Legends Of Rock, 07.07.2006, Festivalgelände Wiesen, Avstrija

Cena vstopnice: 39,00€ 

V spodnjih obsežnih sestavkih, je na kratko zbita skupaj predstavitev nastopajočih, v tekst pa so vrinjene povezave, ki vas bodo vodile, do obširnejših informacij v zvezi z legendami rocka, ki bodo tako tudi letos na letališču v Wiesenu obudile spomine na davna sedemdeseta! Skratka, dobrodošli v Wiesen!

KEITH EMERSON:
Keith Emerson, rojen 2.11.1944, je ime, ki je med klaviaturisti popularne glasbe brez dvoma naredilo revolucijo, ki je odprla številne nove še neodkrite horizonte pojmov, ki jih zajema eksperimentalna progresivno simfonična plat rock glasbe. Keith Emerson se je zapisal na strani rock zgodovine potem, ko je leta 1969 prišel iz skupine The Nice in skupaj z Gregom Lakeom, kateri je ravno zapustil King Crimson, ustanovil super skupino ELP. “L” je dodal v ime prihod bobnarja Carla Palmerja iz Atomic Rooster. Zvok ELP je bil v veliki meri zaznamovan z Emersonovo obsežno uporabo Hammond orgel in Moog sinthesizerjev. Kompozicije skupine pa so bile pod velikim vplivom klasične glasbe, nekoliko pa tudi pod vplivom jazza in hard rocka. Veliko del ELP vsebuje aranžmaje, ki izvirajo iz klasične glasbe (večinoma tiste iz prve polovice 20. stoletja) in zato se lahko reče, da spadajo v podžanr simfoničnega prog rocka. Na odru so ELP demonstrirala neortodokseno zmes virtuoznosti in izjemne teatralnosti bombastičnih razsežnosti. Njihovi ekstravagantni, pogosto agresivni koncertni nastopi ,so skozi leta poleg številnih pohval prejeli tudi veliko kritik. Spektakli ELP so bili omejeni na perzijsko preprogo, veliki klavir, ki se je vrtel s konca na konec, nekaj Palmerjevih udarcev na gromozanske kitajske cimbale in Emersonove hammond orgle, katere je ta med vsakim nastopom vedno razstreščil, na odru. Tedanji ELP “roadie” je bil sam samcati Lemmy Kilmister “glavom i bradom”. Ta je nekoč Emersonu podaril poseben nož katerega je slednji uporabljal tako, da je nož zataknil med navzdol pritisnjene tipke orgel, ki jih je tako zataknjeni nož držal potem v takšni legi, ko je Keith že prenehal pritiskati s prsti na tipke. Prva štiri leta so bila za ELP obdobje razcveta in največjega komercialnega uspeha, njihovi albumi “ELP” (1970), “Tarkus” (1971), “Trilogy” (1972) in “Brain Salad Surgery” (1973), so še danes razglašene za kultne rock klasike.Leta 1974 so bili ELP na vrhu lestvice skupin na festivalu California Jam Festival, ter potisnili sozvezdnike Deep Purple na drugo mesto na lestvici nastopajočih. Nastop ELP na California Jam je bil predvajan po celotni ZDA in večina ljubiteljev skupine ga danes vidi kot vrhunec njihove kariere. Leta 1979 so se ELP razšli zaradi osebnih nasprotij okoli nadaljnje glasbene usmeritve. V naslednjih letih so se člani skupine posvetili svojim solo projektom. Emerson je snemal glasbo za filme “Inferno” in “Nighthawks” (s Sylvestrom Stallonejem v glavni vlogi) ter snemal solo albume. Med njimi je bil najuspešnejši “Honkey” (1982). V letu 1992 se ELP ponovno združijo, vendar pa združitev, ne prinaša vrnitve na pota stare slave skupine. Še več. Ponovna združitev ELP zelo trpi zaradi vse večjih nesoglasij med Keithom Emersonom in Gregom Lakeom, ki je rezultirala v drugem in dokončnem razpadu ELP leta 1998. Emerson je imel med letom 2003 obširno turnejo po VB, skupaj s svojimi starimi pajdaši iz The Nice. Zadnje čase pa večinoma nastopa kot solo glasbenik, kjer na svojih koncertih obvezno preigrava nepozabne stvaritve skupine ELP. Tukaj si lahko preberete celotno biografijo skupine ELP in izveste o Keithu Emersonu še marsikaj zanimivega.

