Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Miladojka Youneed
Založba: Helidon
Izid: year
Trajanje: 48:55
Ocena: 4/5
Dve leti po smrti nadarjenega kitarista Kristijana Cavazze, ki je v telo Miladojke vnesel svež veter, visokooktansko distorzirano dušo in v statve med pihalno basisične statve vstavljal kvalitetne zvokovne pasaže, je telo produktivnega kolektiva Miladojka Youneed doseglo stanje popolnega kolapsa. Številni člani so skupino zapustili, Lovrič in Marolt pa sta vsemu navkljub sklenila kljubovati propadu ter stkati nadaljevanje izjemno sprejetega, pohvaljenega, a po tragičnem spletu okoliščin nepopolno promoviranega izjemnega albuma Bloodylon, ki je postavil povsem nove standarde funkadeličnega sočnega alter funka, stoječega na trdnih in sočnih jazzovskih temeljih. Okrnjeno invalidno telo zasedbe je sklenilo kljubovati gravitaciji neizbežnega, v stanju polnega kreativnega zagona pa so na pomoč priskočili številni nadarjeni sozarotniki, ker pa ni Miladojka nikoli nič storila dvakrat na identični način, je bila rezultanta dela vse prej kot pričakovana.
V studiu Tivoli mrzlega februarja leta 1993 posneti niz desetih skladb je posvečen ranjkemu Cavazzi, odet v svojevrstno atipično tančico žalovanja pa je preostanek ustvarjalne peščice preostalih ustvaril izdelek, ki je najbolj opisljiv s pojmi elektronsko zmehčanega funka na bolj žoltavi pop osnovi. Liberta Bloo je napolnjen z dobrimi idejami, katerih glavno težišče je sicer neavtohtono, saj se na slišanem sliši kar nekaj predelanih skladb, ki so jih zakrivili že drugi umetniki. Zanimivo, da se plošča tudi začne s prikrojeno različico skladbe skupine Art Ensamble Of Chicago, Miladojka pa pusti v skladbi Jungle sebi lasten niz ukrivljenih zob, ki z obskurno plesnim elektrom in sintetičnimi zvoki polni pihalno – klavirski dvoboj osnovnih tonov, na katere se Lovrič naveže suvereno in še bolj nesramno neposredno kot poprej, v polifoniji trobil pa ne manjka trenutkov za miganje z boki ter iskanje najprimernejšega položaja za barbarski funkoidni ples razplojevanja. Pravzaprav bi si drznil trditi, da je vsega sladkega celo preveč, zato pa z malce bolj temnimi podtoni postreže vesoljsko pohanje skladbe Sax Maniac, ki zveni kot spontano dejanje vesoljske funkadelije, na osnovno matrico pa bi brez težav lahko vpletli vokale sedaj že pokojnega kralja popa Michaela Jacksona. Lovrič je na sebi lasten način bolj naklonjen barbarskem rapanju in igranju z besedami brez povezljivega smisla, na njegove vokale pa se lepo navežejo tudi z efekti podkrepljeni vokali brhkega socvetja nadarjenih gostujočih vokalist, med katerimi se pred mikrofonom zvrstijo tako Mia Žnidarič, kot tudi nekdanja članica Videosexov Anja Rupel, Meri Trošelj, Barbara Šinigoj in Alice Camara. Minimalistična tekstura je ravno dovolj zgoščena, da se ponavljajoči nizi ne razletijo na prafaktorje, sam pa morebiti pogrešam le malce več udarnosti in večplastja.
