Avtor: Aleš Podbrežnik
Fotografije: Aleš Podbrežnik
Kraj: Rock Cafe / Postojna / Slovenija
Datum koncerta: 15.04.2010
Število obiskovalcev: 300
Cena karte: 0,00€
Lene kosti po izdanem albumu, dne 05.03.2010, ki je prvi pravi studijski album od ustanovitve skupine davnega 1978, ostajajo še naprej iskana in atraktivna koncertna pojava. Po žuru v Orto baru, dne 19.03.2010, s katerim so obeležili izid albuma “Do Or Die”, ko je Orto pokal po šivih in je na ducate obiskovalcev ostalo zunaj, saj so si prepozno zagotovili eno izmed 200 razpoložljivih vstopnic, je to pot nekaj podobnega zajelo tudi postojnski Rock Cafe.
Tokrat se “pretepačev”, ki bi se gnetli za prostor pod odrom ni bilo treba bati. Rock Cafe je namreč nekoliko bolj prostoren, premore pa tudi bolj trdna tla pod nogami in bolj čvrsto konstrukcijo nosilnih stebrov same zgradbe v kateri se nahaja. Če ti kaj ni všeč zaviješ na partijo biljarda, ali skočiš v vrhnjo restavracijo. Če je kje poskrbljeno za vse okuse, potem je to gotovo v Epic Centru, ali recimo raje Rock Cafeju.
V družbi starih znancev, vročih novogoriških metal matadorjev Shutdown in malopridnih ljubljanskih rock n’ roll zajčic Hellcats, so tako Lene kosti prišle naposled pozdraviti tudi Postojno. Klub se je pričel polniti pozno. Po postojnski maniri, ki si sposoja to značajsko lastnost od Primorske. Tako smo ugledali na odru Shutdown šele ob 22.00 uri. Neverjetno je kakšen preskok je ta skupina naredila v enem samem letu. Pred Lenimi kostmi so nastopali v maju 2009 (Ljubljana) in kasneje v oktobru 2009 (Kranj) , postali del obveznega Rock Cafe inventarja preko natečaja Epic RockLine Contest – RockLine reportaža TUKAJ, kjer so si zagotovili napredovanje v drugi krog in tako najmanj dva nastopa v klubu (v kolikor si priborijo finale, bodo v Rock Cafeju v slabih dveh mesecih tako nastopili kar štirikrat). Mladci so svojo nadebudnost kronali z izdajo dema “Shutdown”, ki ga je kolega Rok Klemše visoko “žegnal” (RockLine recenzija TUKAJ), skratka za fante zgleda, da jim teče vse, kot po maslu. So zaželeni, so kvalitetni, odrsko prepričljivi in kar je glavno, premorejo karizmo, ki naredi na poslušalca in obiskovalca njihovih nastopov pečat.
Seveda je glavni pri vsej stvari pevec Egzi. Ta si ne sramuje zategniti Spandexa do grla v moško mošnjo, ki spremlja značaj njegove konfekcije pisanega perila, s pridihom “glam” barv. Kombinacija obeh kitaristov je v enem letu izredno napredovala. Terce igrata usklajeno, skladno galopirata skozi jahalne starošolske Maiden riffe in postrežeta z bravurozno odbrencljanimi kitarskimi solažami. Stara šola Shutwdown se drži tudi ritem sekcije, kjer se Pejo korenito oklepa enojne bas boben stopalke. Roko na srce. Dvojne pri Shutdown res ne gre pogrešati. Največji preskok, pa je naredil seveda Egzi. Poba je nadgradil v prvi vrsti svoje vokalne sposobnosti. Performans je kronal z nadvse vživeto aktivno odrsko igro, s katero je držal prisotne pod odrom nenehno v šahu. Predvsem sam način gibanja, podžiganja preostalih članov, gestikuliranje, so nadgrajene v karizmi pevca in tako delujejo Shutdown v celokupnem seštevku, kot silno prepričljiva enota v posredovanju vere v heavy metal množicam. Piko na “i” je pristavilo znova odlično klubsko ozvočenje, ki le redko zataji v Rock Cafeju. Zato smo resnično dobili vsi na prizorišču objektivni vpogled v razvojno stopničko, ki so jo dosegli do danes Shutdown na svoji glasbeni poti. Brez dlake na jeziku. Gre za eno najbolj vročih melodično orientiranih heavy metal skupin v Sloveniji, katere lahko takšna delovna vnema in angažiranost pripelje na širša prizorišča večje prepoznavnosti.
