Avtor: Sandi Sadar Šoba
Izvajalec: Pearl Jam
Založba: Monkeywrench Records
Izid: year
Trajanje: 47:14
Ocena: 4.8/5
Kaj za vraga je bilo kritikom in založnikom, da so, zgolj zato, ker so nastali v večno deževnem Seattlu, Pearl Jam silili v grungerski bazen s flanelo, patetiko, monotonostjo in nekdaj sicer potentno, danes pa popolnoma preživeto formo napolnjenega markiranega nabora bendov, ki med seboj niso imeli skupnega domala nič? Še danes se najdejo kerlci, ki ne morejo preboleti dejstva, da so po albumih Ten, sledili izjemni Versus, nato pa kontroverzni obrati proč od blišča (in bede) razvodenjenega zvezdništva z albumi Vitalogy, No Code, Yield, Binaural, Riot Act, Pearl Jam, Backspacer, kot zadnji pa jim, v dokaz, da strela ne zadene dvakrat na isto mesto, 22 let kasneje v računico ne gre najnovejši album Lightning Bolt. Skupina nekdaj najstnikov in mož v zgodnjih dvajsetih je postala postaran kolektiv mož, ki na najstniške bedarije več ne morejo in ne smejo pristati, vse bolj evidentno pa postaja tudi glasbeno korenje, vsi poganjki, s katerimi so svoj zvok generirali od nekdaj z mešanico The Who, Neila Younga, Ramones, Dicka Dalea, pa še čim manj novodobnim jajcem podobnega, prav paše pa, ko tej evoluciji naklonjeni posamezniki ugotovimo, da smo se z njimi paralelno starali in zoreli tudi mi in se, tudi z njihovo pomočjo, v svoji koži več kot izjemno počutimo (seveda z možnostjo obrata na bolje). Res je tudi, da so Pearl Jam skupina, ki se na želje ostalega sveta pri kreiranju in krojenju svojih vedno nekoliko drugačnih in nadgrajenih kreacij nikoli ne ozirajo na okus in mnenje množic, z distanco od povprečnega skvarjenega okusa kritikov in mas pa so ostali zvesti svojemu poslanstvu in v času, ko večina glasbenih soborcev bije plat zvona zavoljo spremenjenih pravil igre v glasbenem poslu ne samo zmorejo polniti stadionske arene megalomanskih proporcev, temveč ob vsem skupaj ni zaznati niti trohice kompromisnosti in cenenega razprodajanja svoje lastne duše.
Štiri leta po udarnem in namensko razglašenem Backspacerju se Pearl Jam uglašujejo na svojo duđno frekvenco brez slehernega občutka naglice in hitenja, prisile, zasedba pa je v svoj kreativni proces uvedla še več demokratičnosti in udeležbe domala vseh članov (z izjemo bobnarja Matta Camerona, ki je imel, očitno, preveč dela s Soundgarden). Če zaokrožimo – skoraj 30 let glasbenega kohabitiranja in tkanja glasbene koprene družno je Stoneu Gossardu, Miku McCreadyju, Jeffu Amentu in neuničljivem generatorju strasti, mistike in izvenserijskega sijajaja, izjemnem vokalistu Eddie Vedderju privzgojilo čut za branje misli partnerjev, sozarotnikov pri glasbenem uporu in (r)evoluciji, v kateri je dovoljeno vse. Tudi prituhnjeni občutek že videnega in slišanega, deja vu pa tu veje z nikakor zatrtim revoltom proti nemirnem domu, političnem uporu, spet na drugi strani pa v terapevtskem poseganju po črni toplini vinila, večmetrskih oceanskih valovih in surfu ter predvsem po dozorelem klenem rock’n’rollu, kompliciranja prav je prav toliko, kolikor ga dopušča Pearl Jam okus. Eddie si tokrat zastavlja svojim domala petdesetim primerna vprašanja o moralnem, veri, smislu eksistence, vedno pa ubira svoje lastne poti. Uvodni Getaway nadaljuje prav tam, kjer je Backspacer končal, spomni pa krasni splet obeh ravno prav uravnoteženih udarnih kitar, basa, bobnov in krasnega zamazanega, zamaščenega in večno razpoznavnega Vedderjevega agoničnega vokala. Vsi ubiramo svoje poti, Ed pa ne namerava slediti smernicam in direktivam nikogar. Upornik pač, a upornik s stilom in razlogom. In ta upornik je upornik z intelektom, ki v izjemno skladbo Mind Your Manners (znano tudi kot Spin The Black Circle Part II). Prav podoben občutek punkoidne udarnosti enega glavnih adutov Vitalogyja je zaznati tudi v sami esenci tokratne glasbene daritve, katere se človek, zaradi krasno zastavljenih vprašanj o metafizični resnici tega sveta »Go to heaven / That’s Swell / How you like your living Hell?