Manj je več? Ne vem zakaj, a prav parodija na Kraftwerk singel Pocket Calculator je dokaz, da lahko z malce več truda in dinamike tudi ponavljajoči bobni naredijo malce tršo erekcijo. Skladba, zaradi katere so se Miladojke lotili celo odvetniki nemških nosilcev elektro beata in pionirjev industrializirane post punk muzikaličnosti, je genialno zamišljena zajebancija, kot tedaj pa smo vsi tudi dandanes eksperti preračunavanja preživetvene algebre, na katero se Miladojka posrečeno navežejo. Repetitivna meditacija skladbe Dirty Blues poudarje stanje popolne izpraznjenosti duha, zlovešči manjko distorzirane organskosti pa doseže klimaks s skladbo Burned Out. Pihalna sekcija deluje umetno, kitare pa kot bi jih prevezali prek semplerja iz osemdesetih let, namesto zombijev pa se v jacksonovskem imaginariju, ki spominja na Thriller znajde malce bolj grenko povzemanje standardov na način, ki ga zmorejo dispozicijsko predstaviti le Miladojka. Nevergreen je sentimentalni preludij, ki se na terasni način prikrade v celoto kot namenska zabloda, v glasbeno razneženi interpretaciji modalnosti, ki jo premore le Besame Mucho pa se predramijo celo kitare, ki na način, spominjajoč na prijeme Briana Maya, napove, da je navidezna enodejanka bolj razgibana kot je moč soditi na prvi pogled. James Brown je s skladbo Living In America povzel vinjete ameriškega vsakdana, Miladojka pa ga brez dlake na jeziku secirajo, depilirajo in stešejo v svoj paket ritmike, plesne utrganosti, plasti pa se nagnetejo v s popom prepojeno baklavo sladkih stereotipov, ki pa so vseeno suvereno funkoidni in neiritantno sveži. Manjka morebiti le pedenj ali dva debeline, saj je dvodimenzionalno ritmiziranje elektronskih bobnov premalo žmohtno, da bi lahko slišanemu pripisal popolno orgazmičnost. Predigra je šla očitno malce v napačni smeri, se oglasi črviček nezadovoljnega godrnjavca v malih možganih … Temu ne stori konec niti indijanski jazz skladbe Talk About, precej več elektronizirane erotike pa premore vroč štikelc Hot And Sweaty, ki je neposreden, igriv in na način Kama sutre začinjeni izstrelek trdoerotičnega soočanja s svetom. Pravzaprav je erotike več kot porna, prav zaradi tega pa so Miladojka tako sočno vroči tudi skoraj dve desetletji kasneje. Intelektualni vrh sicer polnokrvnega tretjega celovečerca je nedvomno zadnje dejanje plošče – skladba Show Me, ki v celoto vplete Brechta, Lovrič pa na Morrisonovsko šepetavi način naredi dejanje v smeri poklona dvema umetnikoma per excellance, Miladojka pa drobijo svoj minimalistični ples v smeri bridkega slovesa. Zavese padejo in v zakajeni atmosferi krasnega utapljanja žalosti v hektolitrih žganice se Miladjka izpostavijo svetu, mu na dlaneh ponudijo svoje razbolelo srce ter s sebi lastno umetelnostjo tudi krhkost pretvorijo v glasbo.
https://www.youtube.com/watch?v=sbdfMQ4Z-40
Libeta Bloo morebiti ni najboljše dejanje sicer impozantne preteklosti ljubljanskih legend funkoidnega jazzcorea, nedvomno pa gre za dejanje osvoboditve in izrekanja žalosti. Liberta Bloo je žalostinka in urbani poklon tistim, ki so odšli, s seciranjem minljivosti pa se v dušne čaše polni esenca nadaljnega preživetja ali pa je šlo vsaj za smelo dejanje. Glasbe v šatuljah ne manjka, je pa že čutiti, da je v srcu par decilitrov srčne tekočine manj kot jo je bilo še par let poprej. Miladojka Youneed dokažejo, da v svojem polifoničnem predajanju bivanju in polni eksistencialni ujetosti med Tu in Zdaj premorejo več kot le dva obraza, na slehernem izmed lic pa je bore malo kozmetike, s katero bi želeli skriti svoja čustva. Tudi zato je Liberta Bloo bolj kot dejanje obupa akt preživetja, umetniki katerega so tedaj Miladojka nedvomno bili.
Zasedba
Miroslav Lovrič – kitara, vokal
David Jarh – trobenta
Mario Marolt – bariton sax, tenor sax, klarinet, spremljevalni vokali, piano, kitara
Aleš Randla – bobni, tolkala
Aleš Verbič – flavta
Gostujoči glasbeniki:
Jani Hace – bas
Nikola Sekulovič – bas
Marko Štrumberger – kitara
Mio Popovič – kitara
Frederik Vargason – oktopad, bobni
Alice Camara – spremljevalni vokali
Anja Rupel – spremljevalni vokali
Barbara Šinigoj – spremljevalni vokali
Meri Trošelj – spremljevalni vokali
Mia Žnidarič – spremljevalni vokali
Produkcija
Iztok Turk & Iztok Milkovič
Seznam skladb
- Jungle
- Sax Maniac
- Pocket Calculator
- Dirty Blues
- Burned Out
- Nevergreen
- Living In America
- Talk About
- Hot And Sweaty
- Show Me
