Izvajalec: Serpentine
Založba: AOR Heaven Records
Izid: year
Trajanje: 53:56
Ocena: 4.5/5
Serpentine je sveža melodična rock zasedba, ki je v lanskem letu prijetno presenetila z zelo kakovostno izdajo “A Touch Of Heaven”, ki je prejel, kot prvenec, silno lepe ocene širom sveta, seveda med drugim tudi na RockLine. Zasedba je zanimiva zaradi mesta pevca, katerega zaseda bivši Shy vokalist Tony Mills, ki poje danes pri Norvežanih TNT. Ne glede na to, da je Mills kmalu po izdaji prvenca naznanil, da se od skupine poslavlja in je ta integrirala v članstvo novinca Matta Blacka, je usoda hotela, da poje vokale za novi album znova Tony Mills. Ozadja zgodbe ne poznam, a če ste vneti AOR manijak in vas zanima, kako funkcionirajo Serpentine z Blackom, si lahko omislite japonsko izdajo novega albuma, ki nosi dodatni komad z naslovom Lonely Nights, na kateri vodi vodilni vokal Matt.
Novi album skupne je nadaljevanje zgodbe, ki jo je zaključil “A Touch Of Heaven”. Serpentine z novim albumom še uspešneje zapolnjujejo vrzel na današnji melodic rock/AOR sceni Velike Britanije, ki je nastala po odhodu Millsa iz super melodične AOR zasedbe Shy, popolnim ustvarjalnim mrtvilom Shy, ki že šest let niso izdali novega albuma in nekako premošča nesrečno dejstvo, da TNT niso sposobni kapitalizirati izrednih vokalnih sposobnosti Tonyja Millsa, s svojimi sila povprečnimi izdajami v zadnjih nekaj letih.
Serpentine so torej z albumom “Living And Dying in High Definition” z vehemenco zavzeli mesto Shy na britanski melodični rock sceni. In to izjemno učinkovito. Drugi studijski album zasedbe se lahko pohvali s še z večjo definiranostjo klasičnega eighties AOR zvoka urezanega v produkciji seveda v sozvočju novih časov. Novi album premore še večjo izpiljenost samih vodilnih figur kitic in refrenov, ki so mojstrsko združene v popadljivo in ultra melodično nalezljivo zgibanko, ki jo pooseblja “Living And Dying in High Definition” od prve do zadnje sekunde. Predvsem je zmagovit pletež razgibanosti sintetizatorjev, klasičnega klavirja ter dinamičnega kitarskega riffanja. To kar so nekoč davno tega mojstrsko utemeljili Journey. Skladba Dreamer je prava definicija radiu prijaznega rocka in hipoma prevzema s svojo popolno spevnostjo in melodično dovršenostjo.
In če si blizu sloga Shy, si blizu sloga Journey. Eno brez drugega, pač ne gre, saj je papež kristjan, mar ne? Love Is Blue je prav neverjetno blizu “potegavščinam”, ki so značilne za delo klaviatur Jonathana Caina pri Journey. Fantastična udarna balada, ki ji ni treba dodati prav ničesar več, tako perfektno je izpiljena v melodiji. Kitare funkcionirajo blizu atmosfere, ki je značilna za zvok rojakov Shy,to pa velja tudi za kitarske okraske in celo soliranje. Neverjetno. Zvok je kristalno čist, z jasno razmejitvijo posameznih gradnikov in perfekcijo v doseganju zvočnega ravnovesja le teh ter posledično polnim izkoristkom spektra same zvočne slike. Srednje lege so okrepljene z implantacijo vokalnih harmonij, ki krepijo vzdušje v vrhunsko izpiljenih refrenih, kjer skladbe dosegajo vse po vrsti atmosferične vrhunce.
Ker je slog silno jasno definiran, je tudi zelo omejen v izražanju, zato posebnih izraznih odklonov med skladbami, kaj šele eksperimentalnih prebliskov, ne gre pričakovati. Nuernberg je skladba, ki nekoliko izstopa na albumu, zlasti po izpostavljenem riffu, ki ni ravno vsakdanji v rabi nabora klasičnih AOR fraz in posledično nekoliko bolj mračnem razpoloženju, ki ga je ujela pesem. Serpentine so rojeni za CD predvajalnike in “ploščefone” striktnih AOR gurmanov, ki stavite vse na popolnost melodične perferkcije in poslušljive atmosferične popadljivosti, ki strese ušesa ob poslušanju na prvo žogo. V tem primeru je težko izpostavljati vrhunce, zaradi atmosferične in izrazne podobnosti med skladbami, a brez skrbi. Zvok in izraznost Serpentine sta jasno definirana in niti za hip ne zmoreta dolgočasiti. Vseskozi čutiš bližnjo ali oddaljeno podobnost s Shy in Journey, vsekakor levji delež za to odpade ravno na Tonyja Millsa, ki je originalni pevec Shy in že v svojem osnovnem vokalnem principu spominja po slogu in barvi glasu na Stevea Perryja.
“Living And Dying in High Definition” je izjemen album teh imenitnih Valežanskih AOR odličnjakov, ki nadgrajuje prvenec “A Touch Of Heaven” v vsem. V bolj polnem , bogato zabeljenem zvoku same produkcije, še večji izpiljenosti in kompaktnosti posameznih točk albuma, še intenzivnejšem dialogu na relaciji klaviature – kitarsko riffanje, zlasti je razgibano še bolj soliranje in z njim srednji instrumentalni deli pred zadnjo ponovitvi jo refrena. Mills je znova briljanten in njegov melodični dotik polno sije ter dominira ob prirojenem občutku za izjemno artikulacijo, ki fascinira zlasti na umirjenih točkah, ko je treba izpostaviti moment subtilnosti.
Serpentine so v lanskem letu izvedli uspešno turnejo v družbi zasedb Houston ter Crash Diet. Novi album še krepi njihov status na aktualnem AOR prizorišču, ki bo sicer za vselej obtičalo v “podtalju”, pa vseeno. Tisti, ki razumete magijo pristne AOR figure, ne razmišljajte dvakrat.” Living And Dying in High Definition” je album, ki vam bo več kot pisan na kožo.
Zasedba
Tony Mills – vokal
Chris Gould – kitara
Gareth David Noon – kitara, klaviature
Gareth Vanstone – bas kitara
Roy Millward – bobni
Produkcija
Sheena Sear
Seznam skladb
1. Deep Down (There’s A Price For Love)
2. Philadelphia
3. Dreamer
4. Love Is Blue
5. Where Do We Go From Here?
6. Cry
7. Best Days Of Our Lives
8. Heartbreak Town
9. Nuremberg
10. Forgotten Heroes