«. Father’s Son je tokrat obračun z domestičnimi psihopati, ki v imenu genskega koda in lastnega semena sejejo nasilje in bolečino v svojih domovih, gnev in nezadovoljstvo nad lastnim življenjem kalijo na hrbtih lastnih žena in sinov. Mike McCready se tokrat na sebi lasten terapevtski način poslovi od, sklepam, svojega preminulega očeta, s pridihom Dicka Dalea pa se surfersko igrivi Pearl Jam že v prvem delu izjemnega obračuna s samimi seboj, s svetom in svojimi demoni preteklosti lepo sprostijo in dajo od sebe več, kot bi si od njih drznili pričakovati.
Sirens je vse prej kot power balada. Pearl Jam je apologetična skladba o ljubezni z globljim svarilom. “We live our lives with death over our shoulders,” poje Eddie, v krasni splet polzečih sanjavih kontur kitar, klaviatur, basa in bobnov pa se organsko vmeša nekaj presežnega, nezemeljskega, nekaj takega, zaradi česar boste skladbi, tako kot tudi skladbi Hotel California, tisti bolj »moderni« pa čemurkoli iz opusa Goo Goo Dolls, iz istih razlogov še prisluhnili. Presežek je emocionalen, tokrat pa lahko čutnosti in čustvenosti prisluhnete ter jo s konico svojega okusa krasno okušate celi skoraj šest minut skladbe, ki vas ne bo niti za trenutek pustila nepotešene! Krasna kitarska solaža se tu v stilu kakšnega Slasha, jebiga, bolj Stone Gossarda, krasno vprede v teksturo namensko senzualnega svetobolja, ki pa z Eddiejevo interpretacijo izpade smiselno in vredno čaščenja. V tem morju čutenja pa je dovolj prostora tudi za evforijo, ki prebode meglice žalostnega z udarnim udarom strele z naslovno skladbo Lightning Bolt. Surovega in nebrzdanega najstniškega razbijanja ni več zaznati, Pearl Jam pa ga vseeno žgejo – kot The Who ali The Beatles na bolj distorziranih kitarah. In pri slednjih ostanete še bolj z mislimi pri nadaljevanju s skladbo Infallible, ki ga tripa na, strinjam se s primero, album Magical Mystery Tour, poleg podobno zvenečih kitar, klaviatur ter bobnov pripomore tudi sugestivna glasovna modulacija izjemnega oratorja per excellance, gospoda Edda V. osebno. In slednji je avtoriteta, ki je pred štirimi leti izglasoval veto na skladbi Pendulum na Backspacerju. Tokrat je predelana skladba dobila malce soničnega prahu čarobnosti. Sprehod Edovega glasu iz levega v desni zvočnik, domala Nick Cave feeling bobnov, kraguljčkov in krasnih pridušenih klavirskih odmevov nekje v ozadju, preprosta skladba pa efektivno zleze v podkožje s slehernim dotikom open, strun, daha zlovešče sladkih bolečih krikov velikega Vedderja in njegovega zbora izbranih vokalnih PJ cvetov v socvetju. Susepnz je popoln, po minimalizmu pa sledi mlace prebujenja s skladbo Swallow Whole. Veselje nad življenjem, pozitivizem, čaščenje valov, narave, dozorelost in odraslost pa v celoto prinese malce prepiha, ki je odpihnil vse pretekle demone, z lahkotnim zvenom domala Byrds kitar pa Pearl Jam častijo sonce, veter, ocean in dihajo odpuščanje, metafizičnost in pričakovanje neizbežnega.
