Ko zapojejo revolverji polnih nabojev z L.A. Guns v Bluesiani (2017)

0 12

Lokacija: Vrba na Koroškem (Velden Am Wörthersee) / Bluesiana Rock Cafe / Avstrija
Datum: torek, 14.11.2017


Doslej smo imeli možnost gledati na odru le verzijo L.A. Guns brez Phila Lewisa v postavi. Torej. Ustanovni član in kitarist Tracii Guns je pripeljal svojo verzijo L.A. Guns v Evropo in sicer pred leti celo v ljubljanski Sputnik, pa v bližnje italijanske Ronke (blizu tržaškega letališča). Sicer pa verzije L.A. Guns s Philom Lewisom nismo imeli sreče kdaj užiti na naših koncertnih epopejah.

Tega niti ne gre več pogrešati, saj sta možakarja, po petnajstih letih, znova združila moči in L.A. Guns so tako iz dveh verzij skupine, postali znova ena sama, to je tista, v kateri funkcionira naveza dveh malo prej citiranih glasbenikov »usodno pečatno«, to je optimalno in ustvarja tisto energijo, vibracijo, tudi komponistično in izvedbeno moč, ki smo jo dolgo časa pogrešali. Torej nekaj kar lahko v navezi udejanjita skupaj le Phil Lewis in Tracii Guns. Izjemna karakterja, izjemna glasbena talenta. To potrjuje novi album skupine z naslovom »The Missing Peace«, to pa je potrdilo tudi srečanje s skupino v Bluesiani.

A počasi. Pred L.A. Guns so druščino kakšnih 70 obiskovalcev, med katerimi so (glede na zasoljeno ceno vstopnice) presenetljivo prednjačili obiskovalci iz države ob tromeji z najnižjim BDP – uganili ste, iz Slovenije torej, so nastopili irski glam rock revitalisti Stone Trigger. Kvartet, ki mu poveljuje srboriti, a gizdavi pevec Tommy Rockit, je v štiridesetih minutah več kot izvrstno razgreval prisotne, s svojo zajedljivo »slečeno in surovo« rock’n’roll energijo, prelito z dozo popadljive punkovske arogance ter zabelo pobalinstva. Bend je predstavljal v letošnjem letu izdani album »G.H.O.S.T.«. Ozvočitev ravno na meji še sprejemljivega, za malo sobico Bluesiane, kjer so se okna in zidovi kar konkretno majali. Nekaj zvočnih peripetij med nastopom, nekaj manjših kiksov, vendar je to koncertno dejstvo vsakega izvajalca. Srčnosti vsekakor ni manjkalo, Rockit se je izkazal za izvrstnega frontmena ter čvrst komunikacijski most med bendom in publiko. Skupina je zabelila nastop tudi s svojo verzijo Thin Lizzy klasike Waiting For An Alibi ter v nadaljevanju še z dodobra spreobrnjeno verzijo skladbe Larger Than Life (izvirnik pripada Backstreet Boys), s katero so naposled le pripravili publiko do kremenitejšega sodelovanja. Zeleni dres irske nogometne reprezentance razprostrt na enem izmed Marshallov je namigoval na to, da je Irska reprezentanca igrala prav v času Stone Trigger koncerta v Bluesiani pomembno tekmo, ki bi jo v primeru zmage vodila na svetovno prvenstvo, vendar pa so jih Danci sredi Dublina žal stresli in to s končnim izidom 1: 5.   

L.A. Guns so postregli z zabavnim uvodnim delom. Na oder je namreč nenadoma pritekel kar Tracii osebno in pričel s pripravo zvoka in uglasitve na svoji kitari. Za ozadje je izbral Ozzyjevo klasiko Dairy of a Madman, bend se je kmalu pridružil na odru in se skozi uvodno skladbo »skalibriral« na pravo temperaturo in uglasitev. Zadnji je na oder »vdrl« pevec Phil Lewis, bend pa je »zarohnel« v nabrušeno novo skladbo The Devil Made Me Do It. Publika je navalila prav na rob odra in pročelja le tega, je postalo v hipu silno utesnjeno. Zlasti ob redosledju klasik Electric Gypsy, Over the Edge, Bitch is Back ter Sex Action. Definitivno odstrel na kultna »Hollywood Vampires« in prvenec »L.A.Guns«! Posledično intenzivno sodelovanje publike, zlasti na sredini, za kar so skrbeli prav obiskovalci iz Slovenije, ki so obvladovali zelo dobro repertoar skupine. O tem se je prepričal tudi Phil osebno, ko je prepustil publiki nekaj verzov, pri tem pa se ji, za vso izkazano podporo, ni pozabil prisrčno zahvaliti.  

