Love, novo Road To Ruin iz pravkar izdanega albuma “Sticks And Stones” (2011), skorajda že obvezno Texola, še posebej korenito pa je podžgal občinstvo, ko je le tega pozval k spremljavi refrena skladbe Down To Whiskey! V repertoarju ni izostala vražja zapoved puncam Treat Me Right, kot tudi ne v zaključnem delu odgrana I Can’t Be Satisfied!
Trenutki, kjer je možakar odmeril minute, da nas popelje pristnemu izročilu “delta Mississipi bluesa” naproti, sta povzeli priredbi Roberta Johnsona Hell Hound On My Trail ter Come On In My Ktchen. Eric stopi na rob odra in v “izštekani” različici skozi karizmo izjemne potence in nebrzdane energije, katero očitno črpa iz neusahljivih vrelcev, pristopi do izjemne interpretacije, ki ne pozna replike v svetu blues glasbe ter hipnotizira prisotne s čutnimi valovi vokalne artikulacije izredne izrazne zmesi, ki povzema občutja bolečine, hrepenenja, srda in kljubovanja. Eric je v točki 8 Goin’ South svojo robato možatost postavil za nekaj hipov na stranski tir ter razgalil tenkočutno plat svojega srca. Osupnil je tudi z vključitvijo blues standarda I Wonder Who, ki se ga je loteval v svojih časih tudi znameniti preminuli bluesovski heroj Rory Gallagher! Ericova verzija je pripadla znova povsem izštekani različici!
Mož ki je precedil hektolitre znoja na odru, si je na sredi nastopa vzel nekaj časa za premor, vrzel pa sta v tem času izkušeno zapolnila sprva Price in za njim Frazier z izvrstnima solo točkama. Maestro oborožen z izredno kombinacijo občutka ter spontanosti, je ta dva elementa združeval skozi nastop z iskrivo igro, ki je izražala absolutno pristnost in v kateri ni mogoče napovedovati vnaprejšnjega razvoja dogodkov! Globlje potovanje v izročilo blues retorike pravzaprav ne gre. Skoraj dve uri visoko potentnega šova, hrumeče rušilnosti zategnjenih lickov, ob katerih je mogoče opazovati kako letijo železovi opilki s strun in leseni oblanci z dobra, kontroliranih s svojevrstno tehniko finger pickinga, prelitega z vokalnim grmenjem. Eric Sardinas šov! Ni umika in ni prizanesljivosti do nikogar. Blues erotika in črno koprnenje, ki ukroti in uklene na verigo, tudi samega hudiča, da postane malo, pritajeno ščene !
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
