Avtor: Peter Podbrežnik
Izvajalec: Matching Mole
Založba: CBS
Izid: year
Trajanje: 42:56
Ocena: 4.5/5
V današnji, mračni klimi lažnih novic, zavajanj, politične korektnosti in nove, umetno ustvarjene hladne vojne med Zahodom in Vzhodom bi bil ovitek drugega in obenem zadnjega Matching Mole studijskega albuma, »Little Red Record«, najverjetneje cenzuriran, če že ne prepovedan kot slavljenje ‘totalitaristične propagande’ in ‘komunajzarjev’, čeprav gre zgolj za dokaj duhovito parodijo na tipični propagandni material Kitajske ljudske republike v času Mao Zedonga. »Little Red Record« je namreč aluzija na Maovo Rdečo knjižico, katero je med Kulturno revolucijo moral posedovati vsak njegov podanik, če ni želel slabo končati.
Šef te kultne skupine, Robert Wyatt, ki dandanes izgleda tako kot si je srednjeveška krščanska umetnost ponavadi predstavljala Boga, se pravi z dolgo sivo brado in srepim, predirljivim pogledom, je bil, podobno kot njegov rojak Roger Waters (Pink Floyd), resda od nekdaj izpričan socialist vendar je, v nasprotju z Watersom, ki je (kako dvolično) iz tega ustvaril velik biznis, svoje politične nazore redko prodajal v svoji glasbi kar je tudi prav. Glasbeni pristop teh nabritih predstavnikov t.i. Canterbury scene, se je na njihovih obeh studijskih albumih eklektično kobacal nekje vmes med jazz rock fusionom, simfoničnim prog rockom in avantgardnim rockom, obenem pa je bil večinoma inštrumentalno usmerjen in to kljub dejstvu, da je Robert poleg izjemnih bobnarskih veščin posedoval tudi nadvse eklektičen pevski talent.
To, da je bilo, podobno kot na istoimenskem Matching Mole prvencu, ki je izšel nekaj mesecev prej, kar nekaj slogovnih sorodnosti z Wyattovim prejšnjo skupino, Soft Machine, ni bilo presenetljivo zato bo ‘Mali rdeči album’ še dandanes najbolj navdušil večino njihovih oboževalcev. »Little Red Record« se odpre s »Starting in the Middle«, ki zveni kot maša zadušnica iz nočne more na čelu z Wyattovo barbarsko vokalno arijo in antično zvenečim melotronom. Nenadoma sledi vratolomni prelom v »Marchides«, podivjano, mračnajško inštrumentalno vožnjo s številnimi bliskovitimi ritmičnimi prehodi in divjimi basovskimi linijami v režiji basista Billa MacCormicka. Vmes ne manjka razlomljenih, psihadelično-avantgardnih improvizacij, katere so od nekdaj povezane z Wyattovim likom in delom.
»Nan True’s Hole« z zamolklimi bas linijami, metalskimi kitarskimi pasažami v domeni Phila Millerja ter Wyattovimi morilskimi bobnarskimi krošeji na trenutke spominja na John Wetton era King Crimson. Za produkcijo »Little Red Record« je poskrbel nihče drug kot Wyattov znanec Robert Fripp iz King Crimson za katerega je bil v času, ko je dokončno prevzel šefovanje nad svojo skupino, to eden prvih producentskih podvigov v karieri. Morda je Fripp prav od tu dobil nekaj idej za King Crimson slogovno usmeritev v naslednjih dveh letih. Za občasne, nekoliko bolj sentimentalne, subtilne trenutke so poskrbele tudi neukročene klaviaturske vragolije Davea MacRaea, kateri je zamenjal Davea Sinclaira, predvsem na jazzovsko usmerjenih poslasticah kot sta »Righteous Rumba«, »Brandy as in Benj« ter »Flora Fidgit«.
V primerjavi z bolj razvpitim prvencem je »Little Red Record« vseboval večjo aranžersko kohezijo znotraj banda. Album je kot celota za malenkost dostopnejši, čeprav je še vedno šlo za brezkompromisni eksperimentalni vrtiljak v režiji pristne canterburyske scene, zato je škoda, da je predstavljal poslednje studijsko dejanje za z vsemi žavbami namazanega Wyatta in njegovih ‘krtkov’.
Njihov tretji album ni nikoli uzrl luči belega dne, čeprav je bil v načrtu in je Wyatt v ta namen angažiral nekdanjega Curved Air klaviaturista Francisa Monkmana. Kdo ve kaj bi se zgodilo z Matching Mole, če ne bi Wyatt tistega usodnega dne med rojstnodnevno zabavo ‘psihadelične čarovnice’ Gilli Smyth (Gong) padel skozi okno četrtega nadstropja njenega domovanja potem, ko je pregloboko pogledal v kozarec. Od tedaj naprej je pristal na invalidskem vozičku saj je bil od pasu navzdol paraliziran kar ga je prisililo, da je razpustil Matching Mole ter se usmeril v samostojno kariero pri čemer se je, povsem razumljivo, precej bolj usmeril v pevsko vlogo. Kot bobnar se je občasno sicer še vedno usedel za jazzovske bobne, kjer ni obvezna uporaba nog vendar je bilo njegove kariere enega izmed tehnično najboljših bobnarjev v progresivnem rocku nepreklicno konec. Tragična izkušnja pa mu je po lastnih besedah rešila življenje saj je bilo s tem konec njegovega utapljanja v alkoholizmu in je potem postal tudi boljši človek. Phil Miller in Dave Sinclair sta po razpadu Matching Mole ustanovila prav tako kratotrajno, a komercialno vendarle uspešnejšo skupino Hatfield and the North.
Zasedba
Robert Wyatt – bobni, vokalni deli
Phil Miller – kitara
Dave McRae – klaviature
Bill MacCormick – bas kitara
GOSTUJOČI GLASBENIKI:
Brian Eno – VCS3 synth (6)
Julie “Ruby Crystal” Christie – vokal (3)
Dave Gale – zoborovski vokal
Little Honest Injun – zborovski vokal
Julie “Ruby Crystal” Christie – zborovski vokal
Produkcija
Robert Fripp
Seznam skladb
1. Starting in the Middle of the Day, We Can Drink Our Politics Away (2:31)
2. Marchides (8:25)
3. Nan True’s Hole (3:36)
4. Righteous Rhumba (2:50)
5. Brandy as in Benj (4:24)
6. Gloria Gloom (8:06)
7. God Song (2:59)
8. Flora Fidgit (3:26)
9. Smoke Signal (6:37)
