Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Deftones
Založba: Reprise Records
Izid: year
Trajanje: 51:50
Ocena: 4.5/5
Ko sem pred skoraj dvema desetletjema prvič prisluhnil prvim taktom plošče Adrenaline, je postalo mojim tedaj še mladim ušesom jasno, da so Deftones nekaj posebnega in nekaj vrednega poglabljanja. Po Around The Fur je postalo jasno, da je faktor sreče manj pomemben, saj so kalifornijski zadetki iz Sacramenta pokazali, da so na svoji prav posebni misiji, po kateri svet glasbe ne bo nikoli več isti, White Pony pa je pokazal, da je nadgradnja vedno mogoča. Sodobniki nekdaj avantgardnih Korn so postali franšiza, ki je poleg oblek in imaginarija novodobnega nu metal zvoka izumili povsem lasten pristop do obravnavanja sodobnih tematik, moja ušesa pa so postala vse bolj lačna nadaljevanj. Nadaljevanja so bila večinoma razočaravajoča, dokler nisem po smrti basista Chi Chenga sklenil krog neskončnih razočaranj (Saturday Night Wrist je bil svetla izjema) prekiniti z vnovičnim prisluhom nekdaj zasvojljivih ritmov ter skladb, zaradi katerih mi je postala melanholija popolnoma združljiva s pojmom kakovostnega metala. Koi No Yokan je pristal v predvajalniku, nadaljnji razplet pa je strnjen v spodnjih nekaj vrsticah.
Koi No Yokan pomeni v japonščini zaljubljanje na prvi pogled, ker pa je v instant vzljubljanju vedno nekaj zavajajočega sem si dovolil sprva distanco, ki pa je postopno kopnela. Dvanajst let po plošči White Pony je ostalo v srcu še vedno dovolj srčnega netiva, da je srce vzplamtelo, magnetizem dobre glasbe pa je iz groba priklical vse tiste lepe spomine, zaradi katerih je bil naivni mladenič sedaj nekoliko postaran, a srečnejši za eno novo razodetje lanskega leta. Chinova armada atipičnih soničnih agresorjev je sposobna preživeti test časa ter servirati skoraj uro res izjemne glasbe z bore malo pomanjkljivostmi. Kitare Stephena Carpenterja z nižjo uglašenimi strunami ohranjajo okvir, znotraj katerega se lepo razpredajo Cunninghamovi ritmični izpadi briljance, preliv sladkobe pa je zaupan ezoterično zadihanemu šepetu vokalista China Morena, ki je po opustitvi kornizmov postal popolnoma zračen in domala seksipilno zlovešč. Atmosfera je bazen, v katerem se prepredajo sanjski motivi ter besedni nizi ne vedno takoj jasnega in neposrednega svetobolnega iztiskanja bolečine, ki pa je v zasedbi zadnja leta ni manjkalo. Koi No Yokan je namreč terapevtski poskus lajšati težo spoznanja, da ne bo nikoli več tako, kot je bilo in da nekaterih ljudi, ki so vse bolj drseli v temo smrti, ne bo mogoče več priklicati nazaj. Chi je umiral na obroke, že po albumu Diamond Eyes pa je njegove dolžnosti zasedel Sergio Vega. Teža in sanjavost sta si podli roko s faktorjem vnovične prerojenosti, ki je vnovič vtirila zasedbo na tire muzikalične potentnosti, ki dovoljuje vnovični dvig v višave Deftones univerzuma lomljive krhkosti in navdihujoče brutalnosti.
Koi No Yokan je plošček, pri katerem teče vse bolje kot na prejšnjih ploščah. Tekstopistvo je nadstandardno morenovsko, skladbe pa imajo rep in glavo. Že uvodni Swerve City s svojim uvodnim rifom, ki spominja na zeppelinovsko – smashing pumpkinovski konglomerat že slišanega, a vseeno unikatnega daje zagon za poglabljanje v globine. Moreno obseden z astralnimi konji in silnicami narave ter seksapila ne razkriva preveč, interes pa kljub ezoterični neulovljivosti ostaja jekleno prikovan na zvoke, ki se spredajo med levim in desnim ušesom. Po udarnem valu prvega navdušenja sledi še bolj senzualno nadaljevanje skladbe Romantic Dreams, ki se kar pretopi v logično nadaljevanje. Carpenterjeva kitara prede niti, Cunnighamova metrika ustavlja prehitri izliv čustev z natančno odmerjenimi udarci po opnah, Chino pa ob prikritih zvokih basa in Delgadovih semplih in klaviaturah izvaja akt šamanskega uročanja na sebi lasten način. Nakocinjenost je povsem logični rezultat kemije, ki zveni naravno in eterično hlapljiva. Leathers se nato prikrade kot dežna kaplja skozi goste oblake megle in dima, po nežnem uvodu pa ustrelijo vsi topovi Deftones kanonade. Deftones se izvijejo iz starih ovojev nekdaj utesnjujočih povrhnjic ter ohranijo digniteto ter lastno formo, ne da bi zveneli kot kdorkoli drug kot oni sami. Moreno niza kontraste visokozvenečih krikov, šepeta ter hipnotičnih šepetov, kljub manjši dozi grlenosti pa je v celoti dovolj srži, da melodika ne uniči ostrine zvoka celote, Deftones pa ne zvenijo zaradi tega nič kaj cmeravo ali brezhrbtenično.