Sicer pa nas je zanimalo zlasti funkcioniranje skupine. Fantastičen koncert. V vseh ozirih. Tracii Guns ostaja »kralj« svojega posla, obenem pa po svoji sami energiji, ki jo seva na odru ta karizmatični kitarski vrač, gotovo najbolj dostopen član ekipe. Kvintet si je vseskozi podajal sočne šale, pri čemer so fantje porogljivo brili drug iz drugega norca, za uvod v ta domino efekt, pa je poskrbel sam Tracii, ki je v uvodu The Devil Made Me Do It teatralno uščipnil Phila za zadnjico in potem pokazal s prstom na bobnarja Shanea Fitzgibbona, češ da je to storil pač Shane. Fantje znajo rokovati s publiko in so pač rojeni mojstri odrskega šov teatra. Lewis ima še vedno izjemno dobro ohranjen vokal, karizmo, srčnost, strupen pogled s katerim uroči. S tem vokalnim karakterjem, ki je sijal v Bluesiani tega večera, prav vse L.A. Guns klasike resnično optimalno in fenomenalno funkcionirajo. Tracii Guns je z neverjetno intenziteto strasti in emocij razkazoval svoje kitarske mojstrovine in absolutno dominiral na odru, saj je na njem zasedal tretjino le tega. V uvodu Over the Edge si je pomagal z violinskim lokom, večkrat je med koncertom uporabljal tudi teremin, sicer podedovano manira njegovega velikega vzornika Jimmy Pagea. Ob izvedbi posvetila Princeu s skladbo Purple Rain, sta se Lewis in Guns povsem umaknila z odra ter le tega prepustila preostali trojici. Na vokal je stopil sicer ritem kitarist Michael Grant, ki je prišel v skupino leta 2013, pred tem pa je igral in pel za bend Endeverafter. Ta je seveda to točko izkoristil ne le, da je razkazal pevske vrline, pač pa zlasti zato, da je razkazal tudi izjemne ročne spretnosti v igranju kitare, kajti v skladbo je na svoj način vrinil tudi (milo povedano) pošastno solažo. Sledil je veliki finale, ko je bend nanizal drugo za drugo pogrešane koncertne favorite oziroma skladbe albuma »Cocked And Loaded« (Malaria, Never Enough, The Ballad Of Jane ter sklepno Rip and Tear), pri čemer je posledično (namerno) iztisnil iz podoživete publike še zadnje kvante energije oziroma energetski krešendo povratnih reakcij velike potešitve prisotnih.

Zanimivo je, da se je skupina odločila zaigrati vsega tri skladbe iz novega albuma »The Missing Peace«, ki je mimogrede upravičil vsa pričakovanja ter ujel na neverjetno posrečen način »priključek« z esenco klasičnih L.A. Guns albumov. Je pa skupina med njimi postregla z izvedbo ene bolj zanimivih in glede na znano reputacijo skupine neobičajnih kompozicij, ko se je lotila sicer izvrstne The Flood’s the Fault of the Rain. Le to je Lewis pospremil z uvodnim komentarjem, da gre nekako v stilu The Animals kulta House of the Rising Sun.

Izredna kemija, uigranost, karakter, suverenost in izvedbena moč. Vse funkcionira fenomenalno. Kombinacija Lewisa in Gunsa je torej esencialna, je bistven element, ki evocira torej tisto pravoverno podobo L.A. Guns. Podoba, ki smo jo vsa ta leta pogrešali, je obenem tudi podoba, za katero upajmo, da bo (p)ostala stalnica novih časov s katero bodo L.A. Guns še dolga leta razveseljevali svoje oboževalce. Po tej plati zagotovo ostajajo vrste dolžniki, no v Bluesiani, pa so s svojo svetlo in izvrstno predstavo, poplačali konkretni del tega dolga. Ogled koncerta tako formatirane zasedbe L.A. Guns ostaja torej v novih časih sveta obveza slehernega ljubitelja hard rocka, glam metala in dražljivih ter ne nazadnje, slikovitih časov losangeleškega Sunset stripa. 

avtor: Aleš Podbrežnik
fotografije: Aleš Podbrežnik

STONE TRIGGER:
1. Intro
2. Children of the Night
3. Rattle Your Bones
4. Black Venom
5. I Declare War
6. Masquerade
7. Moyano Drum Groove
8. Gotta Get It
9. Show Your Hands
10. Waiting For An Alibi
11. Larger Than Life
12. Edge Of Insanity

L.A. GUNS:
1. Intro (Diary of a Madman)
2. The Devil Made Me Do It
3. Electric Gypsy
4. Over the Edge
5. Bitch Is Back
6. Sex Action
7. The Flood’s the Fault of the Rain
8. Speed
9. One More Reason
10. Kiss My Love Goodbye
11. Purple Rain
12. Malaria
13. Guitar Solo
14. Never Enough
15. The Ballad of Jayne
16. Rip and Tear


Pošlji komentar

Your email address will not be published.

Ta stran uporablja piškotke z namenom zagotavljanja spletne storitve, oglasnih sistemov in funkcionalnosti, ki jih brez piškotkov ne bi mogli nuditi. Z obiskom in uporabo spletnega mesta soglašate s piškotki. Sprejmi Preberi več

Zasebnost&piškotki