URIAH HEEP:
Kaj bi človek sploh lahko še rekel ob besedi Uriah Heep? Gre za eno najbolj nesrečno spregledanih skupin, ki so s svojo glasbeno usmeritvijo usodno vplivale na razvoj sodobnega hard rocka in heavy metala. Vsekakor za razliko od njihovih dvojčkov, v marsikakšni glasbeni prvini, Wishbone Ash, kateri tudi danes ne odstopajo mnogo od svojega izraza sedemdesetih, se trudijo Uriah Heep biti vseskozi “rockovsko” aktualni. Njihov art rock pristop je vselej zaznamoval prefinjen občutek skladanja impresivnih melodij, ki prevzamejo takoj ob prvem poslušanju. Pa naj si bode to poskočno galopirajoča Easy Livin’, mistično sanjava Lady In Black, strastna Free Me, hrepeneča Come Back To Me, ali vzvišena July Morning. Uriah Heep se nahajajo v najmočnejši formaciji, ki je nespremenjena že od leta 1986 in njeni člani so danes tako: na kitari Mick Box (šef skupine, edini ustanovni član), Lee “The Bear” Kerslake na bobnih, basist Trevor Bolder, klaviaturst Phil Lanzon in fantastični karizmatični pevec kanadčan Bernie Shaw. Tudi moderne Uriah Heep krasijo, kot vselej, veličastne večglasne vokalne harmonije od katerih so nekoč prepisovali tudi takšni bendi kot so bili Queen. V literarnem delu Charlesa Dickensa “David Coperfield” je to vendar tisti sprijeni zlikovec. Uriah Heep? Super skupina po popularnosti v prvi polovici sedemdesetih (plošče prodane v izjemnih nakladah) in po lastni krivdi so sami sebe skoraj zagrebli v grob leta 1980, nato pa jih je kitarist Mick Box dve leti kasneje počasi začel spravljati nazaj k življenju. Počasi so začeli kapljati v bend pravi ljudje in v drugi polovici osemdesetih so našli v postavi prvikrat pravo konsistentnost in trdnost. Od leta 1986 ostaja postava tako nespremenjena. Če so bila sedemdeseta zaznamovana s superiornostjo brezhibno zasnovanih komadov rockovske perfekcije izraznosti “glave in repa” za katere je večinoma prispeval aranžmaje genialni Ken Hensley, dušo in srce pa je v njih učinkovito vnašal nepogrešljivi karizmatični pevec David Byron, pa so se skozi bolj komercialno zveneče in mehkejše note na koncu sedemdesetih prelevili Uriah Heep v osemdesetih v bend, ki je koketiral s takratnimi trendi v hard rocku, zlasti so iskali idealno kombinacijo med z AOR-om začinjenimi prijemi in klasičnim hard rock riffom. Tako je nastal njihov dragulj modernega hard rocka z okusnimi progresivnimi prijemi “Sea Of Light” (1995), “Sonic Origami” (1999) za njim, pa je le potrdil to brezhibnost. Od “Sonic Origami” pa do danes delujejo Uriah Heep pod okriljem lastne založbe Classic Rock Legends in pri njej so izdali celo kopico live albumov. Že nekaj let obljubljajo tudi nov studijski album, vendar pa kar uspešno krotijo neučakanost fanov tako, da praktično neprekinjeno koncertirajo. Če Uriah Heep niso vsaj na eni turneji med letom, potem mora biti res nekaj strašansko narobe. Uriah Heep, ali z drugimi besedami, skupina, ki je ostala vselej zvesta svoji pridigi. Morda je ravno njihova naivnost, dobrodušnost in pretirano razdajanje botrovala k temu, da so jih mnogi bendi v medijih in na tržišču izrinili s pozicije ki bi jim morala pripadati. Uriah Heep je bend, ki je vedno udarjal v polno in vsaka postava v njem je delovala brezhibno v svojem poslanstvu. Tukaj si lahko preberete celotno biografijo skupine Uriah Heep.