Let The Records Play je tu nekako primerno prikraden zato, da vas razbremeni in razvedri z malce Led Zeppelin polstenostjo in melodično rustiklanostjo, pri čemer pa Pearl Jam ne zvenijo ceneno in izrabljeno, zbledelo, Stone pa ga »tera« v popolnoma sproščeni smeri proti koncu albuma. Swallowed Whole je prekleto reminiscenten temu, kar je Eddie spesnil na svoji solo plošči kot Ukulele Songs, le da tokrat namesto ukuleleja iz zvočnikov zadoni kolektivna spremljava celotne PJ soldateske, ki pa barva skladbo z občutkom pokojnega Beatles heroja Georgea Harrisona in niti grama odvečne patine ne pade na konture lahkotne skladbice, ki izžareva zvestobo samemu sebi in lastnim načelom. In zavoljo teh je v kolažu, oceanu zvokov dovolj prostora za misticizem in ekelektično sanjavost skladbe Yellow Moon ter senzualnosti srce parajočega finala s skladbo Future Days, ki seva prefinjenost prikritega countryja, resonantnega na način, ki ga uspejo iz sebe izcejati zgolj veterani kova Pearl Jam. Obljuba izjemnosti in nadgradnje, izboljšave ter zorenja je bila izpolnjena popolnoma!
https://www.youtube.com/watch?v=b2Tt_QT7Z8Q
Prav z mislijo na Pearl Jam mitološkost, domala neulovljivost in neukalupljenost bi to miselno parabolo danes sklenil z resničnostjo trditve, da so nekateri, le redki, sposobni v današnjem svetu trendov in zapovedi ohraniti svojo lastno hrbtenico. Pearl Jam niso bili nikoli sledilci trendov, temveč so trende količili. Še več – izbirali so svoje lastne poti in stranpoti, pri tem pa ohranjali zvesti svojim lastnim počelom, zaradi katerih ponovitev albumov Ten, Versus ali ostalih osmih niti ne bi smeli pričakovati. Možje so v tem času dozoreli, si slekli povrhnjico adolescentne upornosti ter postali skupina, primerna tudi za može in žene srednjih let. Pearl Jam so postali skupina, primerna za vse starosti, ne da bi se pri tem prodajali in izgubljali. Iz leta v leto so bližje lesku klasičnosti, vintage pridih pa jih obenem ne žene v ropotarnico zgodovine. Nagrade za življenjsko delo in vpisi v dvorane slavnih so del priznanja, s katerim se jim trud in delo poplačujejo, bolj od cenenih nagrad in plaket na zidu pa možje iz mesta, objetega v kopreno dežnih oblakov in sivine, želijo v svet sejati žarke nekonvencionalnosti, lepote, srčnosti in radiantne predanosti lastnemu poslanstvu, ki jih že danes postavlja ob bok Rollingom, The Who, Ramonesom, Iggyju in njegovi soldateski, Neilu Youngu in Crazy Horse, po katerih so se od nekdaj zgledovali in koprneli, pri poseganju po zvezdah pa z zavestjo, da se v isto reko nikoli ne da stopiti dvakrat, premikali meje svojih zmožnosti vedno za ped, dve, tri naprej. 22 let po Tenu, če z njim sklenem, so Pearl Jam bolj podobni sebi kot na začetku poti, kar pa je bistveno, kot poudarjajo tudi sami, se v svoji koži, kar je tudi prav, končno udobno in dobro počutijo. Lightning Bolt je dokument tega, želimo pa si lahko le naj tako ostane še na nadalnje decenije!
Zasedba
Eddie Vedder – vokal, kitara
Stone Gossard – kitara
Mike McCready – kitara
Jeff Ament – bas
Matt Cameron – bobni
SODELUJOČI GLASBENIKI:
Brendan O’Brien – klaviature, kitara
Kenneth “Boom” Gaspar – klaviature
Ann Marie Simpson – violina
Produkcija
Brendan O’Brien
Seznam skladb
1. Getaway
2. Mind Your Manners
3. My Father’s Son
4. Sirens
5. Lightning Bolt
6. Infallible
7. Pendulum
8. Swallowed Whole
9. Let The Records Play
10. Sleeping By Myself
11. Yellow Moon
12. Future Days