Hellacts so stopile na oder nekaj minut preko 23.00 ure. Punce se lahko pohvalijo z dejstvom, da so edina čistokrvna ženska rock skupina v Sloveniji. Ne glede na to, da sem skupino opazoval prvikrat pod odrom v življenju in mnogokrat bral mešane občutke kritikov v zvezi z njihovimi nastopi, ne morem zatajiti dejstva, da je bil nastop Hellcats v vsem suveren. Punce so potrdile, da so se kohezivne vezi med njimi utrdile. To je dokazal korektno uigran nastop zasedbe, ki svoje avtorske skladbe kuje na osnovah izročila zasedb kot so AC/DC ali Judas Priest, k temu pa dodaja nekaj glam kozmetike na eni strani, na drugi pa nedvoumno umazano obarvani punkovski rock akcent. Pot do kakovostnega nivoja podobno zasnovanega kvarteta iz Švedske Crucified Barbara je še kar dolga, a vodi v pravo smer.
Kakorkoli obračam zelo posrečen nastop kvarteta. Usklajen in všečen. Punce so unovčile svojo odrsko izzivalnost v zategnjeni in oprijeti konfekciji kombinacije latex-spandex-usnje, kar jim silno godi. Tudi pevka Valentina se še naprej uspešno razvija v pravo odrsko figuro in frontmanko, saj je brez večjih težav prevzemala pozornost s svojo igro in izvedbo. Katja je upravičila težjo nalogo, ki odpade na kitarista v situaciji, ko mora kot edini kitarist v zasedbi igrati dovolj pogumno in suvereno, da z vsega eno kitaro zapolni zvok v riffanju in ostane “prisoten” na odru tudi, ko so na vrsti solaže. Bravo punci! To velja tudi za nepogrešljivo sestrsko navezo v ritem sekciji, ki ni kolebala v držanju pravega tempa skozi izvedbo materiala. Hellcats so predstavile avtorski material, ki je obsegal skladbe Steelrider, Heavy Metal, Vladar noči in Hellcasts. V slabi uri so skupaj s Shutdown pripravile odlično platformo, na katero so lahko sestopili nosilci večera, “uglajeni” metal buldožerji Lene kosti.
Ura je odbila nekaj preko polnoči. Oder je bil pripravljen, fantje uglašeni. Zasliši se uvod, klub se zatemni, kolikor se zatemni, kajti vseh luči klub ni uspel zatemniti, da bi uvodni del uspel zažareti v vsej intenzivnosti. Med uvodom prikoraka na oder zlobni doktor, v spremstvu svojega juniorja – malega Roka, opravljenega, kot lik “mini Dr. Zlo”. Da to je novost, ki jo je pripravil le za nastop Lenih kosti v Postojni naš zlobni primarij Dr. Evil. Skupina udari v kotaleči Motorheadovski Overkill ritem pod taktirko zadnje odrske predstave Mihe Nedoha v barvah Lenih kosti! Nenavadno, kaj ne bi moral biti I Got the…? Nak. Fantje odprejo nastop s Play With Fire. V začetku preglavice z zvokom. Marcova kitara je med Play With Fire povsem neslišna, vendar pa je v nadaljevanju zadeva sanirana in zvok dosega zahtevano raven kakovosti.
Tudi to pot Lene kosti niso ostale nikomur ničesar dolžne. Dr. Evil je s svojo karizmo spravil na kolena občinstvo, da mu je to jedlo iz roke. Šov eksces nepredvidljive narave je spravil na oder tudi novo figuro, nov Evilov alterego. Norega mesarja, ki je po obvezni košnji v The Uninvited Guest, še naprej v vseh krvavih razsežnostih teroriziral Rock Cafe.
Ne glede na to, da sta reflektorja bele svetlobe terjala svoj davek na skupini, kar je odražalo v obilju potnih srag deročih curkov znoja, ki so oblivali tudi instrumente in neusmiljeno kapljali po odru, pa je zasedba iztisnila iz sebe nov odličen nastop, iz katerega je anulirala nekaj trivialno slišnih napak, ki so se prikradle v nastop v Ljubljanskem Orto baru pred mesecem dni. Dr. Evil je odpel na visokem nivoju svoj repertoar, neposreden dokaz za to, pa je bila izvedba venomer težke Warrior. Ta je bila v repertoarju umeščena v sredino, kar je posrečena poteza, saj zahteva izvedba te skladbe ogromno moči, vokal pa je do takrat še manj skrhan, torej bolje ohranjen. V tem oziru, ne bi bilo neumno ohraniti te skladbe v sredini, če se jo zasedba že otepa na poziciji odpiranja svojih koncertov.