Vrhunci si sledijo in po ploskih rok na uvodu skladbe Poltergeist se obudi spomin na prvorojenca zasedbe, album Adrenaline. Ostrina, ki je zaznamovala takte skladbe Bored, je še vedno tu, le da je malce bolj zrela in prekleto bolj polna! Kolosalni udar disorzij in ploskov rok se prepreda kot nekaj povsem običajnega, Deftones pa v eksplozijah zvoka rojevajo nove galaksije podzavestno sugeriranih univerzumov v duši in možganih slehernega človeka, ki ob poslušanju glasbe glasbo tudi sliši. Ni natolcevanj in ni mehkih tkiv. Entombed z atmosferično noto popa pade v celoto kot dobro vstavljeni trenutek suspenza, estetika pa se s tem nič kaj ne skvari, prav tako pa ne pade energija plošče. Že Graphic Nature z udarnejšim podtonom vrne dušni ekspres v višje obrate atonalne lepote, Tempest pa se prikrade kot prikazen iz meglic popa. Depeche Mode na metal način – to je pripližek, ki maynardovski moment seksipilnega poigravanja z (ne)dovoljenim podvaja občutek eklektične polnosti slišanega, odtenki pa se plastijo en na drugega kot dimne zavese škrlatnih meglic zadetosti.
_
In Gauze le trenutek zatem z razglašeno sfukanim tempom polepša nato dan z nič kaj plesnimi konturami, ki pa funkcionirajo suvereno, koherentno in kompaktno. Če so Deftones na White Pony na trenutke izgubljali miselne končiče svoje idejne rdeče niti, je tokrat celotni stroj in ustroj zasedbe dobro naoljen in luciden. Skoraj nezdružljivo z imenom Deftones. Drobljenje ritma ostaja vedno slišno, a kljub vsemu na okusno odmerjeni distanci. Rosemary kot sonični odmev orienta pridrsa v prvi plan kot podoba zamegljenega dušnega templja, obdanega s češnjevimi cvetovi. »There’s no sound but the engines drown / I might set free to roam …« je verz, po katerem se stonerski vlak premakne ter zdrsne počasi proti robovom Deftones univerzuma, a disperzija kontur tokrat ne nastopi. Deftones drobijo počasno žalostinko s senzualnim občutjem, da bi s skladbo Goon Squad posvetili še en drobec svojemu izgubljenemu kolegu Chiju na način, ki mu je bil pisan na kožo. In sklepni What Happened To You bi bil zlahka ožigosan kot nepotrebna izumetničena pika na i, kar pa ne drži popolnoma, saj so bili Deftones vedno krmarji lastne pripovedi, pa čeprav ne vedno pravilno razumljeni.
_
Hipnotičnost in nasilje krasne sonične lepote sta glavni premisi tokratne ljubezni na prvi pogled, ni pa slišati hitoidnih vrhuncev preteklosti, kar je My Own Summer nedvomno bil. White Pony je dobil nadaljevanje, le da je vmes minilo 12 let. Očitno je za sleherno stvar potreben čas, na Deftones nadgradnjo in naravno evolucijo pa je reka časa očitno blagodejno vplivala. Koi No Yokan premore vse tisto, zaradi česar je vnovično zaljubljanje v zdaj starikavo nekdanjo ljubico popolnoma možno. Deftones so dali vse od sebe, najboljše od najboljšega pa je tokrat kronano z izjemno suverenim in jekleno nepropustnim nizom skladb, ki kljub temu namensko polzijo med prsti. Kot sanje. Kot prividi. Kot ščepci zvezdnega prahu, ki ga je na svet zvabila žalost ob izgubi, poslavljanju in slovesu od prijatelja. Chijevo telo je morda res umrlo, vem pa, da se duša sedaj srečno smehlja in blagoslavlja dejstvo, da se Deftones pot v neskončnost nadaljuje!
Zasedba
Abe Cunnigham – bobni
Stephen Carpenter – kitara
Frank Delgado – sempli, klaviature
Chino Moreno – vokali
Sergio Vega – bas
Produkcija
Nick Raskulinecz
Seznam skladb
- Swerve City
- Romantic Dreams
- Leathers
- Poltergeist
- Entombed
- Graphic Nature
- Tempest
- Gauze
- Rosemary
- Goon Squad
- What Happened To You?
