Avtor: Aleš Podbrežnik
Izvajalec: Niacin
Založba: Prosthetic Records
Izid: year
Trajanje: 73:34
Ocena: 4/5
Niacin, usekani power jazz rock fusion trio se vrača po osmih letih od kar je izšel triov zadnji studijski dosežek »Organik« (2005). Z novim studijski izdelkom. Preprosto in neposredno naslovljenim. Z eno besedo, ki pove vse. »Krush«. In res. Niacin niso izgubili niti trohice svoje sesipajoče moči in značajskih glasbenih lastnosti, ki so jih zapustili pretekli studijski albumi. In to je prvi in najpomembnejši odgovor na vprašanje o tem kaj lahko pričakujemo od zasedbe, ki se je zastavilo že ob sami napovedi novega izida albuma »Krush«, prvega za založbo Prosthetic Records, sicer usmerjeno v metalske vode.
Niacin ostajajo napolnjeni z ekstremnim igranjem. To je razvoj ekstremno učinkovite kombinacije sonične hitrosti ter kontrole, ki dosega točkovno takšne razsežnosti, da dokler izdelka ne slišiš, težko verjameš kaj vse je mogoče spraviti iz instrumentov v konglomeratu čvrsto in unikatno učinkujoče naveze Hammond B3 orgel, bobnov in bas kitare. Ta kemija trojice Niacin velja tudi na »Krush« za izjemno glasbeno provokacijo, v kateri se vsi trije glasbeniki še naprej odlično počutijo. Žal pa nimajo mnogo časa, da bi se instituciji kot je Niacin, bolj podrobno posvečali. Prva žrtev je seveda Billy Sheehan. Ta ima dela vseskozi prek glave. Z reaktiviranimi Mr. Big, s solo kariero (v vmesnem obdobju je izdal dva solo albuma), tu je bil projekt Devil’s Slingshot, sodelovanje v spremljevalni ekipi Stevea Vaia, pa po novem »smrtonosna super rock« kombinacija s Portnoyem in Kotzenom imenovana The Winery Dogs.
Trio si daje vnovič polnega duška v svoji izjemni glasbeni zloženki, ki ne pozna artističnega brzdanja. Deluje kot živi jam v studiu. Briljantni koncert čistokrvnega prebitka prostosučne improvizacije, ki je v prvi vrsti fuzija jazza in rocka. Čokati Hammond zvoki, zlasti akordni prijemi, mnogokrat vzbujajo sentiment stare Purple šole (uvod v skladbi Drifting), a ko se k temu pridruži še Novellovo soliranje, se oriše tudi element ELP »razgrajaštva«(Car Crash Red) zlasti v obdobju izdaje albuma »Brain Sallad Surgery«. V vso to nebrzdano norijo se prikrade ščepec bluesa, ki je točkovno podprt z melodijo Hammond linij. Vsekakor album ne skriva tudi vpenanja elementov funka (Cold Fusion).
Triu ne zmanjka niti za hip zažigalne vrvice dinamita v fokusu glasbene vizije, kot jo zastopa utrdba NIacin. Ko vpreže eden izmed trojke v solažo, ga druga dva sledita, kot v transu in jasno je, da so ti umetniki tako vražje izkušeni, zrutinirani in nabiti s prevoženo kilometrino, obenem pa se poznajo tako dobro med seboj, da lahko odigrajo izbrani motiv v prvem poizkusu optimalno. To je na način, ki sodi naravnost na zvočni zapis. V tem primeru na CD. Četudi se o motivu prej ne pogovarjajo. Ali pa se, vendar ob tem dopuščajo v nekem dogovoru polno odprtih opcij. To pomeni, da dorečejo osnovno ogrodje, ne morejo pa definirati natanko v katero smer se bo skladba razvijala. To je ta fascinantni karakter progresivnega rocka. In to je hkrati tudi tisti najbolj privlačen del karakterja glasbene zgodbe o Niacin. Popolno spontan in nepredvidljiv razvoj dogodkov, unikatne glasben ekspresije, ki jo je sposoben na planetu dostaviti le ta trio.
Jasno je, da je v takšnem okolju glavni generator melodije Novellov Hammond B3, vseeno pa ne gre nikakor zanemarjati dela učinkov Chambersa in Sheehana, ki sta enakovredno zaznamovana na albumu. Njuna igra je enako osupljivi konglomerat izjemne prožnosti in ultra-reaktivne odzivnosti na postavljeno situacijo dane figure izbranega motiva. Niti za hip ne mirujeta in njuno delo je učinkujoče predajanje polnokrvni improvizaciji, ki je niti sama ne moreta v naprej napovedovati. Preprosto se trio v tej točki prepušča toku energije, ki deluje na višji sferi, a ostaja v »berljivih« notah. Torej o slučajnih prijemih čudaštva glasbene avantgarde tu ni govora.
Prva težava izdelka dolgega preko 73. minut je ta, da se elementi začnejo ponavljati in da potrebuješ res jeklene živce, da se preglodaš od prve do zadnje sekunde albuma. Fantje stresajo takšno tonažo zaporedja not, da pravzaprav na mnogih točkah albuma prepogosto replicirajo sami sebe v improvizacijah. Druga težava je v omejeni ponudbi zvočnih barv. Zavedati se moramo, da igrajo pri Niacin le trije instrumenti (Novello sicer občasno poprime za klavir in sintetizator). Sheehan uporablja večinoma svoj tipični (značajski, karakterni) zvok igranja bas kitare, od katerega niti za ped ne odstopa in ga hipoma prepoznaš. Chambers pa je tako ali drugače fiksiran na instrument, ki diktira v osnovi le ritem. Torej tudi ta element omejenosti barvne palete zvoka, ki ga je sposoben zgenerirati trio v sicer svoji na moč fascinantni novi studijski predstavi, prispeva k občutku prezasičenosti in samorepliciranju. V tem primeru repliciranju že uporabljene palete barvanja zvoka, ki je pač v primeru Niacin omejena.
Ljubitelji nebrzdano raziskujoče progresivne »usekanosti«, jazz glasbe, nasploh ljubitelji stare šole jazz rock fusiona sedemdesetih na čelu z glasbeno zapuščino zasedb, kot so med drugim Mahavishnu Orcherstra, Weather Report in seveda Return to Forever, pa dobri stari »električni« Miles Davis (»In A Slient Way« / »Bitches Brew« era), boste našli v tem albumu vse polno vzrokov »osebne satisfakcije sladostrastnega vzburjenja«. Tisti, ki želite zgolj neobremenjeno svobodnjaštvo ekspresije umetnosti imenovane glasba vedite, da vas bo ta album pošteno potešil. Je gol, slečen, pristen, vrtoglavo zabaven, v igri strastno brezobziren in zategadelj brezmejno energičen. V tem oziru zagotovo ne pozna roka z omejenim trajanjem, zato lahko album »Krush« razglasimo za enega najboljših instrumentalnih albumov, ki so izšli v letošnjem letu.
Zasedba
John Novello – Hammond B3, klaviature
Billy Sheehan – bas kitara
Dennis Chambers – bobni
Produkcija
Niacin
Seznam skladb
1. Krush (4:19)
2. Tone Wheels (4:39)
3. Stormy Sunday (6:35)
4. Low Art (4:24)
5. Car Crash Red (4:12)
6. Electrocity (4:20)
7. Cold Fusion (6:41)
8. Majestic Dance (4:48)
9. Prelude & Funky Opus (7:04)
10. The Gnarly Shuffle (4:04)
11. Drifting (7:28)
12. Sly Voltage (4:52)
13. That’s the One! (3:52)
14. Triple Strength (6:05)