Tudi ta nastop je bil za Lene kosti simboličen. Proti koncu vstane v enem izmed premorov izza bobnov Miha Nedoh. Miha je bobnal tokrat kot v transu. To je bila njegova najbolj zavzeta in posledično daleč najboljša predstava odkar je branil barve Lenih kosti. Gotovo ga je podžgalo dejstvo njegovega slovesa, to pa je bila priložnost, da s svojim doprinosom izkaže spoštovanje do skupine. Seveda je ležalo nekaj resnice tudi v rivalstvu. Dokler je to konstruktivno je vse okej. In kdo hudiča je bil ta rival. Novo ime v članstvu Lenih kosti. Bobnar Rok Večerin – “W.U.K.O.”, ki se ga nekateri nemara spominjate v članstvu zasedb Dawn Patrol in Crossbreed. Primopredaja palčk med bobnarjema, ki po naravi in značaju delujeta povsem iz drugega testa je pospremljena s čustvenim nagovorom Dr. Evila, ob katerem so se Lene kosti poslovile od Mihe “Bomber” Nedoha ter pozdravile prihod W.U.K.O.-ta, pri čemer ga je Dr. Evil takoj pesniško krstil z “W.U.K.O. The Machine”!
Tako je skladba Nightmare odjeknila v odmerku nove energije, ki jo je vnesel s svojim prihodom kajpak novi bobnar. Tempo enak, končni učinek enak, a energija, zvok in posledično občutja, ki jih izvablja skladbe drugačna. Predvsem je delo na činelah nova zgodba za Lene kosti, prav tako pa vpletanje dvojne bas bule. Triole v Nightmare ostajajo neomadeževane, brez skrbi. Zaščitne znamke Lenih kosti so ostale ohranjene in nedvomno bodo kmalu tudi nadgrajene. Torej zanimivo bo opazovati nadaljnjo stapljanje W.U.K.O.-ta v duh karizme Lenih kosti in opazovati razvoj skupine v prihajajočem obdobju. S skladbo Do Or Die je nova postava Lenih kosti zaključila svoj nastop. To pa ni bilo vse.
Zasedba odigra v dodatku še enkrat Russian Girl. Tokat pa Dr. Evil potegne na oder Egzija od Shutdown. Po prvi kitici, se pod snopom žarometov že hudo trpeči in v brisačo oviti Dr. Evil nepričakovano umakne na basistovo stran in prepusti mikrofon v celoti Egziju. To je simpatičnega Egzija povsem zmedlo, saj kitic v Russian Girl žal ne obvladuje. A se je poba odlično znašel, ko je po občutku odmomljal in izvlekel melodijo v verzih. Seveda mu je kaj kmalu znova na pomoč priskočil tudi Dr. Evil, da pripeljeta koncert h koncu.
Z obilno mero zabave in pričakovanih odrskih norčij, kot tudi “horror showa” se je sklenil še en nastop legendarnih ljubljanskih heavy metalcev. Čeprav odlično obiskano prizorišče ni uprizorilo splošnega direndaja, kot je to pripravil Lenim kostem Orto bar pred mesecem, pa je zasedba odigrala svoj nastop na višjem nivoju v primerjavi z nastopom v Ljubljani. Tako v sami izvedbi, kot tudi v dejstvu, da so bile zvočne razmere optimalne. Pa čeprav je vročina v prostoru narekovala težjo izvedbo materiala.
Odlična kombinacija izbranega trojčka nastopajočih, ki ga je prišla bodrit konkretna množica, je odlična napoved za prihodnje aktivnosti vseh treh skupin. Medsebojna žanrska kompatibilnost, kot tudi karakterna, vseh treh izvajalcev, ob potrditvi odličnega sprejema s strani občinstva napoveduje namreč že v tej jeseni ponovitev takšnega skupnega druženja. No, vsaj po koncertu so se zaslišala takšna šušljanja.”Grom z vedrega neba v čelo blesavo drugič prosim!”
fotografije: Tereza Vuk
Galerija slik
