Avtor: Peter Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Piazza Unita d'Italia / Trst (Trieste) / Italija
Datum koncerta: 31.07.2010
Število obiskovalcev: 800
Cena karte: prost vstop
Drugi dan tržaškega poletnega rockovskega festivala je ponudil obilje radosti za vse ljubitelje nesmrtnega ameriškega skladatelja, kitarista, pevca, satirika in režiserja Franka Zappe. Legendarni skladatelj je umrl “davnega” leta 1993, a njegova zapuščina živi dalje tudi preko različnih skupin, katere tvorijo nekdanji člani njegovih številnih spremljevalnih zasedb. The Grande Mothers Re:Invented so edina obstoječa zasedba izmed tistih, katere izvajajo skladbe iz Frankove bogate zapuščine, ki se lahko pobaha s tem, da vsebuje dva člana originalnih The Mothers Of Invention, se pravi, da sta sodelovala z legendarnim umetnikom od začetka njegove studijske kariere.
Basist in pevec Roy Estrada je s Frankom nastopal že od ustanovitve legendarne zasedbe in se je pojavil že na “Freak Out” (1966), studijskem prvencu Mothersov, medtem ko se klaviaturist in dodatni pevec Don Preston ponaša s tem, da je s Frankom aktivno sodeloval od drugega albuma “Absoulutely Free” (1967) pa vse do razpada originalne zasedbe konec šestdesetih. Od legendarnih glasbenikov, ki so imeli čast, da so sodelovali s Frankom osebno, se v zasedbi nahaja še karizmatični saksofonist, flavtist in pevec Napoleon Murphy Brock, ki opravlja tudi vlogo frontmana Grande Mothersov. Murphy Brock je s Frankom aktivno sodeloval v obdobju med leti 1973 in 1976, ki velja za eno izmed najbolj plodovitih. Legendarnega originalnega bobnarja Jimmya Carla Blacka, ki je žal preminil lansko leto, je nadomestil Christopher Garcia, ki je med nastopom dokazal, da je dostojen naslednik nepozabnega Indijanca. Mladi kitarist Robert Mangano je imel najtežjo, izjemno nehvaležno nalogo, nadomeščanja Frankovih kitarskih delnic, a je kljub temu šokiral publiko z norimi solažami in z izvrstnim umevanjem Frankove kitarske tehnike, katero Steve Vai v nekoliko bolj nališpani različici še dandanes uspešno trži.
Sedišča na glavnem trgu so bila tega večera zaznavno manj zapolnjena, kar pa niti ni bilo kako posebno presenečenje, saj Frankove večinoma avantgardistične umetnine pač niso za vsakršen okus. Grande Mothers so v pristni maniri svojega velikega učitelja neusmiljeni zvočni perfekcionisti, kateri še več minut potem, ko so se že pojavili na odru niso začeli z igranjem vse dokler zvok ni bil optimalen za njihove visoke potrebe. Koncert so odprli s kultno glavno temo z dvojnega konceptualnega albuma “Uncle Meat” (1969), ki je bil hkrati tudi Frankov prvi film. Na splošno je “Uncle Meat” tega večera igral pomembno vlogo, saj so tudi v nadaljevanju nastopa z njega odigrali klasiko “The Air” ter prepoznavne variacije, katerim so, tako kot se spodobi, dodali nekaj povsem novega. Enako je veljalo za večino preostalih klasik tega večera, katere je bilo v novih improvizacijskih preoblekah precej težko prepoznati, a zato niso zvenele nič slabše od originalov.
Legendarni album “Hot Rats” (1969), po mnenju številnih Zappa privržencev, celo mojstrovo najboljše delo, je bil zastopan z “Gumbo Variations” ter nesmrtno inštrumentalno klasiko “Peaches En Regalia”, ki je obenem tudi ena izmed Frankovih najbolj prepoznavnih kreacij in tista “inicacijska” skladba s katero so številni prvič začeli spoznavati ‘brezkončno’ umetnikovo glasbeno zapuščino. Z izvedbo kultne prog rock klasike “Andy”, najboljše skladbe z albuma “One Size Fits All” (1975) so poskrbeli za nadvse prijetno presenečenje. Še posebno je godila ikonoklastična Prestonova solaža na sintetizatorju sredi srednjega dela, ki je navdušila prav vse ljubitelje simfoničnega prog rocka in fusiona. Na glavnem vokalu so se skladno izmenjavali Estrada, Preston, bobnar Garcia in glavni pevec Murphy Brock, ki je večkrat, predvsem med skladbami s hitrejšim ritmom in funky utripom, tudi zaplesal. Napoleon je po vseh teh letih še vedno izvrsten pevec, ki v posamezne klasike vnaša izdatno sapo soula in funka. Tega večera je z vokalnimi akrobacijami še posebno navdušil na “Overnite Sensation” (1973) klasiki “I’m the Slime” na kateri je tudi sicer originalni pevec.