MELANIE:
Melanie je ena redkih legend Woodstocka, ki jo lahko še danes vidimo nastopati v živo. Gre za glasbenico, ki sodi med tiste izvajalce, ob katerih se lahko vselej z lahkoto poistovetimo z gibanjem imenovanim “flower power” šestdesetih let. Rojena kot Melanie Safka v mestu AStoria (Queens) leta 1947, se je prvič pojavila na radijskih valovih še kot otrok, pri svojih štirih letih. Štuidrala je na New York Academy of Fine Arts. Prvi single je posnela leta 1967 za Columbia Records z naslovom “Beautiful People”. njen prvi album “Born to Be” izide 1969. 16.08.1969 nastopi na Woodstock Music Art Festival v kraju Bethel (New York). Kmalu potem posname svoj drugi album “Affectionately Melanie”, ki se je odrezal za malenkost bolje od prvenca, vendar pa je sledil komecialni preboj šele 11 mesecev po nastopu v Woodstocku, ko je izdala single “Lay Down (Candles in the Rain),” katerega je posnela z Edwin Hawkins Singers.Ta gospelska himna je bila posvečena vsem, ki so obiskali Woodstock in se je uvrstila na šesto mesto U.S. Charts lestvice, medtem ko se je album z naslovom “Candles in the Rain”, uvrstil med 20 najbolje prodajanih albumov. Sledile so uspešnice, kot je predelava Rolling Stones klasike “Ruby Tuesday” ter “What Have They Done to My Song, Ma” ki je Melanie prinesel uspeh tudi Veliki Britaniji. Poleti 1971 ustanovi svojo založbo Neighborhood Records in izda single “Brand New Key”, ki zasede prvo mesto U.S. Charts lestvice in prinese Melanie mesto med najbolje prodajanimi izvajalci v ZDA v letu 1971. Potem pa je njena kariera ugašala in Melanie je poniknila iz odrov ter se posvetila družini. Neighborhood Records propade leta 1975. Šele album “Arabesque” (1982) in leto za njim izdani single “Every Breath of the Way”, je pripeljal Melanie nazaj na lestvice in to Velike Britanije, kar ji je omogočilo, da se je odpravila na serijo koncertov po Angliji. Založba Neighborhood Records postane aktivna zvnova in Melanie izda pri njej svoj poslednji album “Seventh Wave”. Melanie se tudi danes sporadično pojavlja na posameznih koncertih v ZDA in na nekatrerih večjih Festivalih po Evropi.

WISHBONE ASH:
Stvarniki ene izmed nepozabnih studijskih plošč zlatega obdobja sedemdesetih imenovane “Argus” (1972), prodane v več milijonih izvodih, katera je odkatapultirala Wishbone Ash med legende rocka, so v letu 2006 popolnoma prerojeni. Pravkar so izdali novi album “Clan Destriny” (2006). Tudi ta album nosi vso prepoznavno identiteto skupine kar pomeni, da ponuja tisti prepoznavni pridih misticizma in pravljičnosti, ki skozi unikatne zvoke tercetnih kitarskih harmonij in ob spremljavi čutnih mističnih vokalov enostavno tudi še danes posrka, s svojim nezamenljivim magnetizmom, poslušalca nase. Wishbone Ash so pionirji prvine dvojnega prepleta kitarsih tercetnih enoglasij, ki so jih podedovale od njih kasnejše velike skupine kot so Thin Lizzy in Iron Maiden. Teh se rade poslužujejo še danes večina modernih “heavy metal” skupin, katere vnašajo v svoj celokupen izraz tudi poudarjeno simfonično komponento, ki je v “rock glasbi” bila in bo vselej aktualna. Wishbone Ash bodo obiskali letošnji “Legends Of Rock festival, v Wiesenu, v sledeči postavi: Andy Powell (kitara, vokal, edini originalni član skupine), Bob Skeat (bas kitara), Muddy Manninen (kitara, vokal) in Ray Weston (bobni). Tukaj si lahko preberete celotno biografijo skupine Wishbone Ash.

NAZARETH:
Škotske hard rock legende praznujejo letos 38. obletnico svojega obstoja in od leta 2002 obstajajo znova kot kvartet. Skupino tvorijo danes kitarist Jimmy Murrison, bobnar Lee Agnew, od originalnih članov postave pa sta tu basist Pete Agnew ter pevec Dan MacCafferty, ki vnaša v izraz skupine s svojim značilnim frenetičnim vreščanjem, ki spominja na Janis Joplin, prepoznavno znamko unikatne različice Nazareth rock’n’rolla, ki nas navdušuje že skoraj polna štiri desetletja. Skupini je sredi sedemdesetih prinesel mednarodno popularnost zlasti njihov “evergreen” Love Hurts. Tukaj si lahko preberete celotno biografijo skupine Nazareth.

MEENA CRYLE & THE FILLMORE BLUES BAND:
Avstrijski blues kvartet s simpatično pevko Meeno Cryle, bo ob 16:30 odprl letošnji Legends Of Rock festival v Wiesenu. Tukaj lahko najdete več podatkov o izvajalcu.