Bobnar Garcia pa je uspešno nadomestil legendarnega Captaina Beefhearta na blues rockovski burleski “Debra Kadabra”, katera originalno izvira s koncertnega albuma “Bongo Fury” (1975). Pri skladni uporabi falseto vokalnih linij so se sicer odlično izkazali vsi trije nekdanji Frankovi sodelavci. Seveda pa je vsakršen koncert, ki vsebuje Frankovo zapuščino, v prvi vrsti predvsem sproščujoča zabava z izdatno mero humorja na čelu s številnimi slaboumnimi štosi in straniščnim humorjem. Frankovo vlogo glavnega pripovedovalca odrskih burlesk med posameznimi izvedbami so opravljali vsi trije stari mački, a seveda v tej panogi niso mogli svojemu genialnemu učitelju seči niti do kolen. Po začetni zadržanosti, ko nikakor niso bili zadovoljni z zvokom in so se publiki večkrat opravičevali za neprijetno čakanje med posameznimi izvedbami, so se v nadaljevanju koncertna izjemno razživeli in uprizorili nekaj sapo jemajočih jazzovskih improvizacij na kateri bi bil ponosen tudi sam Frank.
Enega izmed vrhuncev celotnega koncerta je nedvomno predstavljala odlična izvedba burleskno začinjene jazz fusion klasike “Big Swifty” (original izvira z albuma “Waka/Jawaka, 1972), ki je znana predvsem po svoji “cirkuški” uvodni sekciji z drdrajočim, “balkanskim” ritmom ob kateri je izjemno težko ostati resen. Sredi “Big Swifty” so vnesli medley, sestavljen iz različnih, skrajšanih skladb iz Frankove kariere, kar je bila dokaj dobra poteza, saj je iz tako obsežne zapuščine praktično nemogoče zajeti vse najbolj znamenite trenutke njegove kariere, še posebno, če je vsak album posebno obdobje kariere zase. Grande Mothers so uspešno zaobjeli šestdeseta in sedemdeseta (nekateri smo sicer pogrešali kako izvedbo s konceptualne mojstrovine “Joe’s Garage”, 1979), medtem ko so se osemdesetih zgolj bežno dotaknili s skrajšano verzijo klasike “I Come From Nowhere”, ki je bila del “Big Swifty” medleya.
Seveda pa tega večera niso smele manjkati izvedbe iz zgodnjih let Mothers Of Invention, natančneje s prvih treh albumov, med katerimi so izbrali “Trouble Comes in Every Day”, “How Could I Be Such a Fool” ter “I ain’t Got No Heart”, kjer so si psihadelika, doo-wop ter avantgarda vnovič podajali roke med seboj. Enega izmed večjih podvigov tega večera je predstavljala izvedba jazz fusion mojstrovine “Holiday in Berlin-Full Blown” z albuma “Burnt Weeny Sandwich” (1970), znotraj katere so poleg številnih duhovitih improvizacij vpletli tudi glavni motiv “Stormy Monday”, blues klasike T-Bone Walkerja. Za konec rednega dela so odigrali “Village of the Sun” (original se nahaja na koncertnem albumu “Roxy & Elsewhere”, 1974), eno izmed redkih radiu ‘prijaznejših’ klasik iz Frankove zakladnice.
Potem, ko jih je že pošteno začel preganjati čas so se še enkrat vrnili na oder ter z dodatkom razveselili vse dolgoletne pristaše. Za veliki finale so odigrali klasiko “Montana”, eno izmed najbolj znanih Zappa mojstrovin, ki je na stolih prebudila tudi največje zaspance in k petju refrena spodbudila celo tiste, ki jim med koncertnim pohajkovanjem ni bilo nič jasno kaj se dogaja na odru, saj je MTV že dolgo njihov glavni glasbeno-dušni pastir. Verz “I’m moving to Montana” so po tradiciji nekoliko priredili ter “Montana” zamenjali s “Trieste”. Izvedbi Frankovega največjega hita “Bobby Brown (Goes Down)” so se zaradi njegove komercialnosti po pričakovanju izognili, a ni bil zato nihče razočaran.
Navkljub temu, da je na njihov koncert prišlo bistveno manj ljudi kot na Focus, pa so ohranjevalci zapuščine legendarnega skladatelja s fenomenalno predstavo demonstrirali, zakaj še vedno sodijo v elito najboljših inštrumentalistov in da niso prav ničesar pozabili, kar jih je naučil veliki učitelj, kateremu so se na koncertu spoštljivo poklonili tudi s krajšim govorom. Kdor je slučajno spregledal nastop Grande Mothersov ali se ga iz različnih razlogov ni mogel udeležiti se lahko upravičeno drži za glavo, saj je zelo verjetno zamudil eno poslednjih priložnosti, da bi v bližini slovenske meje lahko videl kakega izmed članov originalnih The Mothers Of Invention in s tem Frankovih najožjih sodelavcev.
fotografije: Aleš Podbrežnik
Galerija slik
